Merikare

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Merikare ali Merikara je bil faraon Desete dinastije, ki je živel in vladal proti koncu Prvega vmesnega obdobja Egipta. Na Torinskem seznamu kraljev njegovega imena ni mogoče prepoznati, zato datiranje ni zanesljivo, * ni znano, † 2040 pr. n. št.

Vladanje[uredi | uredi kodo]

Veliko znanstvenikov meni, da je vladal na koncu Desete dinastije[2][3][4][5][6][7] in bil že v srednjih letih. Identiteta njegovega predhodnika, tako imenovanega Hetija III., domnevnega avtorja Podukov za kralja Merikareja, je med egiptologi še vedno predmet razprav. Nekateri strokovnjaki se nagibajo k temu, da je bil Merikarejev predhodnik Vahkare Heti.[6][7][8] Poduki, egipčansko sebayt, ki so bila napisana morda pod samim Merikarejem in lažno pripisana njegovemu očetu, so zbirka navodil za dobro vladanje. Besedilo omenja vzhodne meje kraljestva, ki so bile nedavno zavarovane, vendar še vedno zahtevajo vladarjevo pozornost.[9] Merikarejev neimenovani oče omenja tudi to, da je oplenil Tinis, in sinu svetuje, naj s težavnimi kraljestvi v Gornjem Egiptu ravna bolj prizanesljivo.[8]

Po kronanju okoli leta 2075 pr. n. št.[10] se je Merikare modro sprijaznil z dejstvom, da sta v Egiptu dve kraljestvi, Herakleopolsko in Tebansko, in poskušal nadaljevati mirno sožitje, ki ga je dosegal njegov oče.[8] Zgleda, da je mirno obdobje med njegovo vladavino v Egipt prineslo nekaj blaginje.[7] Malo kasneje je s celim dvorom in ladjevjem odplul po Nilu navzgor. Ko je priplul do Asjuta, je tam namestil sebi zvestega nomarha Hetija II., ki je nasledil svojega odstavljenega očeta Tefibija.[8] V Asjutu je obnovil Vepvavetov tempelj. Iz Asjuta je odplul po Nilu navzgor do Šašotepa, zelo verjetno zato, da bi zatrl upor in hkrati pokazal svojo moč na nemirnih južnih obmejnih ozemljih.[11]

Merikare je umrl okoli leta 2040 pr. n. št., nekaj mesecev pred padcem Herakleopolisa. Dokončni poraz, ki so ga Deseti dinastiji zadali Tebanci pod poveljstvom Mentuhotepa II., je doživel verjetno kratkoživi neimenovani Merikarejev naslednik.[1]

Pokop[uredi | uredi kodo]

Glavni članek: Merikarejeva piramida.
Anpuemhatova stela, ki dokazuje, da se je Merikarejev posmrtni kult v Sakari obdržal do Dvanajste dinastije

Mnogo virov navaja, da je bil Merikare pokopan v še neodkriti piramidi v Sakari, imenovani Cvetoča so Merikarejeva bivališča. Piramida naj bi bila v bližini piramide faraona Tetija iz Šeste dinastije.[1] Naslovi uradnikov, vključenih v njeno gradnjo, so znani, ker se je njegov posmrtni kult obdržal do Dvanajste dinastije. Merikarjeva kartuša je na stelah najmanj štirih svečenikov, ki so bili v Srednjem kraljestvu odgovorn za njegov in Tetijev posmrtni kult.[12] Med svečeniki je bil tudi Gemniemhat, ki je imel še druge pomembne položaje.

Dokazi[uredi | uredi kodo]

Merikare je najbolj dokazan herakleopolski vladar. Njegovo ime se pojavlja v:

  • spisu Poduki za faraona Merikareja,
  • na leseni pisarski paleti komornika Orkauhetija, ki so jo skupaj z žerjavnico, posvečeno Meribre Hetiju, odkrili v grobnici pri Asjutu; paleta je zdaj v Louvreu,[4]
  • na napisih v grobnici nomarha Hetija II. v Asjutu,
  • na devetih stelah, ki dokazujejo obstoj piramide in njegovega posmrtnega kulta v Sakari.[2]

Hipoteza o zgodnejšem vladanju[uredi | uredi kodo]

Egiptolog Arkadi F. Demidchik je leta 2003 predlagal, da se ponovno preuči Merikarejevo umestitev znotraj Desete dinastije. Če bi Merikare vladal med vojnim pohodom Mentuhotepa II., bi po njegovem mnenju Merikarejeva piramida in kult ne preživela tabanskega napada. Razen tega bi Merikare z juga ne mogel dobiti granita, ki ga omenja v Podukih. Demidchik je trdil tudi to, da sta se v bitkah za Tinis, ki jih omenja Tefibi, na nasprotnih straneh borila Merikare in tebanski vladar Vahank Intef II. Vse to kaže, da bi morala biti Merikarjeva vladavina nekaj desetletij prej, kot se na splošno trdi, se pravi na višku moči Desete dinastije.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 William C. Hayes: The Cambridge Ancient History, vol 1, part 2, 1971 (2008), Cambridge University Press, ISBN 0-521-077915, str. 467–478.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Jürgen von Beckerath: Handbuch der Ägyptischen Königsnamen, 2nd edition, Mainz, 1999, str. 74.
  3. Arkadi F. Demidchik (2003): The reign of Merikare Khety,Göttinger Miszellen 192, str. 25–36.
  4. 4,0 4,1 Flinders Petrie (1897): A History of Egypt, from the Earliest Times to the XVIth Dynasty, str. 115-116.
  5. William C. Hayes, op. cit. str. 996.
  6. 6,0 6,1 Nicolas Grimal: A History of Ancient Egypt, Oxford, Blackwell Books, 1992, str. 141–145.
  7. 7,0 7,1 7,2 Michael Rice: Who is who in Ancient Egypt, 1999 (2004), Routledge, London, ISBN 0-203-44328-4, str. 113.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 William C. Hayes, op. cit. str. 466–467.
  9. William C. Hayes, op. cit. str. 237.
  10. Miriam Lichtheim: Ancient Egyptian Literature, vol. 2. str. 97-109. University of California Press 1980, ISBN 0-520-02899-6, str. 97.
  11. Alan Gardiner: Egypt of the Pharaohs. An introduction, Oxford University Press, 1961, str. 113.
  12. James Edward Quibell: Excavations at Saqqara (1905-1906), Le Caire, Impr. de l'Institut français d'archéologie orientale (1907), str. 20 ff; pl. XIII, XV.