Šennong

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Šennong
神農
Cesar Jao
Guo Šu (1503): Šennong
NaslednikLinkuj
Rojstvo
PotomciLinkuj
OčeŠaodjan
MatiNüdeng
Šennong
Tradicionalno kitajsko神農
Poenostavljeno kitajsko神农
Dobesedni pomen"Božanski kmet/svobodnjak"
Šennong/cesar Jan (炎帝) je bil prvi cesar starodavne Kitajske, ki za svoje ljudstvo ni izumil samo kmetijskega orodja, ampak tudi zelišča za zdravljenje bolezni svojega ljudstva; podoba na stenski sliki iz dinastije Han .

Šennong (kitajsko 神農), v prostem prevodu "Božanski kmet"[1] ali "Božanski svobodnjak", rojen kot Džjang Šinjan (姜石年), je bil mitološki kitajski vladar in po izročilu prvi cesar Jan. V kitajskem ljudskem verovanju je postal božanstvo, ki se na Kitajskem časti kot kulturni junak.

Šennong se je včasih štel med tri vladarje, znane tudi kot "trije kralji" ali "trije pokrovitelji", ki so spadali v skupino "treh vladarjev in petih cesarjev". Izročilo pravi, da je Šennong starodavne Kitajce naučil ne le kmečkih opravil,[1] temveč tudi uporabe zelišč.[2] Šennongu so pripisovali različne izume, med drugim motiko,[1] plug,[1] sekiro,[1] kopanje vodnjakov, namakanje, shranjevanje semen z uporabo kuhanega konjskega urina, trgovanje,[1] vino,[1] denar, tedensko kmečko tržnico in kitajski koledar in izboljšavo terapevtskega razumevanja merjenja srčnega utripa, akupunkture in moksibustije. Uvedel naj bi obred zahvale za žetev (蜡祭, džadži), žrtveni obred, kasneje znan kot ladži (腊祭).[3]

Mitologija[uredi | uredi kodo]

V kitajski mitologiji je Šennong ljudi naučil uporabe pluga, vidikov osnovnega kmetijstva in uporabe zdravilnih rastlin.[4] Šennong je bil bog gorečega vetra, na kar je morda vplival spomin na požigalništvo. Včasih so tudi rekli, da je prednik mitološkega Či Ouja ali eden od njegovih ministrov. Kot takega so ga upodabljali z volovsko glavo, ostrimi rogovi, bronastim čelom in železno lobanjo).[4]

Shennong naj bi bil tudi oče Rumenega cesarja (Huang, 黃帝), ki je prenašal skrivnosti medicine, nesmrtnosti in pridobivanja zlata.[5] Po komentarju zgodovinarja Sima Džena iz 8. stoletja n. št. k Šidžiju (Zapisi velikega zgodovinarja), napisanem v 2. stoletju pr. n. št., je bil Šennong sorodnik Rumenega cesarja in prednik ali patriarh starodavnih prednikov Kitajcev.

Po dinastiji Džov so nekateri starodavni kitajski zgodovinarji in verski praktiki menili, da je Šennong božanska oblika[6] "mitskega modrega kralja" Hov Džija,[7] ustanovitelja Džova.[6]

Kot alternativo temu pogledu so v obdobju stotih šol mišljenja Šennonga obravnavali kot kulturnega junaka in ne boga, vendar moža z nadnaravnim prebavnim sistemom, ki je pojedel po en primerek vsake rastline, ki je obstajala v tistem času, da bi ugotovili, katere so užitne za ljudi.[8] V 3. stoletju pr. n. št., v času politične krize in ekspanzionizma ter vojn med kitajskimi kraljestvi, je Šennong v novih mitih dobil status idealnega prazgodovinskega vladarja, ki je cenil delavce in kmete ter "vladal brez ministrov, zakonov in kazni". [8]

Književnost[uredi | uredi kodo]

Sima Čjan je omenil, da so bili vladarji neposredno pred Rumenim cesarjem iz Šennongove hiše ali družbene skupine.[9] Sima Džen, ki je dodal predgovor k Zapisom velikega zgodovinarja, je omenil, da je bil njegov priimek Džjang in dodal seznam njegovih naslednikov. Starejša in bolj znana omemba je v zbirki esejev Huajnandzi, ki pripoveduje, kako so bili pred Šennongom ljudje bolni, revni, lačni in bolni, nato pa jih je naučil poljedelstva, ki ga je sam raziskoval, in v enem samem dnevu pojedel na stotine rastlin, med njimi celo sedemdeset strupenih.[10] Šennong se pojavlja tudi v knjigi I Čing, v kateri je omenjeno, da je prišel na oblast po koncu dinastije (ali vladavine) Paoši (Fu Ši), izumil plug iz upognjenega lesa, grablje za razrezanega lesa, učil teh veščin druge in vzpostavil opoldansko tržnico.[11] Druga omemba je v Liši Čunčiju, ki omenja nekaj nasilja v zvezi z vzponom hiše Šennong in da je njihova oblast trajala sedemnajst generacij.[12][13]

Šennong ben cao džing je knjiga o poljedelstvu in zdravilnih rastlinah, ki jo pripisujejo Šennongu. Raziskave kažejo, da gre za zbirko ustnih izročil, napisano približno med letoma 200 in 250 n. št.[14]

Zgodovinskost[uredi | uredi kodo]

Zemljevid plemen in plemeskih zvez v starodavni Kitajski; Šennongovo pleme je živelo na zahodu

Zanesljive podatke o zgodovini Kitajske pred 13. stoletjem pr. n. št. je mogoče dobiti samo iz arheoloških najdb, ker prvi kitajski pisni sistem na trajnem mediju, orakeljskih kosteh, do takrat ni obstajal.[15] Pomanjkanje pisnih virov je tudi vzrok, da obstoj dinastije Šja, ki naj bi bila Šennongova naslednica, še ni dokazan, kljub prizadevanjem kitajskih arheologov, da bi to dinastijo povezali z arheološkim najdiščem Erlitov iz bronaste dobe.[16]

Šennong kot posameznik in njegov klan sta zelo pomembna v kitajski kulturni zgodovini, zlasti v zvezi z mitologijo in ljudsko kulturo.

