Moravska Srbija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Moravska Srbija
Моравска Србија

1371–1402
Rekonstruirana astava Srbskega cesarstva Grb Moravske Srbije
Moravska Srbija
Glavno mesto Kruševac
Jeziki srbščina
Religija pravoslavje
Vlada monarhija
knez (knjaz)
 -  1371–1389 Lazar Hrebeljanović
 -  1389–1402 Stefan Lazarević
Zgodovinsko obdobje srednji vek
 -  razpad Srbskega cesarsta 1371
 -  preimenovanje v Srbski despotat 1402
Valuta srbski perper
Danes del Zastava Srbije Srbija
Zastava Kosova Kosovo
Zastava Črne gore Črna Gora
Zastava Severne Makedonije Severna Makedonija

Moravska Srbija (srbsko Моравска Србија/Moravska Srbija) je naziv, ki se v zgodovinopisju uporablja za največjo in najmočnejšo neodvisno srbsko kneževino, nastalo leta 1371 na ruševinah Srbskega cesarstva.[1] Ime je dobila po Moravi, glavni reki v osrednji Srbiji.[2] Svoj največji obseg dosegla leta 1379 zaradi vojaških in političnih dejavnosti njenega prvega vladarja, kneza Lazarja Hrebeljanovića. Leta 1402 je bila povišana v Srbski despotat, ki je obstajal do leta 1459 (de iure do 1560. let).

Naziv "Moravska" nima nobene povezave z Moravsko v Češki republiki. Povezan je s porečjem Velike Morave, Zahodne Morave in Južne Morave v sedanji osrednji Srbiji.

Lazar Hrebeljanović je bil rojen okoli leta 1429 v trdnjavi Prilepac pri Novem Brdu na Kosovu v Srbskem kraljestvu. Bil je dvorjan srbskega carja Stefana Uroša Dušana in njegovega naslednika Stefana Uroša V..[3] Za Uroševo vladavino je značilna slabitev centralne oblasti in razpadanje Srbskega cesarstva. Močni srbski plemiči so postali praktično neodvisni vladarji svojih domen.[4]

Lazar je leta 1363 ali 1365 zapustil Urošev dvor, postal lokalni gospod in se najmanj od leta 1371 naslavljal s "knez". Njegova domena je bila sprva v senci močnejših zemljiških gospodov, predvsem bratov Vukašina in Jovana Uglješe Mrnjavčevića. Oba brata sta bila leta 1371 ubita v bitki na Marici in Lazar je zasegel njuno ozemlje. Lazar in bosanski ban Tvrtko I. Kotromanić sta leta 1373 s skupnimi močmi premagala še enega močnega plemiča Nikolo Altomanovića. Lazar je zasegel večino njegovega ozemlja. Približno takrat je Lazar priznal suverenost kralja Ludvika I. Ogrskega,[5] ki mu je prepustil del ali celo Mačvo. Z vsemi omenjenimi ozemeljskimi pridobitvami je Lazar postal najmočnejši srbski fevdalec.[6] Njegovo državo zgodovinarji imenujejo Moravska Srbija.[7]

Moravska Srbija je dosegla največji obseg leta 1379, ko je Lazar zasedel še Braničevo in Kučevo, posest ogrskega vazala Radiča Brankovića Rastislalića.[8] Lazarjeva država je bila večja od domen drugih srbskih gospodov in večja od bivšega Srbskega cesarstva. Imela je tudi bolj organizirano upravo in vojsko. Obsegala je celo porečje Morave on izvira Južne Morave na jugu do reke Donave in Save na severu. Severozahodna meja je potekala po reki Drini. Razen prestolnice Kruševac so bila pomembna tudi mesta Niš in Užice ter Novo Brdo in Rudnik, najbogatejša rudnika srebra v srednjeveški Srbiji. Od vseh srbskih ozemelj je bila Moravska Srbija najbolj oddaljena od Osmanskega cesarstva in zato najmanj izpostavljena pustošenju turških roparskih skupin. Zaradi teh okoliščin je privlačila begunce iz predelov, ki so jih ogrožali Turki. Begunci so gradili nove vasi in zaselke v redko naseljenih in neobdelanih delih Moravske Srbije. Med pribežniki je bila tudi duhovščina, ki je spodbujala oživitev starih verskih središč in ustanavljanje novih.[6][7]

