Majuro

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Majuro
Mājro
atol
Glavna cesta
Glavna cesta
Satelitski posnetek atola
Majuro is located in Marshallovi otoki
Majuro
Majuro
Lega v Marshallovih otokih
Koordinati: 7°10′N 171°10′E / 7.167°N 171.167°E / 7.167; 171.167
Država Zastava {{{alias2}}} Marshallovi otoki
Površina
 • Skupno 10 km2
Nadmorska višina 3 m
Prebivalstvo (2011)
 • Skupno 27.797
 • Gostota 2.800 preb./km2
  [1]
Časovni pas +12 (UTC+12)

Majuro (maršalsko Mājro[2]) je atol v vzhodnem delu Marshallovega otočja na zahodu Tihega oceana in hkrati glavno mesto te otoške države. S 27.797 prebivalci (po popisu leta 2011) je daleč najbolj naseljen od vseh atolov v Marshallovem otočju, kjer živi več kot polovica vseh državljanov.[1] Sestavlja ga 64 večjih in manjših koralnih otokov, naselitev pa je skoncentrirana na otokih Dalap, Uliga in Darrit na vzhodnem robu, ki so med seboj povezani z nasipi. Tu se nahaja tudi upravno središče države.[3]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Atol se je dvignil iznad morske gladine pred približno 2000 leti, sodeč po arheoloških ostankih pa so ga ljudje trajno naselili manj kot 100 let kasneje, še preden se je utegnilo razviti rastje po naravni poti. Namesto tega so palme zasadili naseljenci, v roku stoletja ali dveh pa so pričeli na njem tudi kmetovati. Jezikoslovni in arheološki dokazi nakazujejo, da so prvi naseljenci verjetno prišli z območja Salomonovih otokov in Vanuatuja na jugozahodu.[4]

Bojne ladje ameriške 5. flote, zasidrane ob Majuru leta 1944. Desno v ospredju je vidna letalonosilka USS Enterprise.

V 16. stoletju so Marshallove otoke odkrili španski raziskovalci, a jih niso priključili Španiji. Kot kolonijo so jih prvi zasedli Nemci, med prvo svetovno vojno pa Japonci.[5] Ob izbruhu druge svetovne vojne so Japonci na otoku Darrit zgradili manjše oporišče za hidroplane, kot celota pa je bil Majuro nezavarovan. Zato so se na njem konec januarja 1944 v sklopu operacije Flintlock izkrcali pripadniki ameriške vojne mornarice. To je bil prvi pristanek na kakem otoku, ki so ga že pred vojno imeli v posesti Japonci. Njihov cilj je bil vzpostaviti bazo, s pomočjo katere bi vzdrževali odprto pot proti atolu Kwajalein na zahodu. Američani so naleteli le na opuščeno oporišče, ki ga je nadzoroval en sam preostali častnik, zato so lahko zavzeli Majuro brez boja.[6]

Hitro so prevzeli japonsko oporišče in zgradili zasilno letališče na otoku Dalap, kasneje pa še letalsko oporišče, nekaj osnovne podporne infrastrukture za mornarico in večje letališče za lovska letala na otoku Uliga. Takrat so nasuli tudi nasipe med vzhodnimi otoki. Kasneje so s podmornicami evakuirali več tisoč prebivalcev ostalih delov otočja in jih varovali na Majuru ter po vojni vrnili na domače otoke. Oporišče je delovalo do konca vojne, zaprli so ga poleti 1947.[6]

Po vojni, leta 1947, je Organizacija združenih narodov dodelila pacifiške otoke v skrbništvo Združenim državam Amerike. Sprva je bilo mišljeno, da bi vsa Mikronezija postala ena država, a so prebivalci Marshallovega otočja leta 1978 na referendumu izglasovali ustanovitev lastne države. 1. maja 1979 je bila tako ustanovljena Republika Marshallovi otoki z Majurom kot glavnim mestom.[5]

Geografija[uredi | uredi kodo]

Obala otočka Bikrin

Atol ima oglato obliko, raztegnjen je v smeri vzhod-zahod in meri približno 42 km v dolžino ter 10 km v širino. Skoraj neprekinjen koralni greben obdaja osrednjo laguno, globoko 45 do 65 m, ki tvori odlično naravno pristanišče z vhodom skozi preliv Calalin na severu. Majuro je hkrati ime največjega otoka, ki se razteza približno 34 km od jugozahodnega vogala do proti vzhodu, razen na skrajnem zahodu pa njegova širina ne dosega 300 m. Ostali večji otoki so še Dalap, Uliga in Darrit na vzhodnem robu ter Calalin na severu, zahodni rob pa nima kopnega. Površje prekrivajo nizko slanoljubo grmičevje in palme.[6]

Na vzhodnem delu povezujejo otoke umetnimi nasipi, prek katerih vodi asfaltirana cesta v dolžini 36 km.[6]

Seznam večjih otokov[uredi | uredi kodo]

  • Calalin
  • Dalap
  • Darrit
  • Eroj
  • Majuro
  • Rongrong
  • Uliga

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Na račun lege v bližini ekvatorja ima Majuro s preostankom Marshallovega otočja tropsko podnebje z visokimi temperaturami. Pogoste so močne padavine.[6]

Podnebni podatki - Majuro
Mesec jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec letno
Povprečna visoka temperatura °C 29,7 29,9 30,1 30,1 30,2 30,2 30,2 30,4 30,5 30,5 30,3 29,9 30,2
Povprečna nizka temperatura °C 25,4 25,5 25,6 25,6 25,7 25,5 25,4 25,5 25,5 25,4 25,5 25,4 25,5
Padavin mm 210,3 193,5 191,8 244,6 250,4 277,6 303 290,1 308,4 337,1 336 293,6 3.236,5
Povp. št. dni s padavinami 19,3 16,1 17,6 18,9 22,1 23,1 24,3 22,9 22,9 23,4 22,9 22,7 256,2
% vlažnosti 77,7 77,1 79 80,7 81,9 81,1 80,5 79,3 79,4 79,4 79,9 79,7 79,6
Povp. sončnih ur na mesec 224,4 218,6 252,8 219,4 224,8 210,8 217 232,2 217,8 205,4 191,4 197,4 2.612
% možne sončnosti 61 66 67 60 58 56 56 61 60 55 54 54 59
Vir: NOAA (podatki o rel. vlažnosti in osončenosti za obdobje 1961−1990)[7][8]

Mednarodne povezave[uredi | uredi kodo]

Majuro ima uradne povezave (pobratena/sestrska mesta oz. mesta-dvojčki) z naslednjimi mesti po svetu:

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Republic of the Marshall Islands 2011 Census Report. Noumea: Secretariat of the Pacific Community. 2012. ISBN 978-982-00-0564-8 . http://prism.spc.int/images/census_reports/Marshall_Islands_Census_2011-Full.pdf. 
  2. ^ Abo, Takaji; Bender, Byron W.; Capelle, Alfred; DeBrum, Tony. "M". Marshallese-English dictionary. University Press of Hawai‘i. Pridobljeno dne 24.2.2017. 
  3. ^ "Majuro". Britannica Online. Pridobljeno dne 23.2.2017. 
  4. ^ Kayanne, Hajime; Yasukochi, Toru; Yamaguchi, Toru; Yamano, Hiroya; Yoneda, Minoru (2011). "Rapid settlement of Majuro Atoll, central Pacific, following its emergence at 2000 years CalBP". Geophysical Research Letters 38 (20): L20405. doi:10.1029/2011GL049163. 
  5. ^ 5,0 5,1 Rowe, Joseph M., jr. (1991). "Marshall Islands". V Olson, James S.; Shadle, Robert. Historical Dictionary of European Imperialism. Greenwood Publishing Group. str. 397. ISBN 9780313262579. 
  6. ^ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 Rottman, Gordon L. (2002). World War II Pacific Island Guide: A Geo-military Study. Greenwood Publishing Group. str. 352–354. ISBN 978-0-313-31395-0. 
  7. ^ "MH Majuro WBAS AP". National Oceanic and Atmospheric Administration. Pridobljeno dne 11.3.2015. 
  8. ^ "WMO climate normals for Majuro, PI 1961−1990". National Oceanic and Atmospheric Administration. Pridobljeno dne 11.3.2015. 
  9. ^ "Taipei - International Sister Cities". Taipei City Council. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2.11.2012. Pridobljeno dne 24.2.2017. 

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

  • Majuro - popotniški vodič v Wikipotovanju