Plebiscit o samostojnosti Slovenije
 Slovenija | |||||||||||||||||||
| |||||||||||||||||||
Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? | |||||||||||||||||||
| Rezultati | |||||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
| |||||||||||||||||||
Plebiscit o samostojnosti Slovenije je potekal 23. decembra 1990, na njem so se slovenski volivci odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«
Po Zakonu o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki ga je 6. decembra 1990 sprejela Skupščina Republike Slovenije, se je morala za uspeh plebiscita o vprašanju pozitivno opredeliti več kot polovica vseh volivnih upravičencev.[1][2]
Rezultati so bili razglašeni 26. decembra. Plebiscit je imel 93,2 % udeležbo. 1.289.369 udeležencev oz. 95,71 % se jih je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo, kar predstavlja 88,5 % vseh takratnih volilnih upravičencev. 25. junija 1991 je slovenski parlament sprejel ustavni zakon za uresničitev Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije, Deklaracijo o neodvisnosti in več zakonov, s katerimi je Slovenija prevzela izvrševanje suverenih pravic na svojem ozemlju, ki jih je v preteklosti prenesla na organe SFRJ.
Politični kontekst
[uredi | uredi kodo]Do samostojnosti brez plebiscita
[uredi | uredi kodo]Za predhodno razpravo o plebiscitu je bila ključna koalicija Demos (Demokratična opozicija Slovenije), ki je po večstrankarskih volitvah aprila 1990 prevzela oblast. Sprva je bil Demos glede plebiscita razdeljen. Plebiscitu so nasprotovali zlasti nacionalisti, ki so se bali negativnega izida plebiscita, saj so menili, da slovenski narod še ni pripravljen za odločitev o samostojnosti. Menili so, da bi osamosvojitev lahko izvedla vlada sama, brez neposrednega glasovanja državljanov. Argument nekaterih Demosovih članov zoper plebiscit je bil tudi ta, da lahko RS samostojnost in neodvisnost razglasi kar s sprejetjem nove ustave RS, zato je izrekanje državljanov glede samostojnosti na plebiscitu odveč. 4. oktobra 1990 je opozicijska Socialistična stranka Slovenije predlagala razpis plebiscita, a ga je skupščina, kjer je Demos imel večino, zavrnila.[3]
Obrat
[uredi | uredi kodo]10. novembra 1990 so si v Demosu premislilu in se o izvedbi in vsebini plebiscita začeli pogajati z opozicijo. Demosova vlada je pripravila tudi osnutek zakona o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS. Poslanci vladajoče koalicije so sprva predlagali, da plebiscit velja za uspelega, če ZA samostojnost RS glasuje večina glasovalnih upravičencev, ki se glasovanja udeležijo, na koncu pa popustili predlogu leve opozicije, da plebiscit uspe le v primeru, če ZA samostojnost glasuje večina vseh glasovalnih upravičencev. Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS (ZPSN) je bil sprejet 6. decembra 1990, plebiscit pa izpeljan 23. decembra 1990.[4] V Skupščini RS je bil sprejet tudi predlog, naj Slovenija na plebiscit povabi mednarodne opazovalce. Ker so Evropska skupnost, ZDA in druge pomembne države imele odklonilen odnos do plebiscita (kot enostranske poteze), se ga uradni predstavniki posameznih držav in mednarodnih institucij niso udeležili.[3]
Konfederacija ali razdružitev?
[uredi | uredi kodo]ZA samostojnost in neodvisnost RS je glasovalo dobrih 88 % vseh glasovalnih upravičencev. Glasovalni upravičenci so na plebiscitu odločali o samostojnosti in neodvisnosti RS, ne pa tudi o "tipu" samostojnosti in neodvisnosti. ZPSN je dopuščal dva "tipa" – popolno samostojnost, izpeljano z razdružitvijo z drugimi jugoslovanskimi republikami, in samostojnost v okviru konfederalne Jugoslavije.[3] Politično vodstvo RS je sprva forsiralo samostojnost v okviru konfederalne Jugoslavije. Ideja o konfederalni preureditvi Jugoslavije v drugih jugoslovanskih republikah, razen na Hrvaškem, ni bila sprejeta z navdušenjem. Režimu Slobodana Miloševića v Srbiji, ki se je zavzemal za centralizirano federacijo, je bil bližje razpad Jugoslavije kot konfederalna Jugoslavija. 18. 2. 1991 je slovensko politično vodstvo na razširjeni seji Predsedstva RS zaključilo, da v Jugoslaviji ni več možna niti konfederacija. Dva dni kasneje je Skupščina RS sprejela resolucijo o razdružitvi, popolna samostojnost je postala edina slovenska perspektiva.[5]
Posledice
[uredi | uredi kodo]Bučarjeva napoved je zavezala slovenske oblasti, da v šestih mesecih razglasijo neodvisnost države. 25. junija 1991 je bila sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, naslednji dan pa je bila razglašena neodvisnost, kar je privedlo do desetdnevne vojne in slovenske osamosvojitve.
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Uradni list Republike Slovenije« (PDF). 6. december 1990.
- ↑ »Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (ZPSN)«. pisrs. Pridobljeno 3. oktobra 2023.
- 1 2 3 Repe 2002, str. 187—194.
- ↑ Poročevalec Skupščine Republike Slovenije, posebna številka (11. 12. 1990): Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, str. 6.
- ↑ Repe 2002, str. 74, 428.
Viri
[uredi | uredi kodo]- Repe, Božo (2002). Jutri je nov dan: Slovenci in razpad Jugoslavije. Ljubljana: Modrijan. COBISS 116740608. ISBN 961-6357-76-X.
- »Od plebiscita do samostojnosti«. Urad vlade RS za informiranje. Pridobljeno 23. decembra 2011.
 | Ta zgodovinski članek je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite. |