Turške roparske tolpe so neovirano prehajale ozemlja osmanskih vazalov in leta 1381 vdrle v Moravsko Srbijo. V bitki pri Dubravici pri Paraćinu sta jih prestregla in uničila Lazarjeva plemiča Crep Vukoslavić in Vitomir. [7] Leta 1386 je sultan Murat I. sam poveljeval veliki vojski, ki je Lazarju vzela Niš. Za bitko med Lazarjem in Muratom pri Pločniku malo jugozahodno od Niša ni jasno ali se je zgodila malo pred padcem Niša ali malo po njem. Lazar je pri Pločniku odbil Muratov napad.[9] Po smrti kralja Ludvika I. leta 1382 se je v Ogrskem kraljestvu začela državljanska vojna, v kateri je na strani nasprotnikov princa Sigismunda Luksemburškega nekaj časa sodeloval tudi Lazar. Nekaj vojaških enot je poslal v boje v okolici Beograda in Sirmija. Ti spopadi so se končali brez osvojitve novega ozemlja. Lazar je leta 1389 z ogrskom kraljem Sigismundom I. sklenil mir.[10]

Bitka na Kosovskem polju, v kateri sta se spopadli Lazarjeva in osmanska vojska pod poveljstvom Murata I., je potekala 15. junija 1389. Lazar in Murat sta v njej padla. Bitka je bila taktično neodločena, velike izgube na obeh straneh pa so bile katastrofalne samo Srbijo.[7][11] Lazarja je nasledil najstarejši sin Stefan Lazarević. Ker je bil še mladoleten, je Moravsko kraljestvo upravljala Lazarjeva vdova Milica. Pet mesecev po kosovski bitki jo je s severa napadla vojska ogrskega kralja Sigismunda. Osmanska vojska je med prodiranjem proti Ogrski spomladi 1390 prišla do meje Moravske Srbije in Milica je priznala sultanovo suverenost.[11]

Stefan Lazarević se je kot osmanski vazal udeležil bitke pri Karanovasi (1394), Rovinah (1395), Nikopolju (1396) in Angori (1402). Po bitki pri Angori je obiskal Carigrad, kjer mu je bizantonski cesar Manuel II. Paleolog podelil naslov despot. Njegova država se je zato od leta 1402 imenovala Srbski despotat.[12]

Vladarja[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Ćirković 2004, str. 79.
  2. Samardžić, Duškov & 21993, str. 104.
  3. Mihaljčić 2001, str. 15–28.
  4. Mihaljčić 2001, str. 29–52.
  5. Mihaljčić 2001, str. 53–77
  6. 6,0 6,1 Fine 1994, str. 387–389.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 Mihaljčić 2001, str. 116–132.
  8. Mihaljčić 2001, str. 78–115.
  9. Reinert 1994, str. 177
  10. Fine 1994, str. 395–398.
  11. 11,0 11,1 Fine 1994, str. 409–414.
  12. Ćirković 2004, str. 88.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Bataković, Dušan T., ur. (2005). Histoire du peuple serbe (v francoščini). Lausanne: L’Age d’Homme.
  • Ćirković, Sima (2004). The Serbs. Malden: Blackwell Publishing.
  • Fine, John Van Antwerp Jr. (1994) [1987]. The Late Medieval Balkans: A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest. Ann Arbor, Michigan: University of Michigan Press.
  • Mihaljčić, Rade (2001) [1984]. Лазар Хребељановић: историја, култ, предање (v srbščini). Beograd: Srpska školska knjiga; Znane. ISBN 86-83565-01-7.
  • Orbini, Mauro (1601). Il Regno de gli Slavi hoggi corrottamente detti Schiavoni. Pesaro: Apresso Girolamo Concordia.
  • Орбин, Мавро (1968). Краљевство Словена. Београд: Српска књижевна задруга.
  • Ostrogorsky, George (1956). History of the Byzantine State. Oxford: Basil Blackwell.
  • Reinert, Stephen W (1994). From Niš to Kosovo Polje: Reflections on Murād I's Final Years. V Zachariadou, Elizabeth (ur.). The Ottoman Emirate (1300–1389). Heraklion, Grčija: Crete University Press. ISBN 978-960-7309-58-7.
  • Samardžić, Radovan; Duškov, Milan, ur. (1993). Serbs in European Civilization. Beograd: Nova, Serbian Academy of Sciences and Arts, Institute for Balkan Studies.
  • Sedlar, Jean W. (1994). East Central Europe in the Middle Ages, 1000-1500. Seattle: University of Washington Press.
  • Soulis, George Christos (1984). The Serbs and Byzantium during the reign of Tsar Stephen Dušan (1331-1355) and his successors. Washington: Dumbarton Oaks Library and Collection.