Matične knjige

Narativna rojstna matična knjiga za leto 1770

Tabelarična poročna matična knjiga za leto 1784

Matične knjige so javne listinske knjige, ki evidentirajo tri stanja oseb – rojstvo, poroke in smrt. Zanje je značilno načelo oficialnosti, enotnosti (enaki obrazci), javnosti, ter verodostojnosti.

Poznamo cerkvene in civilne matične knjige. Starejše matične knjige so pisane v latinščini in pisavi latinici. Novejše, na območju nekdanje avstrijske dežele Primorje v italijanščini in pisavi latinici, v drugih deželah pa v nemščini in pisavi pisani gotici (nemški kurenti). V županiji Zala in Železna pa so uporabljali madžarščino in pisavo latinico. Od ok. leta 1884 pa so matične knjige zapisane tudi v slovenščini in pisavi gajici. (nekatere pa tudi prej). Do leta 1770 so vodene v narativni obliki, po 1770 pa v tabelarični ali tiskani obliki. Od leta 2005 je v Sloveniji matične knjige nadomestil matični register (elektronska baza podatkov). Poleg treh osnovnih vrst matičnih knjig se ponekod uveljavijo tudi oklicne knjige (evidence zakoncev, ki so bili pred poroko imenovani pri maši, z namenom ugotovitve samskega stanu), ter tajne knjige (latinsko Liber arcanus), v katere so bili vpisani nezakonski otroci in njihovi očetje.

Cerkvene matične knjige prvi predpiše Tridentinski koncil (1545–1563), in sicer krstne in poročne matične knjige, Rimski obrednik papeža Pavla V. iz leta 1614 pa predpiše tudi vodenje birmanskih, ter opisnih mrliških matičnih knjig. Na Slovenskem se prve matične knjige pojavijo v 15. stoletju na obalnih področjih (Piran, Izola, Trst), v notranjosti pa z reformacijo v letih 1584–1598 (v Mengšu in Ljubljani). V terezijansko-jožefinski dobi (1770–1784) postanejo duhovniki plačani državni uradniki. Sistem se ohrani vse do druge svetovne vojne, ko okupator Cerkvi odvzame vse matične knjige, in jih preda civilnim uradom.

Vodenje civilnih matičnih knjig na Slovenskem prvi uvedejo Francozi v letih 1812–1814 (vodi jih občina, matičar je župan), po letu 1870 pa se uvedejo tudi v Avstro-Ogrski, kjer se vodijo na nivoju okrajnih glavarstev, vodijo pa se za brezverce (mednje sodijo nepriznane vere). Po drugi svetovni vojni se vodijo matične knjige izključno v matičnih uradih (krajevni ljudski odbori, občine, po letu 1994 pa v upravnih enotah).

Župnijske matične knjige, ki so stare najmanj sto let se hranijo v cerkvenih arhivih posameznih nadškofij in so v veliki večini digitalizirane na spletni strani Matricula-online.eu. Matične knjige, pri katerih se je zadnji zapisan dogodek zgodil pred manj kot sto leti se večinoma hranijo na Upravnih enotah. Okvirno velja naslednja razdelitev:

• Istra, Goriška, Kras, Primorska in deloma Notranjska – Škofijski arhiv Koper
• Gorenjska, Dolenjska, Ljubljana in deloma Notranjska – Nadškofijski arhiv Ljubljana
• Štajerska, Koroška, Prekmurje, Prlekija in Savinjska – Nadškofijski arhiv Maribor

V praksi je vedno potrebno preveriti, kje se gradivo dejansko nahaja, saj vse matične knjige še niso prenesene v arhive. Obstajajo tudi izjeme; del gradiva z območja Goriške se na primer hrani v arhivu v Gorici.

Glej tudi

• Arhivsko gradivo
• Status animarum

Viri

• Boris Golec (ur.): Arhivistika 3, Arhivska veda, arhivi in arhivsko gradivo (Ljubljana, 2004).(COBISS)