Manuel II. Paleolog

Manuel II. Paleolog
Cesar in avtokrat Rimljanov
Cesar Bizantinskega cesarsarva
Vladanje	16. februar 1391 – 21. julij 1425
Predhodnik	Ivan V. Paleolog
Naslednik	Ivan VIII. Paleolog
Rojstvo	27. junij 1350 Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo
Smrt	21. julij 1425 (1425-07-21) (75 let) Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo
Zakonec	Helena Dragaš
Potomci	hčerka Konstantin Paleolog Ivan VIII. Paleolog Teodor II.Paleolog,, despot Moreje Andronik Paleolog, vladar Soluna hčerka Mihael Paleolog Konstantin XI. Paleolog Dimitrij Paleolog, despot Moreje Tomaž Paleolog, despot Morje Izabela Paleologina (nezakonska)
Imena Μανουήλ Β΄ Παλαιολόγος
Rodbina	Paleologi
Oče	Ivan V. Paleolog
Mati	Helena Kantakuzena

Manuel II. Paleolog (grško Μανουήλ Β΄ Παλαιολόγος, Manouēl II Palaiologos) je bil bizantinski cesar, ki je vladal od leta 1391 do 1425, * 27. junij 1350, Konstantinopel, Bizantinsko cesarstvo, † 21. julij 1425, Konstantinopel, Bizantinsko cesrstvo.

Malo pred smrtjo se je umaknil v samostan in se primenoval v Mateja. Njegova soproga Helena Dragaš je poskrbela, da sta njuna sinova Ivan VIII. Paleolog in Konstantin XI. Paleolog postala bizantinska cesarja. Manuel se praznuje 21. julija.

Življenje

Manuel II. je bil drugi sin cesarja Ivana V. Paleologa in njegove žene Helene Kantakuzene. Oče mu je podelil naslov despot.

Bizantinski dvoglavi orel z monogramom Paleologov

Leta 1365 in 1370 je odpotoval na zahod iskat podporo v vojnah Bizantinskega cesarstva z Osmanskom cesarstvom. Od leta 1369 je bil guverner Soluna. Po neuspelem poskusu brata Andronika IV. Paleologa, da bi prišel na bizantinski prestol, je leta 1473 oče razglasil Manuela za socesarja in svojega naslednika. V letih 1376-1379 ga je s prestola izrinil Andronik IV. in nato leta 1390 njegov sin Ivan VII. Paleolog Leta 1390 je Manuel s pomočjo Beneške republike osebno porazil svojega nečaka. Ko je leta 1390 na prestol ponovno prišel Ivan V., je bil Manuel prisiljen oditi kot častni talec na dvor sultana Bajazida I. v Burso. V tem času je bil prisiljen sodelovati na osmanskem pohodu proti Filadelfiji, zadnji bizantinski enklavi v Anatoliji.

Ko je izvedel za očetovo smrt februarja 1391, je pobegnil z osmanskega dvora in zavaroval svojo prestolnico pred morebitnimi zahtevami nečaka Ivana VII. Odnosi z Ivanom VII. so se izboljšali, Bajazid I. pa je kljub temu od leta 1394 do 1402 oblegal Konstantinopel. Po petih letih obleganja je Manuel mesto prepustil nečaku in s spremstvom okoli 40 ljudi odplul na zahod iskat na evropskih dvorih pomoč proti Osmanskemu cesarstvu. Med obiskanimi vladarji so bili Henrik IV. Angleški (december 1400 – januar 1401), Karel VI. Francoski, Sigismund, sveti rimski cesar, Margareta I. Danska in Martin Aragonski. Leta 1399 je francoski kralj Karel VI. poslal v Konstantinopel maršala Jeana Le Maingreja s šestimi ladjami in 1.200 možmi, kasneje pa še Jeana de Chateaumoranda in 300 mož, da bi mesto branili pred Bajazidom.

Medtem se je križarski pohod pod vodstvom ogrskega kralja Sigismunda Luksemburškega končal s porazom v bitki pri Nikopolju 25. septembra 1396, Osmani sami pa so doživeli katastrofalen poraz v bitki s Timur Lenkom pri Ankari leta 1402. Manuel II. je križarjem v Nikopolj poslal na pomoč deset ladij.

Po Bajazidovi smrti so se začeli njegovi sinovi med seboj spopadati za nasledstvo. V nastalem medvladju je Ivanu VII. uspelo z Galipolskim mirovnim sporazumom doseči vrnitev evropske obale Marmorskega morja in Soluna Bizantinskemu cesarstvu. Po vrnitvi Manuela II. leta 1403, mu je nečak mirno predal oblast nad Konstantinoplom in zato dobil guvernerski položaj v osvobojenem Solunu. Po podpisu mirovnega sporazuma je Bizantinski cesarstvo dobilo tudi Nesebăr (1403-1453), Varno (1403–1415) in azijsko obalo Marmarskega morja od Skutarija do Nikomedije (1403–1421).