Napoleon III.

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Napoléon III.)
Skoči na: navigacija, iskanje
Napoleon III.
Portret
Rojstvo Charles Louis Napoléon Bonaparte
20. april 1808({{padleft:1808|4|0}}-{{padleft:4|2|0}}-{{padleft:20|2|0}})[1]
Pariz[2]
Smrt 9. januar 1873({{padleft:1873|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1] (64 let)
Chislehurst[d]
Državljanstvo Flag of France.svg Francija
Poklic politik
Podpis 1855 signature of Napoléon III of France.jpg

Napoléon III. Bonaparte (krstno ime Charles Louis Napoléon Bonaparte), francoski predsednik od 1849 do 1852, nato francoski cesar kot Napoléon III. od 1852 do 1870, * 20. april 1808 Pariz; † 9. januar 1873, Chislehurst (Kent).

Otroštvo in emigracija[uredi | uredi kodo]

Sin Hortense de Beauharnais, hčerke iz prvega zakona Josephine de Beauharnais, pozneje Napoleonove žene. Njegov biološki oče ni znan, vendar je za njegovega očeta obveljal Louis Bonaparte, Napoleonov mlajši brat. Domneva, da je Napoleonov nečak, mu je pozneje zelo pomagala.

Po Napoleonovem porazu in odstavitvi leta 1815 je moral oditi v emigracijo in je živel v Švici, Nemčiji in Italiji. Po smrti Napoleonovega sina, vojvode Reichstadskega, leta 1832 je postal tretji v vrsti bonapartističnih pretendentov na prestol; za svojim očetom in stricem. Postal je tudi dejanski vodja bonapartistične stranke in je leta 1836 vodil poskus državnega udara v Strasbourgu. Leta 1840, po ponovnem poskusu prevzema oblasti, ni uspel uiti in je bil zaprt. Leta 1846 je uspel pobegniti v Veliko Britanijo, po smrti 'očeta' pa je postal edini pretendent na prestol.

Predsednik republike[uredi | uredi kodo]

Ko je bil v revoluciji leta 1848 odstavljen kralj Ludvik Filip in obnovljena republika, se je lahko vrnil v Francijo in je bil izvoljen v konstituanto. Na predsedniških volitvah 10. decembra 1848 je s prepričljivo večino (okrog 75 % glasov) premagal Cavaignaca. Pri tem je so odločilno vlogo igrali glasovi podeželanov, ki so podprli kandidata s slavnim priimkom. Z izvolitvijo je postal prvi predsednik republike v francoski zgodovini.

Potem ko parlament, ki so ga obvladovali monarhisti, ni želel spremeniti ustave in mu dovoliti drugega mandata je leta 1851 izvedel državni udar in postal diktator. Prilastitev oblasti je pozneje potrdil sporen referendum.

Obnovitev cesarstva[uredi | uredi kodo]

Naslednje leto, 2. decembra 1852, je nov referendum potrdil obnovitev cesarstva. Večina oblasti je bila v rokah Napoleona III., parlament, ki je sicer še vedno obstajal, je imel le obrobno vlogo. Razprave so bile omejene, poročanje o delu parlamenta je bilo cenzurirano.

Po poroki s špansko grofico Eugénie de Montijo, se mu je 1856 rodil pričakovani naslednik, Napoléon Eugène Louis. Po letu 1860 se je drugo cesarstvo liberaliziralo, saj je Napoleon omilil režim.

Poraz, odstavitev in ponovna emigracija[uredi | uredi kodo]

Napoleon III. v pogovoru z Bismarckom po porazu pri Sedanu

Po vrsti zunanjepolitičnih avantur, ki naj bi obnovile pomen Francije v Evropi in svetu, se je leta 1870 zapletel v vojno s Prusijo in njenimi nemškimi zaveznicami. Julija 1870 je bil po porazu v bitki pri Sedanu ujet in nekaj dni pozneje so ga revolucionarji v Parizu odstavili.

Umrl je v emigraciji v Veliki Britaniji, kjer je tudi pokopan.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Record #118586416 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ^ Наполеон III // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.