Novičok

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Novičok (rusko Новичо́к: začetnik, zelenec)[1] je ime skupine živčnih strupov, ki so jih razvili v Sovjetski zvezi in Rusiji med letoma 1971 in 1993.[a][4] Po trditvah ruskih znanstvenikov, ki so te živčne strupe razvili, so nekatere različice petkrat do osemkrat smrtonosnejše od bojnega strupa VX[5] in do desetkrat bolj kot soman.[6]

Razvili so jih v okviru sovjetskega razvojnega programa Foliant.[2][7] Za pet različic novičoka se meni, da so bile prilagojene za uporabo v vojaške namene.[8] Najbolj vsestranski je A-232 (novičok-5).[9] Snovi novičok doslej še niso uporabili na bojišču. Britanska vlada je ugotovila, da sta bila z novičokom marca 2018 zastrupljena Sergej in Julija Skripal v Salisburyju v Angliji. To so po podatkih Organizacije za prepoved kemičnega orožja soglasno potrdili štirje laboratoriji po vsem svetu.[10] Novičok je bil vpleten tudi v zastrupitev angleškega para v Amesburyju štiri mesece pozneje, verjetno z ostanki strupa, ki je bil uporabljen za napad v Salisburyju.[11] Zaradi napadov je umrla ena oseba,[12] tri druge so se znašle v kritičnem stanju, ki pa so ga preživele, en policist je bil za krajši čas hospitaliziran. Rusija zanika, da bi raziskovala ali proizvajala sredstva »pod imenom novičok«.[13]

Cilji razvoja[uredi | uredi kodo]

Bojne strupe novičok so razvili s štirimi cilji pred očmi:[14][15]

  • Natova oprema za odkrivanje kemičnih sredstev (ki so predstavljala standard v sedemdesetih in osemdesetih letih) naj teh sredstev ne bi bila sposobna odkriti,
  • Natova oprema za zaščito proti kemičnim strupom naj naj ne bi bila sposobna ščititi pred njimi,
  • z novimi snovmi naj bi bilo varneje ravnati,
  • prekurzorji teh snovi so na seznamu Konvencije o kemičnem orožju, novo razvita sredstva bi se temu izognila.[16]

Nekatera od teh sredstev so dvokomponentna; dve predhodni sestavini (prekurzorja) se zmešata in tvorita aktivno sredstvo tik pred njegovo uporabo. Prekurzorji so na splošno precej manj nevarni kot končni strupi, tako da ta pristop omogoča veliko preprostejše ravnanje in varnejši prevoz. Prekurzorje je poleg tega običajno veliko lažje stabilizirati kot same strupe, zato se s tem podaljšuje rok uporabnosti sredstev. Slaba stran pri tem je, da lahko neskrbna priprava vodi do strupa, ki ni optimalen. V osemdesetih in devetdesetih letih so razvili dvokomponentne različice več sovjetskih agentov, ki so jih vodili pod imenom »novičok«.[navedi vir] Na program Foliant so morda vplivali podatki o tajnem ameriškem živčnem bojnem sredstvu z imenom »GJ«, ki ga je Sovjetski zvezi podtaknil dvojni agent v okviru Operacije Shocker.[17][18][19]

Razkritje[uredi | uredi kodo]

Po informacijah dveh ruskih kemikov, Leva Fjodorova in Vila Mirzajanova, v tedniku Moskovskije Novosti leta 1992 je Sovjetska zveza oziroma Rusija med v sedemdesetimi leti in začetkom devetdesetih let 20. stoletja razvila izredno močno kemijsko orožje četrte generacije.[20][21][b] Članek je izšel na predvečer ruskega podpisa Konvencije o kemičnem orožju. Po mnenju Mirzajanova je Ruski vojaški kemični kompleks denar, ki ga je Zahod dal za izgradnjo centra za odstranjevanje kemičnih bojnih strupov, uporabil za gradnjo obrata za njihovo proizvodnjo.[23][5] Mirzajanov je informacije objavil zaradi zaskrbljenosti v zvezi z okoljem. Bil je vodja protiobveščevalnega oddelka in je opravljal meritve zunaj objektov za kemično orožje z namenom, prepričati se, da tuji vohuni ne bodo odkrili sledov proizvodnje. Zaprepaden je ugotovil, da je raven smrtonosnih snovi osemdesetkrat večja od najvišje varne koncentracije.[5][24]

Odgovorni v Ruskem vojaškem kemičnem kompleksu so priznali obstoj strupov novičok. Pričevanja treh znanstvenikov izvedencev, pripravljena za KGB potrjujejo, da so se novičok in sorodne kemične snovi resnično proizvajali in da je zato Mirzajanov z obvestilom javnosti storil veleizdajo.[c]

Mirzajanova so aretirali 22. oktobra 1992 in ga zaradi izdaje državnih skrivnosti zaprli. Kasneje je prišel na prostost, ker »v članku v časopisu Moskovskije novosti ni bilo ne formul ne imen strupenih snovi, ki jih sovjetski tisk ne bi že poznal in članek tudi ni objavil testnih lokacij«.[5] Kot pravi Jevgenija Albac, je prava državna skrivnost, ki sta jo Fjodorov in Mirzajanov izdala, to, da so generali lagali in ti še vedno lažejo, tako mednarodni javnosti kot svojim sodržavljanom.[5] Mirzajanov sedaj živi v ZDA.[26]

