Pierre Gassendi

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Pierre Gassendi
Portret
Rojstvo 22. januar 1592({{padleft:1592|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[1]
Champtercier[d][2]
Smrt 24. oktober 1655({{padleft:1655|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[3][1] (63 let)
Pariz[2]
Državljanstvo Royal Standard of the King of France.svg Francija
Poklic filozof, matematik, astronom, profesor, astrolog

Pierre Gassendi, francoski filozof, fizik, matematik in astronom, * 22. januar 1592, Champtercier pri Digneju, Provansa, Francija, † 24. oktober 1655, Pariz. Bil je vodja skupine svobodomiselnih intelektualcev v Parizu. Na področju astronomije je bil zelo aktiven, leta 1631 je objavil prve podatke o prehodu Merkurja. Napisal je številna filozofska dela, v katerih je našel pot med skepticizmom in dogmatizmom. 

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Romanum calendarium

Zgodnje življenje Rodil se je Antoine Gassendu in Françoise Fabry, že v rosnih letih je opozoril na svoj akademski potencial in pokazal talent za jezike in matematiko. Obiskoval je šolo v Digneju, zatem pa se je vpisal na univerzo v Aixu. Tam se je učil filozofijo. Leta 1616 je prejel doktorat iz teologije. Lekturiral je Aristotlovo filozofijo s kar se da tradicionalnimi metodami, hkrati pa je z zanimanjem sledil odkritjem Galileja in Keplerja. Prišel je v kontakt z astronomom Josephom Gaultierom de la Vallettom. 

Svečeništvo Ko so jezuiti leta 1623 prevzeli univerzo v Aixu, so zaposlili same jezuite, zato je moral Gassendi oditi. V času svečeništva je veliko potoval, napisal tudi nekaj del: vpogled v mistično filozofijo Roberta Fludda in nekaj opazovanj o prehodu Merkurja. Leta 1624 je izdal prvi del Exercitationes paradoxicae adversus Aristoteleos. Čeprav so se drobci naslednje knjige pojavile leta 1659, naslednjih pet delov ni nikoli napisal. Nekaj časa je preživel s svojim patronom Nicolasom Perrescom. Po letu 1628 je potoval v Flandrijo in Holandijo, kjer je srečal Isaaca Beckmana. V Francijo se je vrnil leta 1631. 

Kasnejše obdobje in kariera v Parizu V petem desetletju sedemnajstega stoletja je potoval po Provansi. Edino literarno delo v tem obdobju je povezano s še enim francoskim filozofom Peirescom, čigar smrt je Gassendija pretresla. Leta 1641 se je vrnil v Pariz, kjer je učil filozofijo in pridobil veliko učencev, med njimi naj bi učil Moliera. Spoznal je tudi Thomasa Hobbesa. 

Leta 1645 je sprejel mesto profesorja Matematike. Lekturiral je nekaj let z velikim uspehom. V tem obdobju je bil nasprotnik Descartesa na intelektualnem področju. Poleg za tisti čas kontroverznih spisov o fizikalnih vprašanjih je Gassendi v tem obdobju spisal prva dela, po katerih se ga zgodovinarji filozofije spominjajo. Leta 1647 je izdal dobro sprejeto De vita, moribus, et doctrina Epicuri libri octo. Leto kasneje je objavil pomemben komentar Syntagma philosophiae Epicuri, kmalu zatem pa so ga zdravstveni problemi prisilili k koncu profesorske kariere v Parizu. 

Pozna leta in smrt

Gassendi je zaradi bolezni odpotoval v Toulon, kjer je zaradi ugodnega podnebja živel 2 leti. Leta 1653 se je vrnil v Pariz in nadaljeval svoje literarno delo. A bolezen se ga je držala in leta 1655 je umrl v Parizu. Leta 1852 so mu postavili spomenik v Digneju.

Znanstveni dosežki[uredi | uredi kodo]

Za promocijo empiričnih teženj, je objavil nekaj znanstvenih dosežkov, večinoma je bil prvi, ki je opisal/opazoval nekatere znanstvene pojave. Poleg omenjenega opazovanja prehoda Merkurja, še nekaj znanstvenih dosežkov: na 25% natančnost je izračunal hitrost zvoka, z uporabo kamere obskure je ugibal o velikosti lune, z interpretacijo Pascalovega eksperimenta z barometrom je nakazal možnost izdelave vakuuma. Skušal je določiti dolžino Lunine krožnice. 

