Nemška Jugozahodna Afrika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Nemška jugozahodna Afrika)
Skoči na: navigacija, iskanje
Nemška Jugozahodna Afrika
Deutsch-Südwestafrika
Kolonija (Nemško cesarstvo)
1884–1915
Zastava Grb
Nemška Jugozahodna Afrika (redeče), ostale nemške kolonije so označene modro
Glavno mesto Windhoek (od 1891)
Politična struktura kolonija
Guverner
 -  1898-1905 Theodor von Leutwein
 -  1905-1907 Friedrich von Lindequist
 -  1907-1910 Bruno von Schuckmann
 -  1910-1915 Theodor Seitz
Zgodovinsko obdobje kolonializem
 -  ustanovitev 7. avgust 1884
 -  genocid 1904-1907
 -  ukinitev 9. julij 1915
 -  mirovna pogodba iz Versaillesu 1919
Površina 835.100 km²
Valuta marka Nemške Jugozahodne Afrike

Koordinati: 22°34′12″S 17°05′01″E / 22.57000°S 17.08361°E / -22.57000; 17.08361

Nemška Jugozahodna Afrika (nemško Deutsch-Südwestafrika, DSWA) je bila od 1884 do 1915 kolonija Nemškega cesarstva na območju današnje države Namibije. Z površino 835.100 km² je bila Nemška Jugozahodna Afrika 1,5 večja kot Nemško cesarstvo. Nemška Jugozahodna Afrika je bila edina izmed nemških kolonij, v kateri se je naselilo precejšnje število nemških naseljencev.

Leta 1915, v času prve svetovne vojne, so Nemško jugozahodno Afriko napadli zahodni zavezniki v sestavi južnoafriških in britanskih sil. Po vojni je njeno upravo prevzela Južnoafriška zveza (del britanskega imperija), ozemlje je bilo upravljano v jugozahodni Afriki v okviru mandata Društva narodov. Kot neodvisna Namibija je postala leta 1990.

Zgodnja naselja[uredi | uredi kodo]

Prvi stik Evropejcev s področji, ki bodo postala Nemška jugozahodna Afrika je bil od trgovcev in mornarjev januarja 1486, ko je portugalski raziskovalec Diogo Cão pristal na Cape Crossu. Vendar je evropska prisotnost ostala omejena in začasna več naslednjih stoletij. Februarja 1805 je Londonska misijonska družba ustanovila majhen misijon v Blyde Verwacht, vendar prizadevanja te skupine niso imela posebnega uspeha. Leta 1840 je Londonska misijonska družba prenesla vse svoje dejavnosti na nemško Rensko misijonsko družbo. Nekateri prvi predstavniki te organizacije so bili Franz Heinrich Kleinschmidt (ki je prišel v oktobru 1842) in Carl Hugo Hahn (ki je prišel v decembru 1842). Začela sta ustanavljati cerkve po celotnem ozemlju. Renski misijonarji so imeli velik vpliv na kulturo in obleko že na začetku, kasneje pa še na politiko. V istem času so tudi trgovci in kmetje ustanavljali oporišča.

Zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

16. novembra 1882 je nemški trgovec iz Bremna, Adolf Lüderitz zahteval zavarovanje za postajo, ki jo je načrtoval zgraditi v Jugozahodni Afriki, od kanclerja Bismarcka. Ko je bilo to odobreno, je njegov delavec Heinrich Vogelsang kupil zemljišče od lokalnega poglavarja in ustanovil mesto Angra Pequena ki je bilo kasneje preimenovano v Lüderitz. 24. aprila 1884 je postavil območje pod zaščito Nemškega cesarstva, da bi odvrnil britanski poseg. V začetku leta 1884 je ladja cesarske mornarice, SMS Nautilus, pregledala stanje. Ugodno poročilo vlade in privolitev Britancev, je omogočila obisk SMS Leipzig in SMS Elizabeth. Nemška zastava je bila končno zaplapolala v Jugozahodni Afriki 7. avgusta 1884. Nemške pravice do teh zemljišč so bile potrjene na konferenci v Berlinu. V oktobru je postal novoimenovani komisar za Zahodno Afriko Gustav Nachtigal, ki je prispel na ladji SMS Möwe. [1] V aprilu 1885 je bil Deutsche Kolonialgesellschaft für Südwest-Afrika (nemška kolonialna družba za JZ Afriko, znana kot DKGSWA) ustanovljena s podporo nemških bankirjev (Gerson von Bleichröder, Adolph von Hansemann), industrialcev (grof Guido Henckel von Donnersmarck) in politikov (frankfurtski župan Johannes von Miquel). DKGSWA bila dodeljena monopolna pravica za izkoriščanje mineralnih surovin. Nova družba je kmalu kupila premoženje neuspešnega Lüderitzovega podjetja. Kasneje leta 1908, so odkrili diamante. Skupaj z zlatom, bakrom, platino in drugimi minerali, so diamanti postali velika investicija. Prvi kolonialni cilj je bil preseliti domorodna ljudstva iz njihovih zemljišč, za potrebe nemških naseljencev, kot tudi vir surovin in trg nemških industrijskih proizvodov. [2] Lüderitz se je utopil leta 1886, medtem ekspedicijo na reko Orange. Družba je kupila vsa Lüderitzova zemljišča in rudarske pravice, sledeč Bismarckovi politiki, da je treba najprej uporabiti zasebna in ne javna sredstva za razvoj kolonije. V maju je bil Heinrich Ernst Göring imenovan za komisarja s sedežem njegove uprave v Otjimbingwe. 17. aprila 1886 je bil sprejet zakon o pravnem sistemu kolonije, ki je ustvaril dvojni sistem - z zakoni za Evropejce in različne zakone za domačine. [3]

Štirje nemški vojaki na kamelah -Schutztruppe patrol, 1906.

V naslednjih nekaj letih so se odnosi med Nemci in avtohtonimi prebivalci še naprej slabšali. Poleg tega so Britanci zasedli naselje Walvis Bay, prišli pa so tudi številni mali kmetje in misijonarji na to območje. Kompleksna mreža pogodb, sporazumov in krvnega maščevanja je povečala nemir v prostoru. Leta 1888 je prispela prva skupina Schutztruppen - kolonialni vojaki protektorata (poslani so bili na skrivaj), da zaščiti bazo v Otjimbingwe. Schutztruppe so sestavljali dva policista, pet podčastnikov in 20 črnih vojakov.

Do konca leta je bil nemški komisar Heinrich Ernst Göring prisiljen pobegniti v Walvis Bay, po neuspešnih pogajanjih z lokalnim plemenom. Prav tako je bila, v poznih 1880-ih, Jugozahodno afriška družba skoraj v stečaju in je morala prositi Bismarcka za pomoč in dodatne vojake. Leta 1890 je bila kolonija razglašena za Kronsko kolonijo in poslani dodatni vojaki. [4] Hkrati se je kolonija razširila na Caprivijev pas na severovzhodu, ki je obljubljal nove trgovske poti. To ozemlje je bilo pridobljeno s pogodbo Heligoland-Zanzibar med Britanijo in Nemčijo. [5]

Skoraj istočasno, v avgustu do septembra 1892, je bila s strani nemške, britanske in vlade Kapske kolonije ustanovljena South West Africa Company, Ltd (SWAC), podprta s finančniki za dvig kapitalskih zahtev za povečavo izkoriščanje mineralov (natančneje, bakrovih nahajališč v Damaralandu).

Nemška jugozahodna Afrika je bila edina nemška kolonija, kjer so se Nemci naselili v velikem številu. Nemški naseljenci so v koloniji našli gospodarske možnosti v diamantnih in bakrovih rudnikih in zlasti v kmetijstvu. Leta 1902 je imela kolonija 200.000 prebivalcev, od tega le 2.595 Nemcev, 1354 je bilo Afrikanerjev in 452 Britancev. Z leta 1914 je prišlo še 9.000 nemških naseljencev. Okoli 80.000 je bilo Hererov, 60.000 Ovambo ljudi in 10.000 Namov, ki so jih zaničljivo imenovali Hotentoti.