Ljudska verovanja[uredi | uredi kodo]

V nekaterih različicah mitov o Šennongu naj bi na koncu umrl zaradi svojih raziskav lastnosti rastlin z eksperimentiranjem na lastnem telesu. V enem od svojih poskusov je pojedel rumeni cvet plevela, po katerem mu je počilo črevesje, še preden je uspel pogoltniti svoj protistrupni čaj. Potem ko je s tem dal svoje življenje za človeštvo, je prejel posebno čast, da so ga častili kot kralja medicine (藥王, jaovang).[17] Žrtvovanje krav ali volov Šennongu v njegovih različnih manifestacijah ni bilo nikoli povsem sprejemljivo. Bolj sprejemljivi so bili prašiči in ovce. Častili so ga tudi z ogjemeti in kadilom, zlasti na njegov rojstni dan, po ljudskem izročilu 26. aprila po lunarnem koledarju.

Šennong je pod različnimi imeni zavetnik kmetov, trgovcev z rižem in izvajalcev tradicionalne kitajske medicine. Njegovemu spominu je posvečenih veliko templjev in drugih krajev.[18]

  • Hasegava Nobukata (Japonska, zgodnje 17. stoletje): Šennong preskuša liste čajevca
    Hasegava Nobukata (Japonska, zgodnje 17. stoletje): Šennong preskuša liste čajevca
  • Šennongding (神農頂, Šennongov vrh) je povezan z zgodbo, da je imel lestev, po kateri se je vzpenjal na goro, ki jo je kasneje pretvoril v gozd
    Šennongding (神農頂, Šennongov vrh) je povezan z zgodbo, da je imel lestev, po kateri se je vzpenjal na goro, ki jo je kasneje pretvoril v gozd
  • Šennong na sebi preskuša rastline
    Šennong na sebi preskuša rastline
  • Most na reki Šennongši blizu njenega izliva v Jangce
    Most na reki Šennongši blizu njenega izliva v Jangce
  • Šennongov tempelj v Tajnanu, Tajvan, kjer ga častijo pod različnimi imeni: kralj Jan, bog petih žitnih zrn, veliki cesar, oče kmetovanja, veliki cesar medicine bog zemlje in bog polj[19]
    Šennongov tempelj v Tajnanu, Tajvan, kjer ga častijo pod različnimi imeni: kralj Jan, bog petih žitnih zrn, veliki cesar, oče kmetovanja, veliki cesar medicine bog zemlje in bog polj[19]
  • Šennong, na Japonskem Šinno, preskuša rastline, da bi ugotovil njihove lastnosti; japonska slika iz 19. stoletja
    Šennong, na Japonskem Šinno, preskuša rastline, da bi ugotovil njihove lastnosti; japonska slika iz 19. stoletja
  • Šennong na sliki iz obdobja dinastije Tang (618-907)
    Šennong na sliki iz obdobja dinastije Tang (618-907)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 Ivanhoe, Philip J.; Van Norden, Bryan W. (2005). Readings in Classical Chinese Philosophy (2nd izd.). Indianapolis: Hackett Publishing Company]. str. 381. ISBN 0-87220-781-1. OCLC 60826646.
  2. ↑ Christie 1975, str. 87.
  3. ↑ Yang, An & Turner 2005, str. 190-199.
  4. ↑ 4,0 4,1 Christie 1975, str. 90.
  5. ↑ Christie 1975, str. 116-117.
  6. ↑ 6,0 6,1 Asim, Ina (2007). »Keynotes 2«. University of Oregon. Pridobljeno 18. julija 2023.
  7. ↑ Scarpari, Maurizio (2006). Ancient China: Chinese Civilization from the Origins to the Tang Dynasty. Prevod: Milan, A.B.A. New York: Barnes & Noble. str. 28. ISBN 978-0-7607-8379-5.
  8. ↑ 8,0 8,1 Armstrong, Karen (2005). A Short History of Myth (First American izd.). Broadway, New York: Canongate Books. str. 90-91. ISBN 9781841957166.
  9. ↑ Wu (1981, str. 53), referring to Shiji, Chapter One.
  10. ↑ Wu (1981, str. 45), referencing Huainanzi, xiuwu xun
  11. ↑ Wu (1981, str. 54), referencing I Ching, xici, II, chapter 2
  12. ↑ Wu (1981, str. 54), lisulan, 4, yongmin.
  13. ↑ Christie 1975, str. 141.
  14. ↑ Unschuld 1986, str. 17.
  15. ↑ Bagley, Robert (1999). »Shang Archaeology«. V Loewe, Michael; Shaughnessy, Edward (ur.). The Cambridge History of Ancient China. Cambridge: Cambridge University Press.
  16. ↑ Liu, L.; Xiu, H. (2007). »Rethinking Erlitou: legend, history and Chinese archaeology«. Antiquity. 81 (314): 886–901. doi:10.1017/S0003598X00095983. S2CID 162644060.
  17. ↑ Yang, An & Turner 2005, str. 195.
  18. ↑ Yang, An & Turner 2005, str. 198-199.
  19. ↑ Yang, An & Turner 2005, str. 199.

Viri[uredi | uredi kodo]

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Šennong&oldid=6190400«