Gassendi se je strinjal z empiričnimi usmeritvami svojega časa. Imel je pomisleke proti Aristotlovi filozofiji.

Pisna dela[uredi | uredi kodo]

Edward Gibon je njegovo simbiozo literarnega jezika in filozofske misli zelo dobro povzel v stavku: "Le meilleur philosophe des littérateurs, et le meilleur littérateur des philosophes." (Največji filozof med literati in največji literat med filozofi. (op. Pierre Gassendi)).

Henri Louis Habert de Montmor je izdal Gassendijeva zbrana dela, med njimi najpomembnejša Syntagma philosophicum (Sintagma filozofije/Filozofska sintagma) izdana leta 1658 v šestih zvezkih. Leta 1727 Nicolaus Averanius izda drugo edicijo, prav tako v šestih zvezkih. Prva dva zvezka sta sestavljena izključno iz njegove Syntagma philosophicum; v tretjem najdemo kritične spise na račun Epikurja, Descartesa, Aristotela, Roberta Fludda in Edwarda Herberta z dodatki posameznih fizikalnih problemov; četrti del sestavljata Institutio astronomica in Commentarii de rebus celestibus; v petem zvezku se nahajajo komentarji na deseto knjigo Diogenesa Laërtiusa in biografije Epikurja, Nicolasa-Clauda Fabrija de Peiresca, Tycha Braha, Nikolaja Kopernika, Georgea von Peuerbacha in Regiomontanusa in pa razprave o vrednosti antičnega denarja, o rimskem koledarju, o teoriji glasbe, zraven pa je dodano še precej zahtevno in razvlečeno delo Notitia ecclesiae Diniensis. Izmed njegovih bibliografij so največ slave požele Kopernikova, Tychova in Peirescova; zadnji, šesti del pa zajema Gassendijeve korespondence.

Filozofska dela[uredi | uredi kodo]

Njegovo delo z naslovom Exercitationes je na začetku pritegnilo veliko pozornosti, četudi ni zajemalo skoraj ničesar nasproti Aristotelu, česar do izida tega dela še ni bilo izrečenega ali zapisanega. Prva knjiga jasno in z veliko zavzetostjo ter zagnanostjo razloži negativne vplive slepega in nekritičnega sprejemanja Aristotelove dictum de omni et nullo (maksima vsega in ničesar) na fizikalna in filozofska raziskovanja. Toda, kot se je kasneje izkazalo, je to delo, kot še mnogo drugih anti-Aristotelovih del tistega časa, pri ugovorih kratko malo ignoriralo Aristotelove zapiske. Druga knjiga vsebuje pregled Aristotelove dialektike in logike, ki vseskozi odraža načine in metode ramizma, protisholastične pedagogike in retorike.

Animadversiones in Epikur[uredi | uredi kodo]

Njegova knjiga Animadversiones, izdana leta 1649 vsebuje prevod Diogenesa Laërtiusa, Knjigo X o Epikurju skupaj s komentarjem v obliki Syntagma philosophiae Epicuri. Njegovo dela o Epikurju so, zgodovinsko gledano, izjemnega pomena, toda na ta rovaš je prejel tudi nemalo kritik zaradi nazorov, ki so bili v nasprotju z njegovimi empirističnimi načeli.

V knjigi zagovarja svojo maximo, ki pravi: »v razumu ni ničesar, česar ni v občutkih« (nihil est in intellectu quod non prius fuerit in sensu), toda obenem trdi, da je sposobnost imaginacije (fantazija) ekvivalentna občutkom, saj vsebuje materialne »slike«, in je tako nedvoumno predmetna in enaka pri civiliziranem človeku in divjaku. Prav tako zavzema Gassendi stališče, da glavni kvalifikator človeka, razum - ki ga definira kot nepredmetnega in nesmrtnega - postane razumljiv s predstavami in resnicami, ki ju nobeno občutje ali domišljija ne bi mogla doseči. Ilustrira nam zmožnost tvorbe »generalnih/osnovnih predstav«, koncept univerzalnosti, za katere pravi, da jih divjaki nikoli ne bodo mogli doseči, čeprav utelešajo fantazijo enako kakor civiliziran človek. Tu razloži tudi svojo predstavo o Bogu, za katerega pravi, da si ga lahko predstavljamo kot nekaj snovnega, razumemo pa kot nekaj breztelesnega.