V začetku leta 1994 je prišlo do naslednjega razkritja, ko je Vladimir Uglev, eden vodilnih ruskih znanstvenikov na področju večkomponentnega kemičnega orožja, v intervjuju z revijo Novoje Vremja razkril obstoj snovi A-232 (novičok 5).[27] V intervjuju za The Washington Post je kemik izjavil, da je sodeloval pri razvoju proti zmrzali odporne snovi A-232, in potrdil, da so razvili dvokomponentno različico tega strupa.[28] Uglev je ob zastrupitvi Skripalovih leta 2018 zatrdil, da so med razvojnim projektom Foliant sintetizirali več sto spojin, vendar so za orožje namenili samo štiri (sklepati je, da gre za novičok 5, 7, 8 in 9, ki jih omenjajo drugi viri), da so prvi trije bili v tekoči obliki in da je šele zadnjega od njih, ki so ga razvili šele 1980, bilo mogoče izdelovati kot prah. Drugače kot v pogovoru pred dvajset leti, je zanikal, da bi jim uspelo razviti dvokomponentna sredstva, to je vsaj do leta 1994, ko se je njegovo sodelovanje v razvoju končalo.[29]

V devetdesetih letih je neznani ruski znanstvenik nemški zvezni obveščevalni službi (BND) izročil vzorec snovi novičok, ki so ga po poročilu Reutersa iz leta 2018 analizirali na Švedskem. Kemično formulo so posredovali zahodnim državam v NATO, ki so majhne količine snovi uporabile za testiranje zaščitne in testne opreme in za razvoj protisredstev.[30]

Novičok so navedli v leta 2008 prijavljenem patentu za zdravljenje zastrupitev z organofosfornimi snovmi. Raziskave na Univerzi Marylanda v Baltimoreu so delno financirale vojaške sile ZDA.[31]

Leonid Rink, ki je po lastnih besedah za svoj doktorat raziskoval snovi novičok,[32] je potrdil pravilnost struktur, ki jih je objavil Mirzajanov.[33] Leonid Rink sam je bil v Rusiji leta 1994 obsojen zaradi ilegalne prodaje agenta.[34][35]

Razvojni in testni centri[uredi | uredi kodo]

Kot je izjavila Stephanie Fitzpatrick, ameriška geopolitična svetovalka, naj bi Institut za kemilni razvoj v Nukusu, sovjetski Uzbekistan,[36] proizvajal sredstva Novičok. The New York Times je objavil izjavo uradnikov ZDA, da gre pri ustanovi za večje razvojno in testno središče sredstev Novičok.[37][38] Majhne, preizkusne količine orožja naj bi preizkušali na bližnji Ustjurtski planoti.[38] Fitzpatrick tudi piše, da so agente mogoče testirali tudi v raziskovalnem centru v Krasnoarmejskem v bližini Moskve.[36] Prekurzorje so proizvajali v tovarni kemikalij v Pavlodaru v sovjetskem Kazahstanu. Na tem mestu so prvotno tudi načrtovali proizvodnjo orožja na osnovi Novičok, vendar so zgradbo za proizvodnjo bojnih strupov, ki je bila še v gradnji, porušili leta 1987 zaradi bližnjega Sporazuma o kemičnem orožju (1990) in Konvencije o kemičnem orožju.[39][40]

Od razglasitve neodvisnosti leta 1991 je Uzbekistan sodeloval z vlado ZDA pri razgradnji in dekontaminaciji mest, kjer so se agenti Novičok in druga kemična orožja proizvajali in testirali.[36][38] Med 1999[41] in 2002 je Obrambno ministrstvo ZDA v sklopu $6 milijonskega programa za kooperativno zmanjšanje ogroženosti razgradilo večji razvojni in testni center za Novičok v Nukusu.[37][42]

Hamish de Bretton-Gordon, britanski strokovnjak za kemična orožja in nekdanji vodilni oficir UK in NATO na področju kemičnih, bioloških in jedrskih bojnih sredstev, je "zavrnil" trditve, po katerih naj bi Novičok agente našli ne samo v Sovjetski zvezi, temveč tudi drugod, kot recimo v Uzbekistanu. Pravi, da so te snovi proizvajali samo v kraju Šihani v Saratovskem okrožju v Rusiji.[43] Mirzajanov tudi trdi, da je Šihani kraj, kjer je leta 1973 znanstvenik Peter Petrovič Kirpičev kot prvi ustvaril agente Novičok, Vladimir Uglev pa se mu je pridružil pri projektu leta 1975.[44] Po Mirzajanovu je Šihani bil kraj, kjer je tekla proizvodnja, orožje pa se je testiralo v Nukusu, med letoma 1986 in 1989.[23]

Po zastrupitvi Skripalovih je nekdanji vodja varnostne službe GosNIIOKhT Nikolaj Volodin v intervjuju za publikacijo Novaja Gazeta potrdil, da so testi potekali v Nukusu testi in dejal, da so za teste bili uporabljeni psi.[45]

Maja 2018 je časopis Irish Independent poročal, da " nemška zvezna obveščevalna služba ima v rokah živčni strup Novičok, ki ga je razvila Sovjetska zveza v devetdesetih letih, in da je po nemških virih o tem obvestila zaveznike, med drugim Britanijo in ZDA." Vzorec so analizirali na Švedskem.[46] Majhne količina živčnega strupa Novičok so nato nekatere države NATO proizvedle za testne namene.[47]

Opis agentov Novičok[uredi | uredi kodo]

Primeri struktur, ki naj bi jih imeli agenti Novičok [48][49][50][51][52][53]