Upor proti nemški vladavini in genocid nad ljudstvom Herero in Nama[uredi | uredi kodo]

Kristusova cerkev in "jahač" v Windhoeku
"Deutsch-Südwest" relikvije v izložbi v Swakopmundu

V letih 1893 in 1894 so se začeli prvi upori Namov, z njihovim legendarnim vodjem Hendrikom Witboojem. V naslednjih letih je bilo veliko novih lokalnih vstaj proti nemški upravi. Pred začetkom genocida nad Hereri in Nami leta 1904-1907, so imeli te-ti dobre razloge za nezaupanje do Nemcev, kar je kulminiralo v Khaua-Mbandjeru uporu. Ta upor, v katerem so Nemci skušali nadzirati Khaua z izkoriščanjem njihovega premoženja, z umetno uvedbo evropskih pravnih norm, povezanih z lastništvom nepremičnin, je privedlo do največjega upora, znanega kot Herero vojne (tudii Herero genocid) leta 1904.

Samotne kmetije so bile napadene, približno 150 nemških naseljencev je bilo ubitih. Schutztruppe s samo 766 vojaki in avtohtonimi pomožnimi silami se sprva niso borili s Hereri. Hereri so šli v ofenzivo, obkolili Okahandja in Windhoek in uničili železniški mostu do Osona. Dodatnih 14.000 vojakov je prihitelo iz Nemčije pod vodstvom generalpodpolkovnika Lotharja von Trotha in zdrobili so upor v bitki za Waterberg.

Prej je von Trotha izdal ultimat, da ljudem Herero odreka pravico do nemških predmetov in odredil, da zapustijo državo, ali pa bodo ubiti. Nekateri Hereri so se umaknili v bezvodno regijo Omaheke, zahodni krak puščave Kalahari, kjer so mnogi umrli od žeje. Nemške sile so varovale vsak vodni vir in so imeli ukaz da streljajo na vsakega Herera, odraslega ali otroka. Le nekaj Hererom je uspelo pobegniti na sosednje britansko ozemlje. [6]

Nama zaporniki, 1904.

Konec leta 1904 so Nami vstopili v boj proti kolonialni oblasti pod vodstvom njihovih voditeljev Hendrika Witbooia in Jakobusa Morenga, slednjega pogosto označujejo kot "črni Napoleon". Ta upor je bil na koncu zatrt med 1907 – 1908, ko je v konfliktu umrlo skupno med 25.000 in 100.000 Hererov in več kot 10.000 Namov in 1.749 Nemcev.

Po uradnem koncu konflikta, so bili ostali domačini, ko so jih končno izpustili iz pripora, predmet politike razlaščanja, deportacij, prisilnega dela in rasne segregacije in diskriminacije v sistemu, ki je v marsičem spominjal na apartheid. Genocid je še vedno veljal za domačine v samostojni Namibiji in odnosih z Nemčijo. [7] Nemci so med vojno proti ljudstvom Herero in Nama v koloniji vzdrževali številna koncentracijska taborišča. Poleg teh taborišč, so bili avtohtoni prebivalci internirani v druge kraje. Med njimi so bila zasebna podjetja in vladni projekti, [8] ladje na morju, [9][10][11] Etappenkommando zadolženi za oskrbo zapornikov podjetjem, zasebnikom, itd, kot tudi ves drug material. Koncentracijska taborišča so imela slabe sanitarije, gostota prebivalstva je pomenila bolezen. Zaporniki so bili uporabljeni kot sužnji v rudnikih in pri gradnji železnice, za uporabo v vojski ali pri naseljencih. [12]

Herero in Nama genocid je bila priznan s strani Združenih narodov in Zvezne republike Nemčije. Ob 100. obletnici ustanovitve kampa, se je nemški minister za gospodarski razvoj in sodelovanje Heidemarie Wieczorek-Zeul spominjal mrtvih na kraju samem in se opravičil za taborišče v imenu Nemčije. [13][14]

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

Pohodi v Jugozahodno Afriko, 1915.

Med prvo svetovno vojno so južnoafriške čete 13. septembra 1914 začele sovražnosti z napadom na policijsko postajo Ramansdrift. Nemški naseljenci so bili prepeljani v taborišča blizu Pretorije in kasneje v Pietermaritzburg. Zaradi velike premoči južnoafriških vojakov, so imele nemške Schutztruppe, skupaj s skupinami afrikanskih prostovoljcev, ki so se borili v uporu Maritz na nemški strani, na voljo ugovor le kot zakasnilno taktiko. 9. julija 1915 je Victor Franke, zadnji poveljnik Schutztruppe, kapituliral v bližini Khoraba.

