Stane Bernik: Razlika med redakcijama
nadomestitev lifetime |
mBrez povzetka urejanja |
||
| Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
== Življenje in delo == |
== Življenje in delo == |
||
Po [[diploma|diplomi]] 1964 na [[Ljubljana|ljubljanski]] [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] je bil med leti 1964-1994 urednik [[revija|revije]] ''Sinteza''; od 1967 glavni, od 1973 tudi odgovorni. Leta 1974 je postal [[docent]], 1979 pa [[izredni profesor]] za vizualne komunikacije na [[Akademija likovnih umetnosti v Sarajevu|Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu]]. Akademija znanosti v Sarajevu ga je uvrstila med svoje člane. Od 1985 do upokojitve je [[zaslužni profesor]] predaval razvoj oblikovanja na ljubljanski [[Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani|Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje]]. Akademijo je mandat pred upokojitvijo vodil kot dekan. S pritegnitvijo modernega [[urbanizem|urbanizma]], sodobne [[arhitektura|arhitekture]], oblikovanja in novih medijev je Bernik v slovensko umetnostno zgodovino in kulturo pionirsko uvedel nove vidike, nove zvrsti, zlasti obravnave arhitekture, fotografije, oblikovanja in tekoče ustvarjalnosti. Je avtor več temeljnih razprav o moderni slovenski umetnosti in številnih monografskih predstavitev sodobnih umetnikov. Kot strokovni sodelavec spomeniškovarstvenih zavodov je napisal izhodiščne študije o več slovenskih mestih, med drugimi tudi o Ljubljani, [[Črnomelj|Črnomlju]], [[Kočevje|Kočevju]], [[Zagorje ob Savi|Zagorju ob Savi]], za obalna mesta (Koper, Izola, Piran). Izjemno vlogo je imel pri vodenju društev s področja likovne ustvarjalnosti. Bil je prvi predsednik Slovenskega konservatorskega društva, med vodilnimi v društvu likovnih kritikov, v zgodnjih osemdesetih in v devetdesetih letih več mandatov predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in ob tem začetnik DOCOMOMO (združenje za dokumentiranje in ohranjanje moderne arhitekture) v Sloveniji. Kot likovni kritik se posebej posveča področjem arhitekture 20. stoletja, urbanizma in oblikovanja, kjer je napravil prve selekcije in likovna vrednotenja za vse avtorje po Jožetu Plečniku, ter izbranim poglavjem fotografije [[Veno Pilon|Vena Pilona]], plakatu, posebej gledališkemu. Bil je urednik Zbornika za umetnostno zgodovino. Kot urednik in soavtor dela tudi pri [[leksikon|leksikalnih]] in [[enciklopedija|enciklopedičnih]] publikacijah. <ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1987). Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.</ref> |
Vojno je preživel v Sarajevu. Gimnazijo je zaključil v Ljubljani. Po [[diploma|diplomi]] 1964 na [[Ljubljana|ljubljanski]] [[Filozofska fakulteta v Ljubljani|Filozofski fakulteti]] je bil med leti 1964-1994 urednik [[revija|revije]] ''Sinteza''; od 1967 glavni, od 1973 tudi odgovorni. Leta 1974 je postal [[docent]], 1979 pa [[izredni profesor]] za vizualne komunikacije na [[Akademija likovnih umetnosti v Sarajevu|Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu]]. Akademija znanosti v Sarajevu ga je uvrstila med svoje člane. Od 1985 do upokojitve je [[zaslužni profesor]] predaval razvoj oblikovanja na ljubljanski [[Akademija za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani|Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje]]. Akademijo je mandat pred upokojitvijo vodil kot dekan. S pritegnitvijo modernega [[urbanizem|urbanizma]], sodobne [[arhitektura|arhitekture]], oblikovanja in novih medijev je Bernik v slovensko umetnostno zgodovino in kulturo pionirsko uvedel nove vidike, nove zvrsti, zlasti obravnave arhitekture, fotografije, oblikovanja in tekoče ustvarjalnosti. Je avtor več temeljnih razprav o moderni slovenski umetnosti in številnih monografskih predstavitev sodobnih umetnikov. Kot strokovni sodelavec spomeniškovarstvenih zavodov je napisal izhodiščne študije o več slovenskih mestih, med drugimi tudi o Ljubljani, [[Črnomelj|Črnomlju]], [[Kočevje|Kočevju]], [[Zagorje ob Savi|Zagorju