Mirzajanov je kot prvi opisal strukturo teh snovi.[24] Dispergirane v ultra finem prahu namesto v plinu ali parah imajo edinstvene lastnosti. V naslednjem koraku je bil ustvarjen binarni agent, ki naj bi imel iste lastnosti, vendar bi ga bilo mogoče izdelati z uporabo snovi, ki niso nadzorovane v okviru CWC.[26] ali ki jih nadzornim obiskom v okviru sporazuma ne bi uspelo zaznati.[38] Najmočnejši spojini iz te družine, Novičok-5 in Novičok-7, naj bi bili pet do osemkrat močnejši od VX.[54] Oznako "Novičok" nosi binarna različica sredstva, končna spojina pa se navaja s kodo (npr. A-232). Prva spojina serije Novičok je bila dejansko binarna oblika VR, znanega živčnega strupa iz serije V,[54] kasnejši agenti Novičok pa so binarne oblike spojin kot sta A-232 in A-234.[55]

Po javnosti nedostopnemu poročilu ameriške vojaške obveščevalne službe z dne 24. januarja 1997 sta A-232 in njegov etilni analog A-234, razvita v okviru programa Foliant, "tako strupena kot VX, tako odporna proti zdravljenju kot soman, pri tem pa ju je težje zaznati in lažje proizvajati kot VX ". Binarni različici naj bi po poročilu uporabljali acetonitril in organski fosfat, "ki ju je mogoče prikriti kot prekurzorja pesticidov."

Struktura ene od izpeljank Novičok, ki so jo raziskovali v Iranu leta 2016

Mirzajanov v svoji avtobiografiji navaja nekoliko drugačne strukture, kot so jih ugotovili zahodni strokovnjaki.[56] Razkriva, da so ustvarili številne spojine in da so v javno dostopni literature objavljeni številni manj učinkoviti derivati kot novi organofosfatni insekticidi,[57] tako da bi tajni razvoj kemičnega orožja lahko prikrili kot legitimne raziskave na področju pesticidov. Spojina A-234 naj bi bila pet do osemkrat močnejša od VX.[58][54]

Agente naj bi bilo možno uporabiti kot tekočino, aerosol ali plin v različnih sistemih, kot so topniške granate, bombe, izstrelki in škropilne naprave.[36]

Kemija[uredi | uredi kodo]

Kot pravi strokovnjak za kemijska orožja Jonathan Tucker, so prvo binarno recepturo okviru programa Foliant uporabili za izdelavo snovi 33 (VR), ki je zelo podobna bolj splošno znani VX; razlikujeta se samo v alkilnih priponah na atome dušika in kisika. "To orožje je dobilo kodno ime Novičok."[59]

Sinteza struktur A230, A232 in A234, kot jo opisuje Steven Hönig. Etandiol, modificiran z do dvema metilnima skupinama, reagira s fosforjevim trikloridom, da nastane obročna struktura kot analog fosfolana. Zadnji atom klora se nadomesti s fluorom (nukleofilna substitucija). Ta spojina nato reagira s fosgen oksimu podobnim kloridom, ki odpre obroč in ustvari produkt fluorofosfonat.[60]

Poročali so številnih možnostih za strukture. V prvi vrsti gre za klasično organofosforno jedro (včasih se P=O nadomesti s P=S ali P=Se), ki se najpogosteje imenuje fosforamidat ali fosfonat, pri tem običajno fluoriran d (npr. monofluorofosfat). V organskih skupinah je videti več raznolikosti, pri tem je najpogostejši substitut fosgen oksim in njegovi analogi. Že sam po sebi je močno kemično orožje, ki samo še pojača delovanje sredstva Novičok. Mnogi so mnenja, da strukture iz te skupine vsebujejo tudi motive za križne povezave, ki se lahko kovalentno vežejo na aktivno mesto acetilholinesteraznega encima na več točkah, kar morda pojasni značilno hitrost, s katero Novičok encim onemogoči.

Zoran Radić, kemik na Kalifornijski univerzi v San Diegu, je in silico proučeval vezavo Mirzajanovih različic strukture A-232 na aktivno mesto acetilholinesteraze. Model je napovedal tesno prileganje z visoko vezavno afiniteto in nastanek kovalentne vezi s serinom v aktivnem mestu, kar spominja na že znane živčne strupe, kot sta sarin in soman.[61]

Življenjska doba[uredi | uredi kodo]

Po mnenju Vladimirja Ugljova, ki je delal na razvoju Novičoka, gre za zelo stabilne spojine z nizko hitrostjo izhlapevanja, ki zaradi tega lahko ostanejo nevarne še leta dolgo.[62] Opravljene raziskave ne zadoščajo, da bi v celoti razumeli njih obstojnost v različnih razmerah v okolju.[63]

Učinki[uredi | uredi kodo]

Živčni bojni strupi vrste Novičok spadajo v razred organofosfatnih inhibitorjev acetilholin-esteraze. Te kemične spojine zavirajo acetilholin-esterazo, kar preprečuje normalno razgradnjo nevrotransmiterja acetilholina. Koncentracije acetilholina se zaradi tega na stikih med nevroni in mišicami porastejo, kar povzroči nehoteno krčenje vseh skeletnih mišic (holinergična kriza). Posledica je zastoj dihal in srca (saj srce in mišice v preponi prizadete osebe ne delujejo več normalno) in nazadnje smrt zaradi odpovedi srca ali zadušitve, ko tekoči izločki zapolnijo pljuča.[64]

Uporaba hitro delujoče periferne antiholinergične droge, kot je atropin, lahko blokira receptorje, na katere acetilholin deluje, kar zastrupljenje prepreči (kot pri zastrupitvah z drugimi zaviralci acetilholin-esteraze). Atropin pa je težko dajati varno, ker je učinkovita doza atropina pri zastrupitvah z živčnimi snovmi blizu odmerku, pri katerem bolniki utrpijo hude neželene učinke, kot so spremembe srčnega utripa in zgoščevanje bronhialnih izločkov, ki ob zastrupitvi z živčnimi strupi polnijo pljuča. Tako je poleg uporabe atropina kot proti-sredstva morda potrebno odsesavanje teh izločkov ter druge napredne tehnike za podporo življenja[64]

Zastrupitve z živčnimi snovmi se najpogosteje zdravi z atropinom skupaj s Hagedorn oksimom, kot sta pralidoksim, obidoksim, TMB-4 ali pa HI-6, ki ponovno aktivira acetilholin-esterazo, ki jo je fosforilacija z organofosfornim živčnim sredstvom onemogočila, in razbremeni paralizo dihalnih mišic, ki jo nekateri živčni dejavniki povzročijo. Pralidoksim ni učinkovit pri reaktivaciji acetilholin-esteraze, ki jo inhibirajo nekateri starejši živčni dejavniki, kot so soman ali v literaturi opisane spojine tipa Novičok, ki so do osemkrat bolj strupene kot živčni strup VX. Kot je pri drugih zastrupitvah z organofosfati, lahko snovi tipa Novičok po mnenju ruskih znanstvenikov povzročijo trajno poškodujejo živce in s tem trajno onesposobijo žrtev.[65] Primer za njihov učinek na človeka je nenamerna izpostavljenost Andreja Železnjakova, enega od znanstvenikov, ki so sodelovali pri njihovem razvoju, ko je v moskovskem laboratoriju v maju 1987 prišel nehote v stik z rezidui nedoločenega agenta Novičok. Bil je kritično prizadet in deset dni po nezgodi v nezavesti. Izgubil je zmožnost za hojo in se tri mesece zdravil v tajni kliniki v Leningradu. Agent je povzročil trajno škodo, z učinki, kot so "kronična šibkost v rokah, toksični hepatitis, ki je povzročil cirozo jeter, epilepsija, periode hude depresije in nezmožnost brati ali se koncentrirati,biti kot popoln invalid nezmožen delati." Nikoli se ni opomogel, zdravje se mu je slabšalo pet let dolgo, vse do smrti julija 1992.[66]

Vojska ZDA je financirala študije uporabe galantamina skupaj z atropinom pri zdravljenju številnih živčnih dejavnikov, med drugimi somana in agentov Novičok. Odkrili so nepričakovano sinergijo med galantaminom (odmerjenim pet ur pred do trideset minut po izpostavitvi) in atropinom v odmerku 6 mg / kg ali več. Povečanje odmerka galantamina od 5 na 8 mg / kg je zmanjšalo odmerek atropina, ki je bil potreben za zaščito poskusnih živali pred strupenostjo somana v odmerkih 50 % nad LD50 (letalni odmerek pri polovici živalih, ki so jih preučevali).[31] Za obstojnost Novičoka in binarnih prekurzorskih sestavin v okolju obstajajo različne trditve. Eno od mnenj je, da običajne vremenske razmere na obstojnost ne vplivajo in da se te snovi ne razkrojijo tako hitro kot drugi organofosfati. Mirzajanov pa trdi, da se Novičok razgradi v štirih mesecih.[67][68]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Zastrupitev Ivana Kivelidija in Zare Ismailove[uredi | uredi kodo]

Predpostavljena formula agenta Novičok iz forenzične analize ob primeru Kivelidi[69]

S prekurzorjem novičoka, »snovjo 33« (pogosto enostavno imenovanim »novičok«)[70] naj bi leta 1995 zastrupili ruskega bančnika Ivana Kivelidija, predstojnika ruske okrogle mize podjetnikov, ki je bil v tesnih stikih s tedanjim ruskim premierom Viktorjem Černomirdinom,[71] in Zaro Ismailovo, njegovo tajnico.[72][73][74][75][76] Z rusko opozicijo povezana zgodovinarja Jurij Felšinski in Vladimir Pribilovski sta izrazila mnenje, da je umor "eden od prvih v seriji zastrupitev, ki so jih organizirale ruske varnostne službe". Rusko ministrstvo za notranje zadeve je analiziralo vsebino in napovedalo, da gre za "živčni strup, ki temelji na fosforju"[77],"s formulo, ki je "strogo tajna".[77] Po Nesterovu, direktorju Šikanija, ni bilo nobenega "primera, da bi se strup te vrste prodajal nezakonito", in pri tem dodal, da strup "uporabljajo profesionalni vohuni".[77]

Vladimirja Kutsišvilija, nekdanjega poslovnega partnerja bančnika, so kasneje obsodili zaradi umorov[72] Kot pravi The Independent "... je v zaprtem sojenju bilo ugotovljeno, da je njegov poslovni partner snov dobil od posrednikov, katerih delodajalec je bil Državni raziskovalni inštitut za organsko kemijo in tehnologijo (ru) (GosNIIOKhT),[78] ki je sodeloval pri razvoju novičoka. Kutsišvili je vztrajal, da je nedolžen in je med sodno obravnavo ostal na prostosti in potem zapustil državo. Aretirali so ga šele leta 2006, ko se je vrnil v Rusijo, misleč, da je po desetih letih sodni spis zaprt.[77] Felštinski in Pribilovski trdita, da je bil Kutsišvili žrtveno jagnje za ruske varnostne službe, ki so imele dostop do kemičnega strupa in so ga uporabile za umor, ki ga je ukazal višji ruski državni uradnik.[77]

Leonid Rink, uslužbenec podjetja GosNIIOKhT, je kmalu po zastrupitvi Kivelidija in Izmailove bil obsojen na enoletno pogojno kazen za prodajo snovi novičok neimenovanim kupcem "čečenske narodnosti".[79][80]

Zastrupitev Sergeja in Julije Skripal[uredi | uredi kodo]

12. marca 2018 je vlada Združenega kraljestva obvestila javnost, da je v angleškem mestu Salisbury 4. marca 2018 bojni strup Novičok bil uporabljen v poskusu umora bivšega uslužbenca GRU Sergeja Skripala in njegove hčerke Julije.[81] Britanska premierka Theresa May je v britanskem parlamentu dala naslednjo izjavo: "Ali gre za neposredno akcijo ruske države proti naši državi, ali pa je ruska vlada izgubila nadzor nad svojim potencialno katastrofalno škodljivim živčnim agentom in dopustila, da pride v roke drugim.""[81] 14. marca 2018 je Združeno kraljestvo odslovilo 23 ruskih diplomatov, potem ko se ruska vlada ni strinjala z zahtevo Združenega kraljestva, da do 13. marca 2018 opolnoči pojasni uporabo snovi.[82] Po napadu so preverili 21 članov službe za ukrepe ob izrednih dogodkih in javnosti glede možne izpostavljenosti, od njih so bili trije hospitalizirani. Po 12. marcu je bil en policist zadržan na zdravljenju.[81] Petsto ljudem javnosti so svetovali, da dekontaminirajo svojo lastnino, da ne bi prišlo do morebitne dolgoročne izpostavljenosti, in 180 vojakov in 18 vozil je pomagalo pri dekontaminaciji v Salisburyju in okoli mesta. Do 38 oseb v Salisburyju je bilo prizadetih, pri tem se ne ve, kako resno.[83] Med svojim nastopom pred Varnostnim svetom ZN je ruski odposlanec pri Združenih narodih Vasilij Nebenzia zanikal britanske obtožbe, da je Rusija kdaj izdelala ali raziskala tovrstne strupe, in zatrdil: "Znanstvenih raziskav ali razvoja pod naslovom Novičok ni bilo."[13]

Daniel Gerstein, nekdanji višji uradnik ministrstva za varnost domovine ZDA, je dejal, da so v Združenem kraljestvu mogoče že uporabili živčne strupe Novičok za napade na cilje Kremlja, vendar napadov niso odkrili: "Popolnoma verjetno je, da smo nekoga videli shirati, ne da bi vedeli, kaj je vzrok. V tem primeru vemo za vzrok, potem ko smo ju našli, oba neodzivna, na klopi v parku. Ko bi odmerek bil višji, bi lahko umrla, in lahko bi bilo misliti, da gre za naravno smrt."

20. marca 2018 je generalni direktor Organizacije za prepoved kemičnega orožja Ahmet Üzümcü (OPCW) dejal, da so za dokončno analizo vzorcev, vzetih ob zastrupitvi Skripalov, potrebni "dodatna dva ali trije tedni".[84]

3. aprila 2018 je Laboratorij za obrambno znanost in tehnologijo sporočil, da je "povsem prepričan", da gre za Novičok, čeprav še vedno niso vedeli "natančnega vira" snovi. Strokovnjaki so dejali, da njihove ugotovitve ne zanikajo sklepov vlade Združenega kraljestva: "Te informacije smo posredovali vladi, ki je nato uporabila številne druge vire za svoje zaključke."[85]

12. aprila 2018 je OPCW objavil, da se rezultati njihovih preiskav skladajo s sklepi Združenega kraljestva o identiteti uporabljene kemikalije.[86]

Zastrupitev Charlieja Rowleya and Dawn Sturgess[uredi | uredi kodo]

30. junija 2018 so našli Charlieja Rowleya in Dawn Sturgess nezavestna v hiši, v mestu Amesbury v Wiltshiru, okoli dvanajst kilometrov daleč od mesta, kjer je v Salisburyju prišlo do zastrupitve.[87] 4. julija 2018 je policija izjavila, da sta se žrtvi zastrupili z istim živčnim strupom kot nekdanji ruski vohun Sergej Skripal.[88]

