Marija Strojnik Scholl

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Marija Strojnik Scholl
Rojstvo13. julij 1950({{padleft:1950|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (68 let)
Ljubljana
Področjaastrofizika
UstanoveRockwell International
Honeywell
Laboratorij za reaktivni pogon
Optični raziskovalni center
Alma materDržavna univerza Arizone
Univerza Arizone

Marija Strojnik Scholl, slovenska astrofizičarka, * 13. julij 1950, Ljubljana.

Strokovno se ukvarja z uporabo optične tehnike pri astronavtiki in raziskovanju Vesolja. V svoji karieri je delovala v Združenih državah Amerike in Mehiki ter je v mednarodnem merilu ena najprepoznavnejših slovenskih znanstvenic.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Rodila se je kot edina hči od petih otrok v družini elektrotehnika Aleša Strojnika. Za optiko se je navdušila že v mladih letih, ko je spremljala pri delu očeta, izjemnega inženirja, ki je med drugim sestavil prvi slovenski elektronski mikroskop. Po končani srednji šoli je sprva vpisala študij fizike na Univerzi v Ljubljani, že kmalu pa je sledila družini v Združene države Amerike. Na Državni univerzi Arizone, kjer je postal njen oče profesor, je v samo dveh letih kot edina ženska v svojem letniku diplomirala iz fizike. Doktorski študij je nadaljevala na Univerzi Arizone in doktorirala leta 1979, kot prva ženska v zgodovini oddelka za optično znanost.

Specializirala se je za fiziko infrardečega valovanja in po doktoratu delovala kot vodja oddelka za optiko podjetja Rockwell International (zdaj del korporacije Boeing), kasneje pa kot višja inženirka pri proizvajalcu reaktivnih motorjev in avionike Honeywell ter v Laboratoriju za reaktivni pogon (JPL) na Kalifornijskem tehnološkem inštitutu. Na JPL je razvila inteligenten sistem za navigacijo po zvezdah na podlagi zajema slike s senzorjem CCD, kar omogoča napravam, kot so umetni sateliti, avtonomnejše upravljanje. Ta je danes vgrajen v vse komercialne zrakoplove, satelite sistema GPS idr., izbran pa je bil tudi za upravljanje Nasine sonde Cassini-Huygens, ki je med leti 2004 in 2017 preučevala Saturn.

Na račun raziskovalnih uspehov je dobila položaj zaslužne profesorice na Optičnem raziskovalnem centru (Centro de Investigaciones en Optica, CIO) v mehiškem mestu León. Tam se ukvarja z razvojem metode za neposredno zaznavanje eksoplanetov z interferometrijo. Poleg tega deluje kot članica več strokovnih združenj, za katere pogosto organizira znanstvene kongrese, dva mandata je bila urednica revije Applied Optics, deluje pa tudi v uredniških odborih več drugih revij.

Ima tri hčere, ki jih je vzgajala sama po smrti moža za lateralno sklerozo. Dve od njih sta postali znanstvenici. Sama se bojuje z rakom, ki so ji ga prvič diagnosticirali leta 2008, a ga z zdravljenjem obvladuje.

Priznanja[uredi | uredi kodo]

Za razvoj navigacijskega sistema je leta 1996 kot prva ženska prejela nagrado 
Georgea W. Goddarda, ki jo podeljuje Mednarodno društvo za optiko in fotoniko (SPIE). Izvoljena je bila tudi za redno članico (fellow) Ameriške optične zveze.

Viri[uredi | uredi kodo]