ob Savi]], za obalna mesta (Koper, Izola, Piran). Izjemno vlogo je imel pri vodenju društev s področja likovne ustvarjalnosti. Bil je prvi predsednik Slovenskega konservatorskega društva, med vodilnimi v društvu likovnih kritikov, v zgodnjih osemdesetih in v devetdesetih letih več mandatov predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in ob tem začetnik DOCOMOMO (združenje za dokumentiranje in ohranjanje moderne arhitekture) v Sloveniji. Kot likovni kritik se posebej posveča področjem arhitekture 20. stoletja, urbanizma in oblikovanja, kjer je napravil prve selekcije in likovna vrednotenja za vse avtorje po Jožetu Plečniku, ter izbranim poglavjem fotografije [[Veno Pilon|Vena Pilona]], plakatu, posebej gledališkemu. Bil je urednik Zbornika za umetnostno zgodovino. Kot urednik in soavtor dela tudi pri [[leksikon|leksikalnih]] in [[enciklopedija|enciklopedičnih]] publikacijah. <ref>''Enciklopedija Slovenije''. (1987). Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.</ref> |
||
== Bibliografija == |
== Bibliografija == |
||
Redakcija: 23:30, 23. junij 2015
| Stane Bernik | |
|---|---|
| Rojstvo | 29. april 1938[1] Prizren |
| Smrt | 11. december 2019[2] (81 let) |
| Državljanstvo |  Slovenija.svg){kind=small} SFRJ.svg){kind=small} Kraljevina Jugoslavija |
| Poklic | umetnostni zgodovinar, urednik, univerzitetni učitelj, publicist, likovni kritik |
Stane Bernik, slovenski umetnostni zgodovinar, profesor, urednik in likovni kritik, * 29. april 1938, Prizren, Kosovo.
Življenje in delo
Vojno je preživel v Sarajevu. Gimnazijo je zaključil v Ljubljani. Po diplomi 1964 na ljubljanski Filozofski fakulteti je bil med leti 1964-1994 urednik revije Sinteza; od 1967 glavni, od 1973 tudi odgovorni. Leta 1974 je postal docent, 1979 pa izredni profesor za vizualne komunikacije na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu. Akademija znanosti v Sarajevu ga je uvrstila med svoje člane. Od 1985 do upokojitve je zaslužni profesor predaval razvoj oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Akademijo je mandat pred upokojitvijo vodil kot dekan. S pritegnitvijo modernega urbanizma, sodobne arhitekture, oblikovanja in novih medijev je Bernik v slovensko umetnostno zgodovino in kulturo pionirsko uvedel nove vidike, nove zvrsti, zlasti obravnave arhitekture, fotografije, oblikovanja in tekoče ustvarjalnosti. Je avtor več temeljnih razprav o moderni slovenski umetnosti in številnih monografskih predstavitev sodobnih umetnikov. Kot strokovni sodelavec spomeniškovarstvenih zavodov je napisal izhodiščne študije o več slovenskih mestih, med drugimi tudi o Ljubljani, Črnomlju, Kočevju, Zagorju ob Savi, za obalna mesta (Koper, Izola, Piran). Izjemno vlogo je imel pri vodenju društev s področja likovne ustvarjalnosti. Bil je prvi predsednik Slovenskega konservatorskega društva, med vodilnimi v društvu likovnih kritikov, v zgodnjih osemdesetih in v devetdesetih letih več mandatov predsednik Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva in ob tem začetnik DOCOMOMO (združenje za dokumentiranje in ohranjanje moderne arhitekture) v Sloveniji. Kot likovni kritik se posebej posveča področjem arhitekture 20. stoletja, urbanizma in oblikovanja, kjer je napravil prve selekcije in likovna vrednotenja za vse avtorje po Jožetu Plečniku, ter izbranim poglavjem fotografije Vena Pilona, plakatu, posebej gledališkemu. Bil je urednik Zbornika za umetnostno zgodovino. Kot urednik in soavtor dela tudi pri leksikalnih in enciklopedičnih publikacijah. [3]
Bibliografija
- Zapis ob Severjevi razstavi v Mali galeriji (COBISS)
- Umestitev arhitekture glede na kulturo in javni interes v Sloveniji (COBISS)
- Arhitektura Maria Perosse (COBISS)
- Nekaj vprašanj o pomenskih zvezah sodobne fotografije (COBISS)
Glej tudi
Viri
- ↑ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
- ↑ https://www.dnevnik.si/1042916946
- ↑ Enciklopedija Slovenije. (1987). Knjiga 1. Ljubljana: Mladinska knjiga.
 | Ta biografski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |