Trije vladarji in pet cesarjev
Trije vladarji in pet cesarjev (kitajsko: 三皇五帝; pinjin: Sānhuáng wǔdì) so bili skupina mitoloških vladarjev in modrecev (šeng) iz starodavne Kitajske.[1][2] Danes veljajo za kulturne junake,[3][4] v starih časih pa so jih na splošno častili kot božanske duhove prednikov. Zgodovinsko gledano naj bi obstajali že pred dinastijo Šja,[5] čeprav so sprva domnevali, da morda kasneje[6] v breztelesnih oblikah, ki so pomagale Kitajcem. Zlasti znana je zgodba o Nuvi, ki je obstajala kot duh v dinastiji Šang,[7] in Šennongu, ki je prepoznan kot božanska oblika Hov Džija in ustanovitelj dinastije Džov.[8]
V mitih so bili trije vladarji polbogovi, ki so s svojimi sposobnostmi in znanjem pomagali ustvariti človeštvo in mu posredovali življenjsko pomembne veščine in znanja. Pet cesarjev je bilo pet zelo moralnih zglednih modrecev. Živeli so v zlati dobi, ko je bila komunikacija med človeškim rodom in božanstvi osrednjega pomena za vse. Modreci so bili utelešenje božanskega in prenašalci božanskih sil.[9]
V tem obdobju je veljal sistem abdikacije, dokler ni Či iz Šja nasilno prevzel oblast in vzpostavil dedno monarhijo.[10]
Zgodovina
[uredi | uredi kodo]Taoistični miti in prispodobe, ki vključujejo šamanistične teme, so se zgledovali po folklori tunguških šamanov. Najstarejše zgodbe o Fu Šiju, Nuvi in Šennongu kot treh vladarjih so bile prav tako navdihnjene iz tega mita.[11]
Različice
[uredi | uredi kodo]
V različnih virih je veliko razlik v tem, koga uvrščajo med tri vladarje in pet cesarjev. Znanih je šest do sedem različnih skupin.[12] Več virov v preglednici je iz mnogo kasnejših dinastij.
V različnih skupinah treh vladarjev se pojavljajo naslednji vladarji: Fu Ši, Nuva, Šennong, Sujren, Džurong, Gong Gong, Sveti vladar, Zemeljski vladar, Človeški vladar in celo Rumeni cesar.[13]
V različnih skupinah petih cesarjev se omenjajo naslednji cesarji: Rumeni cesar, Džuanšu, cesar Ku, cesar Jao, Šun, Šaohao, Tajhao in cesar Jan.
Trije vladarji
[uredi | uredi kodo]Trije vladarji, včasih znani kot trije vzvišeni, naj bi bili bogovi-kralji ali polbogovi, ki so uporabljali svoje magične in božanske moči ali so bili v harmoniji s Taom, da bi izboljšali življenja svojih ljudi. Zaradi svojih visokih vrlin so dočakali visoko starost in vladali v obdobju velikega miru.
Trije vladarji imajo skupne elemente s šjanom, kot so na primer oblak-kočija Človeškega vladarja in njihove nadnaravne sposobnosti. Rumeni cesar naj bi po smrti postal šjan.[14]
Trem vladarjem so v različnih kitajskih zgodovinskih besedilih pripisane različne identitete. Rumeni cesar naj bi bil prednik ljudstva Huašja.[15] Mavzolej Rumenega cesarja je bil postavljen v provinci Šaanši v spomin na legendo o prednikih.[15]
| Vir | Trije vladarji |
|---|---|
| Zapisi velikega zgodovinarja, dodatek Sima Džena | Sveti vladar, Zemeljski vladar, Človeški vladar[12] ali Fu Ši, Nuva in Šennong |
| Seznam vladarjev (帝王世系) | Fu Ši, Šennong, Rumeni cesar[12] |
| Knjiga rodbin (世本) | Fu Ši, Šennong, Rumeni cesar[12] |
| Bajhu Tongji (白虎通義) | (prva različica) Fu Ši, Šennong, Džurong[12] (druga različica) Fu Ši, Šennong, Sujren[12] |
| Fengsu TongJi (風俗通義) | Fu Ši, Nuva, Šennong[12] |
| Jiven Lejdžu (藝文類聚) | Nebeški vladar, Zemeljski vladar, Človeški vladar[12] |
| Tongdžjan Vajdži (通鑑外紀) | Fu Ši, Šennong, Gong Gong |
| Čunčju jundov šu (春秋運斗樞) Čunčju juaming bao (春秋元命苞) |
Fu Ši, Nuva, Šennong |
| Šangšu dadžuan (尚書大傳) | Fu Ši, Šennong, Sujren |
| Divang šidži (帝王世紀) | Fu Ši, Šennong, Rumeni cesar |
Pet cesarjev
[uredi | uredi kodo]Petim cesarjem se tradicionalno pripisuje iznajdbo ognja, pisave in namakanja."[16]
| Vir | Pet cesarjev |
|---|---|
| Zapisi velikega zgodovinarja | Rumeni cesar, Džuanšu, cesar Ku, cesar Jao, cesar Šun[12] |
| Seznam vladarjev | Šaohao, Džuanšu, cesar Ku, cesar Jao, cesar Šun[12] |
| I Čing | Tajhao, cesar Jan, Rumeni cesar, cesar Jao, cesar Šun[12] |
| Komentarji samotarja, Čjanfukun | Tajhao, cesar Jan, Rumeni cesar, Šaohao, Džuanšu[17] |
| Dzidži tongdžjan | Rumeni cesar, Šaohao, Džuanšu, cesar Ku, cesar Jao[17] |
Družinsko drevo petih cesarjev
[uredi | uredi kodo]| (1) Rumeni cesar 黃帝[18] | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| (2) Šaohao 少昊 | Čangji 昌意 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Džjaodži 蟜極 | (3) Džuanšu 顓頊 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| (4) Ku 嚳 | Čjongčan 窮蟬 | Sb. | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| (5) Dži 挚 | (6) Jao 堯 | Hovdži 后稷 | Džingkang 敬康 | Sb. | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Dandžu 丹朱 | Juvang 句望 | Sb. | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Čjaonju 橋牛 | Gun 鯀 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Gusov 瞽叟 | (8) Ju 禹 | ||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Ehuang 娥皇 | (7) Šun 舜 | Nujing 女英 | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
| Šangdžun 商均 | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Mit o stvaritvi
[uredi | uredi kodo]Obstaja legenda o štirih šijih, ki so sodelovali pri ustvarjanju sveta. Štirje šiji so bili Joučao-ši, Suiren-ši, Fu Ši-ši in Šennong-ši.[19]
Zapuščina
[uredi | uredi kodo]Ti vladarji naj bi pomagali uvesti uporabo ognja, učili ljudi graditi hiše in izumili poljedelstvo. Žena Rumenega cesarja je zaslužna za izum kulture svile. Vladarji so zaslužni tudi za odkritje medicine, izum koledarja in kitajske pisave. Po njihovem obdobju je Ju Veliki ustanovil dinastijo Šja.[5]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »"三皇五帝"——历史与神话中的始祖记忆« ["Three Emperors and Five Emperors" - the memory of the ancestors in history and mythology]. 知乎专栏 (v kitajščini). Pridobljeno 18. septembra 2023.
- ↑ »三皇五帝 – 国学网« [Three Sovereigns and Five Emperors – Chinese Studies Network] (v kitajščini). 16. avgust 2012. Pridobljeno 18. septembra 2023.
- ↑ Hucker, Charles (1995). China's Imperial Past: An Introduction to Chinese History and Culture. Stanford University Press]]. str. 22. ISBN 9780804723534.
- ↑ »郭静云："三皇五帝"和"六帝"概念为哲学范畴的意义« [Guo Jingyun: The significance of the concepts of "Three Emperors and Five Emperors" and "Six Emperors" as philosophical categories]. 知乎专栏 (v kitajščini). 28. oktober 2017. Pridobljeno 18. septembra 2023.
- ↑ 5,0 5,1 Morton, W. Scott Morton. Morton, William Scott. Lewis Charlton M. (2005). China: its history and culture. McGraw-Hill. ISBN 0-07-141279-4, ISBN 978-0-07-141279-7, str. 14.
- ↑ Scarpari, Maurizio (2006). Ancient China: Chinese Civilization from the Origins to the Tang Dynasty. Prevod: Milan, A.B.A. New York: Barnes & Noble. str. 28. ISBN 978-0-7607-8379-5.
- ↑ Ni, Xueting C. (2023). Chinese Myths: From Cosmology and Folklore to Gods and Immortals. London: Amber Books. str. 76–77. ISBN 978-1-83886-263-3.
- ↑ Asim, Ina (2007). »Keynotes 2«. University of Oregon. Pridobljeno 18. julija 2023.
- ↑ World Religions: Eastern Traditions. Edited by Willard Gurdon Oxtoby (2nd izd.). Don Mills, Ontario: Oxford University Press. 2002. str. 324, 326. ISBN 0-19-541521-3. OCLC 46661540.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: drugo (povezava) - ↑ Feng, Shi (2009) "A Study of the Pottery Inscription 'Wen Yi 文邑'". Chinese Archaeology, Vol. 9 (Issue 1), pp. 170-177. full text
- ↑ Palmer, Martin (1999). The Elements of Taoism. United States: Barnes & Noble Books. str. 15. ISBN 0-7607-1078-3.
- ↑ 12,00 12,01 12,02 12,03 12,04 12,05 12,06 12,07 12,08 12,09 12,10 劉煒/著. (2002) Chinese civilization in a new light. Commercial press publishing. ISBN 962-07-5314-3, str. 142.
- ↑ »三皇五帝 – 国学网« [Three Sovereigns and Five Emperors – Chinese Studies Network] (v kitajščini). 16. avgust 2012. Pridobljeno 18. septembra 2023.
- ↑ »Huangdi« (v angleščini). Encyclopedia Britannica. Pridobljeno 22. maja 2023.
- ↑ 15,0 15,1 王恆偉. (2005) (2006) 中國歷史講堂 #1 遠古至春秋. 中華書局. ISBN 962-8885-24-3, str. 13.
- ↑ Clayre, Alasdair (1985). The Heart of the Dragon (First American izd.). Boston: Houghton Mifflin. str. 37. ISBN 978-0-395-35336-3.
- ↑ 17,0 17,1 ”CHINAKNOWLEDGE”, Chinese History - The Three Augusts and Five Emperors 三皇五帝
- ↑ Sima Čjan, Zapisi velikega zgodovinarja
- ↑ 王恆偉. (2005) (2006) 中國歷史講堂 #1 遠古至春秋. 中華書局. ISBN 962-8885-24-3. str. 4–7.