Dawn Sturgess je 8. julija 2018 umrla za posledicami zastrupitve.[89] Rowley se je zbudil iz nezavesti in okreval v bolnišnici. [90] Svojemu bratu je povedal, da je bil strup v majhnem vsebniku, podobnem steklenički za dišave, ki sta ga našla v parku ter se devet dni kasneje z vsebino popršila. Policija je kasneje zaprla in temeljito preiskala park Queen Elizabeth Gardens v Salisburyju.[91]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Jonathon B. Tucker Jonathon B. Tucker piše, da je soglasje za začetek raziskav kemičnega orožja »četrte generacije« dal Centralni komite Komunistične partije in sovjetski svet ministrov maja 1971.Vil Mirzayanov, Rus znanstvenik, ki je Zahod prvič opozoril na obstoj agentov Novičoka, navaja, da je bilo testiranje Novichoka-7 uspešno zaključeno leta 1993 - po podpisu Konvencije o kemičnem orožju, vendar pa preden je Rusija pogodbo ratificirala.[2][3]
  2. ↑ Mirzayanov had made a similar disclosure a year earlier in the 10 October 1991 issue of the Moscow newspaper, Kuranty.[22]
  3. ↑ "Govor Mirzajanova o binarnem orožju je bil samo kot verbalni konstrukt, argument ex adverso, in edinole MCC [ruski vojaški kemijski kompleks] bi to naravno predpostavko lahko potrdil ali ovrgel. S tem, da je vpleteö V. S. Mirzayanova v preiskavo, je MCC navedeno hipotezo spremenil v dokazano dejstvo."[25]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Oxford Russian Dictionary (3 izd.). Oxford University Press. 2000. str. 265.
  2. ↑ 2,0 2,1 Tucker 2006, str. 231
  3. ↑ Mirzayanov, Vil (1995), »Dismantling the Soviet/Russian Chemical Weapons Complex: An Insider's View«, Global Proliferation of Weapons of Mass Destruction: Hearings Before the Permanent Subcommittee on Investigations of the Committee on Governmental Affairs, 104th Cong., str. 393–405
  4. ↑ Tucker 2006, str. 231–233
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 Albats 1994, str. 325–328
  6. ↑ Croddy, Wirtz & Larsen 2001, str. 201
  7. ↑ Pitschmann 2014, str. 1765
  8. ↑ Tucker 2006, str. 233
  9. ↑ Tucker 2006, str. 253
  10. ↑ Benjamin Kentish (12. april 2018). »Poison used on Sergei and Yulia Skripal in Salisbury attack was novichok nerve agent, confirms chemical weapons watchdog«.
  11. ↑ »Wiltshire pair poisoned by Novichok nerve agent«. BBC News (v britanski angleščini). 4. julij 2018. Pridobljeno 4. julija 2018.
  12. ↑ »Novichok: Murder inquiry after Dawn Sturgess dies«.
  13. ↑ 13,0 13,1 Borger, Julian (15. marec 2018). »UK spy poisoning: Russia tells UN it did not make nerve agent used in attack«. The Guardian. Pridobljeno 15. marca 2018.
  14. ↑ Salem & Katz 2014, str. 498–499
  15. ↑ Kendall et al. 2008, str. 136
  16. ↑ »Novichok agent«. ScienceDirect. Pridobljeno 18. marca 2018.
  17. ↑ Wise, David (2000). Cassidy's Run: The Secret Spy War Over Nerve Gas. Random House.
  18. ↑ Flynn, Michael; Garthoff, Raymond L. (2000). »Playing with Fire«. Bulletin of the Atomic Scientists. 56 (5): 35–40. doi:10.1080/00963402.2000.11456992.
  19. ↑ Knip, Karel (21. marec 2018). »'Unknown' newcomer novichok was long known«. nrc.nl. Pridobljeno 22. marca 2018.
  20. ↑ Darling & Noste 2016
  21. ↑ Fyodorov, Lev; Mirzayanov, Vil (20. september 1992). »A Poison Policy«. Moscow News. Št. 39.
  22. ↑ »News Chronology: August through November 1992« (PDF), Chemical Weapons Convention Bulletin, Št. 18, str. 14, december 1992, pridobljeno 18. marca 2018{{citation}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  23. ↑ 23,0 23,1 Birstein 2004, str. 110
  24. ↑ 24,0 24,1 »Chemical Weapons Disarmament in Russia: Problems and Prospects; Dismantling the Soviet/Russian Chemical Weapons Complex: An Insider's View«. Henry L. Stimson Center, Washington, D.C. 13. oktober 1995.
  25. ↑ Fedorov, Lev (27. julij 1994), Chemical Weapons in Russia: History, Ecology, Politics, pridobljeno 13. marca 2018
  26. ↑ 26,0 26,1 Hoffman, David (16. avgust 1998). »Wastes of War: Soviets Reportedly Built Weapon Despite Pact«. The Washington Post. Pridobljeno 20. julija 2007.
  27. ↑ Waller, J. Michael (13. februar 1997). »The Chemical Weapons Coverup«. The Wall Street Journal. Pridobljeno 14. marca 2018.
  28. ↑ »WashingtonPost.com: Cold War Report«. The Washington Post.
  29. ↑ Svetlana Reiter; Natalia Gevorkyan (20. marec 2018). »The scientist who developed "Novichok": "Doses ranged from 20 grams to several kilos"«. thebell.io.[nezanesljiv vir?]
  30. ↑ Sabine Siebold, Andrea Shalal (16. maj 2018). »West's knowledge of Novichok came from sample secured in 1990s: report«. Reuters. Pridobljeno 24. maja 2018.
  31. ↑ 31,0 31,1 »Method of Treating Organophosphorous Poisoning«. United States Patent and Trademark Office. 22. januar 2009. Patent Application 20090023706. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. julija 2020. Pridobljeno 10. aprila 2018.
  32. ↑ Cockburn H. (20. marec 2018). »Soviet-era scientists contradict Moscow's claims Russia never made Novichok nerve agent«. The Independent.
  33. ↑ »Boris Johnson compares Russian World Cup to Hitler's 1936 Olympics«. stuff.co.nz. 22. marec 2018.
  34. ↑ »Nerve agent was used in 1995 murder, claims former Soviet scientist«.
  35. ↑ »Secret trial shows risks of nerve agent theft in post-Soviet chaos: experts«. Reuters.
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 36,3 Croddy, Wirtz & Larsen 2001, str. 201–202
  37. ↑ 37,0 37,1 Miller, Judith (25. maj 1999). »U.S. and Uzbeks Agree on Chemical Arms Plant Cleanup«. The New York Times. Pridobljeno 13. marca 2018.
  38. ↑ 38,0 38,1 38,2 38,3 Hidalgo, Louise (9. avgust 1999). »US dismantles chemical weapons«. BBC News. Pridobljeno 20. julija 2007.
  39. ↑ »Kazakhstan – Chemical«. Nuclear Threat Initiative. april 2015. Pridobljeno 14. marca 2018.{{navedi splet}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  40. ↑ Bozheyeva, Gulbarshyn (Summer 2000). The Pavlodar Chemical Weapons Plant in Kazakhstan: History and Legacy (PDF) (poročilo). The Nonproliferation Review. Pridobljeno 14. marca 2018.
  41. ↑ Hogan, Beatrice (19. avgust 1999). »Uzbekistan: U.S. Begins Survey Of Chemical Weapons Plant«. Radio Free Europe/Radio Liberty. Pridobljeno 14. marca 2018.
  42. ↑ Wolf, John S. (19. marec 2003). »Hearing, First Session«. Committee on Foreign Relations. United States Senate. Pridobljeno 13. marca 2018. Hon. John S. Wolf, Assistant Secretary of State for Nonproliferation: ... DOD completed a project to dismantle the former Soviet CW research facility at Nukus, Uzbekistan in FY 2002.
  43. ↑ MacAskill, Ewen (14. marec 2018). »Novichok: nerve agent produced at only one site in Russia, says expert«. The Guardian. Pridobljeno 15. marca 2018.
  44. ↑ Wise 2000, str. 273
  45. ↑ »'Новичок'—это слишком для одного Скрипаля«. Novaya Gazeta.
  46. ↑ "Germany obtained sample of Novichok in the 1990s, reports suggest". Irish Independent. 18 May 2018.
  47. ↑ "West's knowledge of Novichok came from sample secured in 1990s: report". Reuters. 18 May 2018.
  48. ↑ Hoenig 2007, str. 79–80
  49. ↑ Mirzayanov 2008, str. 142–145, 179–180
  50. ↑ Ellison 2008, str. 37–42
  51. ↑ Gupta 2015, str. 339–340
  52. ↑ Konopski L., Historia broni chemicznej, Warszawa: Bellona, 2009, ISBN 978-83-11-11643-6
  53. ↑ Balali-Mood M, Abdollahim M. (Eds.), Basic and Clinical Toxicology of Organophosphorus Compounds, Springer 2014. ISBN 9781447156253
  54. ↑ 54,0 54,1 54,2 Peplow, Mark (19. marec 2018), »Nerve agent attack on spy used 'Novichok' poison«, Chemical & Engineering News, zv. 96, št. 12, str. 3, pridobljeno 16. marca 2018
  55. ↑ Halámek E, Kobliha Z. POTENCIÁLNÍ BOJOVÉ CHEMICKÉ LÁTKY. Chemicke Listy 2011; 105(5):323–333
  56. ↑ Vásárhelyi, Györgyi; Földi, László (2007). »History of Russia's chemical weapons« (PDF). AARMS. 6 (1): 135–146. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. marca 2018. Pridobljeno 26. novembra 2018.
  57. ↑ Sokolov VB, Martynov IV. Effect of Alkyl Substituents in Phosphorylated Oximes. Zhurnal Obshchei Khimii. 1987; 57(12):2720–2723.
  58. ↑ »Spy poisoning: Putin most likely behind attack – Johnson«, BBC News, 16. marec 2018, pridobljeno 16. marca 2018
  59. ↑ Peplow, Mark (19. marec 2018). »Nerve agent attack on spy used 'Novichok' poison«. Chemical & Engineering News. American Chemical Society. 96 (12): 3. Pridobljeno 28. marca 2018.
  60. ↑ Emil Halámek and Zbynek Kobliha (Maj 2011). »Potential Chemical Warfare Agents«. Chemicke Listy.
  61. ↑ Stone, R. (19. marec 2018). »U.K. attack shines spotlight on deadly nerve agent developed by Soviet scientists«. Science. AAAS. doi:10.1126/science.aat6324. Pridobljeno 28. marca 2018.
  62. ↑ »This is how two people could have been poisoned with novichok again«. The Independent (v britanski angleščini). Pridobljeno 6. julija 2018.
  63. ↑ Hay, Prof Alastair (11. julij 2018). »How long Novichok could remain a danger for«. BBC News (v britanski angleščini). Pridobljeno 11. julija 2018.
  64. ↑ 64,0 64,1 Meridian Medical Technologies, Inc. (30. september 2009). »Label: DuoDote – atropine and pralidoxime chloride«. Bethesda, MD: National Institutes of Health. Pridobljeno 9. aprila 2016.
  65. ↑ Stewart, Charles Edward (2006). Weapons of Mass Casualties and Terrorism Response Handbook. Jones & Bartlett Learning. ISBN 9780763724252.
  66. ↑ Tucker 2006, str. 273
  67. ↑ Nick Allen Helena Horton (5. julij 2018). »Novichok in Salisbury: The public thought it was safe ... so how could this happen four months later?«. Daily Telegraph. Pridobljeno 5. julija 2018.
  68. ↑ »Amesbury Novichok poisoning: Couple exposed to nerve agent«. BBC News. 5. julij 2018. Pridobljeno 5. julija 2018.
  69. ↑ Shleynov, Roman (23. marec 2018). »«Новичок» уже убивал« ['Novichok' has already killed]. Novaya Gazeta (v ruščini). Št. 30. Pridobljeno 24. marca 2018.
  70. ↑ »Secret trial shows risks of nerve agent theft in post-Soviet chaos:...«. 20. marec 2018 – prek Reuters.
  71. ↑ "Murders panic Russian business elite". The Independent. 8 August 1995.
  72. ↑ 72,0 72,1 Strokan, Sergey; Yusin, Maksim; Safronov, Ivan; Korostikov, Mikhail; Inyutin, Vsevolod (13. marec 2018). »И яд следовал за ним« [And the poison followed him]. Kommersant (v ruščini). Št. 41. str. 1. Pridobljeno 13. marca 2018.
  73. ↑ Stanley, Alessandra (9. avgust 1995). »To the Business Risks in Russia, Add Poisoning«. The New York Times. Pridobljeno 13. marca 2018.
  74. ↑ McGregor 2011, str. 166