Dva člana Schutztruppe, profesorja geografije Fritza Jaegerja in Lea Waibela, znana po svojih raziskavah o severnem delu Nemške Jugozahodne Afrike, sta objavila knjigo Prispevki za geografijo Jugozahodne Afrike (Beiträge zur Landeskunde von Südwestafrika). [15]

Po vojni je območje prišlo pod nadzor Britanije, nato pa je Južnoafriški postalo Društva narodov. Leta 1990 se je nekdanja kolonija osamosvojila kot Namibija, ki so jo vodili nekdanji člani osvobodilnega gibanja SWAPO.

Nemška zapuščina[uredi | uredi kodo]

Veliko nemških imen, zgradbe in podjetja še vedno obstajajo v državi in okoli 30.000 ljudi nemškega rodu še vedno živi tam. Nemščina se še vedno pogosto uporablja v Namibiji, Namibijska Broadcasting Corporation deluje v tudi v nemškem jeziku, dnevni časopis Allgemeine Zeitung, ustanovljen leta 1916, še vedno izhaja.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Chronology 1884 Section
  2. ^ "39-1885". Pridobljeno dne 12 May 2009. 
  3. ^ Chronology 1886 Section
  4. ^ Chronology 1890 Section
  5. ^ "Africa". Encyclopædia Britannica 1. 1910. str. 343. Pridobljeno dne 10 February 2009. 
  6. ^ "Michael Mann – German South-West Africa: The Genocide of the Hereros, 1904-5". Pridobljeno dne 6 February 2009. 
  7. ^ Reinhart Kössler, and Henning Melber, "Völkermord und Gedenken: Der Genozid an den Herero und Nama in Deutsch-Südwestafrika 1904–1908," ("Genocide and memory: the genocide of the Herero and Nama in German South-West Africa, 1904–08") Jahrbuch zur Geschichte und Wirkung des Holocaust 2004: 37–75
  8. ^ Casper Erichsen, "The angel of death has descended violently among them: Concentration camps and prisoners-of-war in Namibia, 1904–1908," African Studies Centre, Leiden, 2005, p. 49
  9. ^ Erichsen, p. 23
  10. ^ Erichsen, pp. 59, 111
  11. ^ Erichsen, p. 76
  12. ^ “Forcing women to pull carts as if they were animals was in tune with the treatment generally meted out to Herero prisoners in Lüderitz as elsewhere in the colony.” Erichsen, p 84
  13. ^ “Germany admits Namibia genocide,” BBC News, 14 August 2004
  14. ^ “Namibia – Genocide and the second Reich”
  15. ^ Jaeger, Fritz; Leo Waibel (1920–1921). "Contributions to the Geography of South-West Africa". World Digital Library (German). Pridobljeno dne 13 April 2014. 
  • Casper Erichsen, "The angel of death has descended violently among them": Concentration camps and prisoners-of-war in Namibia, 1904–1908, African Studies Centre, University of Leiden, 2005

Druga literatura[uredi | uredi kodo]

  • Schnee, Dr.Heinrich, (former Governor of German East Africa), German Colonisation, Past and Future – The Truth about the German Colonies, George Allen & Unwin, London, 1926.
  • Bullock, A.L.C., Germany's Colonial Demands, Oxford University Press, 1939.
  • Hillebrand, Werner. "'Certain uncertainties', or venturing progressively into colonial apologetics?" Journal of Namibian Studies, 1. 2007. pp. 73–95. Online. Accessed 17 December 2011.
  • Historicus Africanus: "Der 1. Weltkrieg in Deutsch-Südwestafrik 1914/15", Band I, Windhoek 2012, ISBN 978-99916-872-1-6
  • Historicus Africanus: "Der 1. Weltkrieg in Deutsch-Südwestafrika 1914/15", Band II, "Naulila", Windhoek 2012, ISBN 978-99916-872-3-0
  • Historicus Africanus. "Der 1. Weltkrieg in Deutsch-Südwestafrika 1914/15", Band III, "Kämpfe im Süden", Windhoek 2014, ISBN 978-99916-872-8-5
  • Erich von Schauroth: "Liebes Väterchen...", Briefe aus dem Namaaufstand 1905–06, Windhoek 2008, ISBN 978-99945-68-29-1
  • Karl Waldeck: "Gut und Blut für unsern Kaiser...", Windhoek 2010, ISBN 978-99945-71-55-0

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]