Syntagma philosophicum[uredi | uredi kodo]

Syntagma philosophicum se deli, glede na epikurejsko tradicijo, na logiko (ki je, po Gassendiju in Epikurju, standardna), fiziko in etiko.

Logika sestoji iz skice znanstvene zgodovine De origine et varietate logicae, ki je razdeljena na poglavja: teorija pravilne predstave (bene imaginari), teorijo pravilne sodbe (bene proponere), teorije pravilnega sklepanja (bene colligere) in teorijo pravilnih metod (bene ordinare). Prvi del je sestavljen pretežno iz empiričnih pogledov, ki pa jih Gassendi sam kasneje zavrne. Občutja - edini vir znanja - po vsej verjetnosti porodijo naša takojšnja prepoznanja individualnih stvari. Fantazija, ki jo Gassendi obravnava kot material narave, pa reproducira ideje. Razumevanje primerja te ideje, vsako posebej in tvori generalne/osnovne ideje. Nenazadnje, Gassendi priznava, da občutja rodijo spoznanje-toda ne stvari, temveč kvalitet. Trdi, da je edini »pravilni« način raziskovanja analitičen, vzpenjajoč se od nižjih k višjim, zahtevnejšim idejam.

V drugem delu Syntagmae, fiziki, se predstavi najbolj izrazito nasprotje Gassendijevih temeljnih načel. Medtem ko podpira epikurejsko fiziko, zavrača epikurejsko nepriznavanje Boga. Zato v tem delu predloži številne dokaze obstoja nestvarnega, neskončnega, nadnaravnega Bitja in sposobnosti tega Bitja ustvariti vidno vesolje, univerzum. Prav tako podpira idejo o predznanju (zanje pred rojstvom), ki naj bi bil glavni dokaz za obstoj Boga. Obenem tudi zagovarja, v nasprotju z epikurejci, doktrino nestvarne, racionalne duše, obdarjene z nesmrtnostjo in možnostjo svobodnega odločanja.

V tretjem delu Syntagma philosophicum vsepovprek razglablja o svobodi, ki je generalno nedefinirana. Končna točka življenja naj bi bila, po Gassendiju, sreča, sreča kot harmonija telesa in duše (tranquillitas animi et indolentia corporis). Po vsej verjetnosti ta sreča ni dosegljiva v tem življenju, lahko pa je v prihajajočem.

V SLOVENŠČINO PREVEDENA DELA:[uredi | uredi kodo]

V Slovenščino ni prevedeno v nobeno Gassendijevo delo, prav tako pa v nobeni slovenski knjižnici ni dostopno kakšno njegovo delo v izvirnem jeziku.

Le v reviji Gea (1996) v članku Sto let radioaktivnosti in pol stoletja atomske bombe : od atomske teorije do atomske bombe Ravnik Miha omeni Gassendijeve zasluge. 

VIRI:[uredi | uredi kodo]

  • Gassendi Pierre, philosophy, astronomy, scholarship. [internet]. citirano [2016]. Dostopno na naslovu: http://www.chlt.org/sandbox/lhl/dsb/page.284.php?size=240x320
  • Pierre Gassendi [internet]. citirano [December 2008]. Dostopno na naslovu: http://www-groups.dcs.st-and.ac.uk/~history/Biographies/Gassendi.html
  • Gassendi [Gassend], Pierre [internet]. citirano [1995]. Dostopno na naslovu: http://galileo.rice.edu/Catalog/NewFiles/gassendi.html
  • Gassendi. [internet]. citirano [1998]. Dostopno na naslovu: http://users.clas.ufl.edu/ufhatch/pages/11-ResearchProjects/gassendi/06rp-g-bio.htm
  • Descartes' Ontological Argument. citirano [2.9.2015]. Dostopno na naslovu: https://plato.stanford.edu/entries/descartes-ontological/ 

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 MacTutor History of Mathematics archive
  2. ^ 2,0 2,1 Гассенди Пьер // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  3. ^ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.