  75. ↑ »Theresa May accuses Russia of involvement in Skripal's poisoning, as Russian-made prohibited substance discovered«. Crime Russia. 13. marec 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. marca 2018. Pridobljeno 13. marca 2018.
  76. ↑ Stewart, Will. »Were these the first victims of nerve agent Novichok? Russian banker and secretary 'assassinated' in mysterious circumstances 20 years ago«. Daily Mirror. Pridobljeno 13. marca 2018.[nezanesljiv vir?]
  77. ↑ 77,0 77,1 77,2 77,3 77,4 Felshtinsky & Pribylovsky 2009, str. 453–457
  78. ↑ »Secret trial shows risks of nerve agent theft in post-Soviet chaos - experts«. Thomson Reuters Foundation. 20. marec 2018. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. novembra 2018. Pridobljeno 26. novembra 2018.
  79. ↑ "Why is the UK accusing Russia of launching a nerve agent attack on Sergei Skripal in Salisbury, and what is the evidence?". The Independent. 16 March 2018.
  80. ↑ »"Novichok" has been already used for killing ("Новичок" уже убивал)«. Novaya Gazeta.
  81. ↑ 81,0 81,1 81,2 »Russian spy: Highly likely Moscow behind attack, says Theresa May«. BBC News. 12. marec 2018. Pridobljeno 12. marca 2018.
  82. ↑ »Russian spy: UK to expel 23 Russian diplomats«. BBC News. 14. marec 2018. Pridobljeno 14. marca 2018.
  83. ↑ Moran, Terry; Vlasto, Chris; Meek, James (18. marec 2018). »Russian ex-spy's poisoning in UK believed from nerve agent in car vents; at least 38 others sickened: Sources«. ABCNews.com. Pridobljeno 22. marca 2018. The intelligence officials told ABC News up to 38 individuals in Salisbury have been identified as having been affected by the nerve agent but the full impact is still being assessed and more victims sickened by the agent are expected to be identified
  84. ↑ "Two to three weeks to analyse samples from Salisbury attack: OPCW". Agence France-Presse. 20 March 2018.
  85. ↑ »Defence experts 'unsure' of source behind novichok spy attack«. ITV. 3. april 2018. Pridobljeno 3. aprila 2018.
  86. ↑ »OPCW Issues Report on Technical Assistance Requested by the United Kingdom«. www.opcw.org (v angleščini). Pridobljeno 13. aprila 2018.
  87. ↑ »Amesbury: Two collapse near Russian spy poisoning site«. www.bbc.com (v angleščini). Pridobljeno 4. julija 2018.
  88. ↑ »Pair 'poisoned by nerve agent'«. www.bbc.com (v angleščini). Pridobljeno 4. julija 2018.
  89. ↑ »UPDATE: Woman dies following exposure to nerve agent in Amesbury«. Metropolitan Police (v angleščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 31. julija 2018. Pridobljeno 8. julija 2018.
  90. ↑ »Amesbury novichok victim's brother says nerve agent was 'found in perfume bottle'«. Sky News. 17. julij 2018.
  91. ↑ Morris, Steven (20. julij 2018). »Novichok poisonings: victim Charlie Rowley discharged from hospital«. The Guardian.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Albats, Yevgenia (1994), The State Within a State: The KGB and Its Hold on Russia — Past, Present, and Future, prevod: Fitzpatrick, Catherine A., New York: Farrar Straus & Giroux, ISBN 978-0-374-18104-8
  • Birstein, Vadim J. (2004), The Perversion Of Knowledge: The True Story of Soviet Science, Westview Press, ISBN 0-8133-4280-5
  • Darling, Robert G.; Noste, Erin E. (2016), »Future Biological and Chemical Weapons«, v Ciottone, Gregory R. (ur.), Ciottone's Disaster Medicine (2. izd.), Amsterdam: Elsevier, doi:10.1016/B978-0-323-28665-7.00080-7
  • Croddy, Eric A.; Wirtz, James J.; Larsen, Jeffrey A., ur. (2001), Weapons of Mass Destruction: The Essential Reference Guide, ABC-CLIO, ISBN 978-1-851-09490-5
  • Ellison, D. Hank (2008), Handbook of Chemical and Biological Warfare Agents (2. izd.), CRC Press, ISBN 978-0-849-31434-6
  • Felshtinsky, Yuri; Pribylovsky, Vladimir (2009), The Corporation: Russia and the KGB in the Age of President Putin, London: Encounter Books, ISBN 978-1-594-03246-2
  • Gupta, Ramesh C., ur. (2015), Handbook of Toxicology of Chemical Warfare Agents, Cambridge, MA: Academic Press, ISBN 978-0-128-00494-4
  • Hoenig, Steven L. (2007), Compendium of Chemical Warfare Agents, Springer, ISBN 978-0-387-34626-7
  • Kendall, Ronald J.; Presley, Steven M.; Austin, Galen P.; Smith, Philip N. (2008), Advances in Biological and Chemical Terrorism Countermeasures, CRC Press, ISBN 978-1-420-07654-7
  • McGregor, Paul (2011), Toxic Politics: The Secret History of the Kremlin's Poison Laboratory—from the Special Cabinet to the Death of Litvinenko, Praeger, ISBN 978-0-313-38746-3
  • Mirzayanov, Vil S. (2008), State Secrets: An Insider's Chronicle of the Russian Chemical Weapons Program, Outskirts Press, ISBN 978-1-4327-2566-2
  • Pitschmann, Vladimír (2014), »Overall View of Chemical and Biochemical Weapons«, Toxins, zv. 6, št. 6, str. 1761–1784, doi:10.3390/toxins6061761
  • Salem, Harry; Katz, Sidney A., ur. (2014), Inhalation Toxicology (3. izd.), CRC Press, ISBN 978-1-466-55273-9
  • Tucker, Jonathon B. (2006), War of Nerves, New York: Anchor Books, ISBN 978-0-375-42229-4
  • Wise, David (2000), Cassidy's Run: The Secret Spy War Over Nerve Gas, Thorndike, ME: G.K. Hall & Co, ISBN 978-0-783-89144-6

Nadaljnje branje[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Novičok.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Novičok&oldid=6173905«