Pojdi na vsebino

Navadna mrežnica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
navadna mrežnica
Znanstvena klasifikacija e
Kraljestvo: Fungi
Oddelek: Basidiomycota
Razred: Agaricomycetes
Red: Phallales
Družina: Phallaceae
Rod: Clathrus
Vrsta: C. ruber
Dvočlensko ime
Clathrus ruber
P.Micheli ex Pers. (1801)
Sinonimi
  • Clathrus flavescens Pers. (1801)
  • Clathrus cancellatus Tourn. ex Fr. (1823)
  • Clathrus nicaeensis Barla (1879)
  • Clathrus ruber var. flavescens (Pers.) Quadr. & Lunghini (1990)

Navadna mrežnica (Clathrus ruber) je vrsta glive iz družine mavrahovčark (Phallaceae) in tipska vrsta rodu mrežnic (Clathrus). Oblikovana je kot okrogla ali ovalna votla krogla s prepletenimi, mrežastimi vejami. V Sloveniji je redka in zaščitena.

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Mlada goba je jajčaste oblike bele barve in premera do 6 cm, z želatinasto notranjostjo debelo do 3 mm. Sprva je gladka, kasneje pa se na površini razvije monogokotna mreža[1]. Na podlago je pritrjeno z miceljskimi vrvicami, imenovanimi rizomorfe.

Ko se mrežasta struktura razpira, se jajce razpoči. Ta proces lahko traja le nekaj ur[2]. Ostanki lupine tvorijo skodelico ali volvo, ki obdaja dno. Barva mreže sega od rdeče do bledo oranžne in je pogosto svetlejša pri dnu. Zdi se, da je barva odvisna od temperature in vlažnosti okolja.[3]

Razprta mrežasta goba je visoka od 5 do 20 cm.[4]. Temno olivno zelena do olivno rjava, smrdljiva lepljiva gleba prekriva celotno notranjo površino, razen pri dnu. Vonj po mrhovini privablja muhe in druge žuželke, ki pomagajo pri razširjanju trosov[3]. Goba propade približno 24 ur po pojavitvi iz jajca[2].

Vonj in odziv ljudi nanj sta dobro dokumentirana. Leta 1862 je Mordecai Cubitt Cooke zapisal, da je botanika, ki je poskušal nabrani primerek posušiti za svoj herbarij, smrad ponoči prisilil, da je vstal in storilca vrgel skozi okno. Ameriški mikolog David Arora je vonj poimenoval "najostudnejši od vseh smrdljivih mavrahovčark"[3].

Mikroskopske in biokemijske značilnosti[uredi | uredi kodo]

Trosi so podolgovati, gladki in veliki 4–6 x 1,5–2 μm. Imajo majhno vdolbino na površini trosa, na mestu kjer je bil povezan z bazidijem preko sterigme. Bazidiji nosijo po 6 trosov.

Likopen
beta karoten

Tako kot druge mavrahovčarke tud navadna mrežnica bioakumulira element mangan. Domneva se, da ima ta element vlogo pri encimski razgradnji glebe s hkratno tvorbo dišečih spojin. Spojine, kot so dimetil sulfid, aldehidi in amini, ki prispevajo k neprijetnemu vonju glebe, nastanejo z encimsko dekarboksilacijo keto kislin in aminokislin, vendar ti encimi lahko delujejo le v prisotnosti mangana. Kemična analiza je pokazala, da je želatinasta plast najbogatejša s kalijevimi, kalcijevimi, manganovimi in železovimi ioni. Kalcijevi ioni stabilizirajo polisaharidni gel in ščitijo gobo pred izsušitvijo med rastjo jajčeca. Kalij je potreben, da želatinasta plast zadrži svoj osmotski tlak in vodo. Visoka koncentracija elementov nakazuje, da ima želatinasta plast "posteljici podobno" funkcijo - služi kot rezervoar, iz katerega lahko posoda črpa med hitro širitvijo[2].

Pigmente, ki zreli gobi dajejo njeno oranžno do rdeče barvo, so identificirali kot karotene, predvsem likopen in beta karoten – iste spojine, ki dajejo rdečo in oranžno barvo tudi paradižniku in korenju. Likopen je tudi glavni pigment v bližnji sorodnici lovkasti mrežnici (Clathrus archeri), medtem ko je beta karoten prevladujoči pigment v vrstah iz družine mavrahovčark: pasjemu klinčku (Mutinus caninus), Ravenelovemu klinčku (Mutinus ravenelii) in lepemu klinčku (Mutinus elegans)[5].

Habitat in razširjenost[uredi | uredi kodo]

Je gniloživka in se hrani z razpadajočim olesenelim rastlinskim materialom. Pogosto jo pogosto najdemo samostojno ali v skupinah v rastlinskem opadu na vrtni zemlji in travnatih mestih[6]. Velja predvsem za evropsko vrsto a je bila uvedena tudi na druga območja in je sedaj široko razširjena na vse celine razen Antarktike.

Uporabnost[uredi | uredi kodo]

Čeprav užitnost navadne mrežnice ni bila nikoli uradno potrjena, bi njen neprijeten vonj večino ljudi odvrnil od uživanja. Na splošno velja, da so mavrahovčevke užitne, ko so še v fazi jajčec. Ponekod v Evropi in Aziji pa veljajo celo za poslastico, kjer jih vlagajo surove in prodajajo na tržnicah kot »hudičeva jajca«[3].

Taksonomija[uredi | uredi kodo]

Michelijeva ilustracija iz leta 1729



Ileodictyon cibarium





Protubera canescens





Clathrus chrysomycelinus



Laternea triscapa





Clathrus ruber




Aseroe rubra



Clathrus archeri









Filogeneza in sorodstva navadne mrežnice
glede na ribosomske DNK sekvence[7]

Navadno mrežnico je leta 1560 ilustriral švicarski naravoslovec Conrad Gesner v svojem delu Nomenclator Aquatilium Animantium —Gesner kjer jo je razglasil za morski organizem [8].

Glivo je leta 1729 prvič znanstveno opisal Italijan Pier Antonio Micheli[9].

Glede na molekularno analizo, objavljeno leta 2006, so od približno 40 vrst mavrahovčark (Phallaceae) uporabljenih v študiji, navadni mrežnici najbolj sorodne lovkasta mrežnica (Clathrus archeri), rdeča lovkarica (Aseroe rubra) , Laternea triscapa in Clathrus chrysomycelinus[7].

Rodovno ime Clathrus izhaja iz starogrške besede κλειθρον ali "mreža", specifični epitet pa je latinski ruber, kar pomeni "rdeč"[10]. Domačini jadranskega zaledja so ga poznali kot veštičije srce ali vještičino srce, kar pomeni "čarovniško srce"[11]. Podobno so jo poimenovali v delih podeželske Francije, kjer je znano kot cœur de sorcière[12].

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Dring DM (1980). »Contributions towards a rational arrangement of the Clathraceae«. Kew Bulletin. 35 (1): 1–96. doi:10.2307/4117008. JSTOR 4117008.
  2. 2,0 2,1 2,2 Stijve T. (1997). »Close encounters with Clathrus ruber, the latticed stinkhorn« (PDF). The Australasian Mycologist. 16 (1): 11–15. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 5. oktobra 2014.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Arora D. (1986). Mushrooms Demystified: a Comprehensive Guide to the Fleshy Fungi. Berkeley, California: Ten Speed Press. str. 765. ISBN 0-89815-169-4.
  4. Audubon (2023). Mushrooms of North America. Knopf. str. 116. ISBN 978-0-593-31998-7.
  5. Fiasson JL, Petersen RH (1973). »Carotenes in the fungus Clathrus ruber (Gasteromycetes)«. Mycologia. 65 (1): 201–203. doi:10.2307/3757801. JSTOR 3757801. PMID 4686215.
  6. Miller HR, Miller OK (1988). Gasteromycetes: Morphological and Developmental Features, with Keys to the Orders, Families, and Genera. Eureka, California: Mad River Press. str. 76. ISBN 0-916422-74-7.
  7. 7,0 7,1 Hosaka K, Bates ST, Beever RE, Castellano MA, Colgan W, Domínguez LS, Nouhra ER, Geml J, Giachini AJ, Kenney SR, Simpson NB, Spatafora JW, Trappe JM (2006). »Molecular phylogenetics of the gomphoid-phalloid fungi with an establishment of the new subclass Phallomycetidae and two new orders«. Mycologia. 98 (6): 949–55. doi:10.3852/mycologia.98.6.949. PMID 17486971.
  8. Holthius LB (1996). »Original watercolours donated by Cornelius Sittardus to Conrad Gesner, and published by Gesner in his (1558–1670) works on aquatic animals« (PDF). Zoologische Mededelingen. 70 (11): 169–96.
  9. Micheli PA (1729). Nova plantarum genera iuxta Tournefortii methodum disposita (v Latin). Florence, Italy: Typis Bernardi Paperinii. str. 214.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)
  10. Rea C. (1922). British Basidiomycetes: A Handbook to the Larger British Fungi. Cambridge, UK: Cambridge University Press. str. 21.
  11. Ivancevic B, Tatic B (2003). »First record of Clathrus ruber from Serbia«. Mycologia Balcanica. 1: 59–60.
  12. Balzeau K, Joly P (2014). A la recherche des champignons - 2e. éd.: Un guide de terrain pour comprendre la nature – Champignons de nos forêts, sachez les reconnaître (v French). Dunod. str. 166. ISBN 978-2-10-071799-6.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: neprepoznan jezik (povezava)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]