Kraški izvir

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Kraški izvir Kolpe

Kraški izvir je točka na kraškem ozemlju, kjer podzemeljska voda prihaja na površino. To praviloma sploh ni izvir, saj ne gre za nastanek novega vodnega toka, temveč je to že obstoječi potok ali celo reka, ki je bila nekje prej proniknila in se sedaj vrača na površje. Zato prihaja voda na dan po navadi v veliki količini.

Če se kraški izvir pojavi v jami, mu pravimo tudi jamski izvir.

Obrh in zatrep[uredi | uredi kodo]

Manj znana je beseda obrh, s katero označujemo močan kraški izvir, ki se izlije po navadi izpod visoke skalne stene, ustvari majhno, a globoko jezero in nato odteče po dolini. Raziskovalci skoraj nikoli ne morejo preučiti prejšnjega pritoka, ker se voda pojavi iz tesnih zatrepov. To so z neprehodnimi skalami zajezeni izviri. Po njih se tudi dolina, ki jo je s časom ustvarila njihova voda, strokovno imenuje zatrepna dolina.

Največkrat je v globini obrhovega jezerca podzemski odtok. Ker so ta jezerca najgloblje kraške vode na odprtem, živijo ponekod v njih tudi človeške ribice in druge živalce, ki se sicer nahajajo samo v jamah. Najlepši in najgloblji obrh na Slovenskem je Divje jezero.

Kropa[uredi | uredi kodo]

Včasih sestoji kraški izvir iz raznih vodnih virov, ki razpršeno prihajajo iz številnih špranj med skalami. Imenujemo ga kropa in po njem se imenuje na primer tudi reka Krupa v Beli krajini. Za to reko je bil pred leti tragično dokazan njen kraški izvor. Ko so namreč hoteli vodo uporabiti za nov vodovod, so ugotovili, da je hudo zastrupljena zaradi odpadkov tovarne, ki je z njimi zalagala precej oddaljeno vrtačo.

Fontana ali bruhalnik[uredi | uredi kodo]

Zelo zanimiva vrsta kraškega izvira je bruhalnik, ki mu Kraševci pravijo fontana. Kjer iztok iz podzemlja ovirajo sifoni (smrki), voda priteka na površje le obdobno, ko se notranji rezervoarji toliko napolnejo, da voda po načelu veznih posod prestopi sifonsko zaporo. Taki izviri so najpogostejši na Primorskem krasu, zato imajo italijansko ime, čeprav v Italiji takih izvirov skoraj ni. Posebno v preteklih časih so bile fontane intenzivno izkoriščane za preskrbo pitne vode, ker so večkrat na lahko dostopnih krajih. Omembe vredna je ulica sedmih fontan v Trstu (še danes Via Settefontane), kamor je v rimski dobi vodila iz mesta pot do naravnega izvira vode, ki se je pojavljal zdaj tu zdaj tam. Danes vemo, da je to bila skupina bruhalnikov, ki so se pojavljali, kadar je zadevni sifon dovoljeval.

Druga vrsta bruhalnikov se pojavlja na kraških poljih, kjer voda izvira naravnost iz tal. Tudi v teh primerih je iztok odvisen od sifonov, ki se polnijo in prekipevajo zaradi obilja padavin. Zato je poplavljanje kraških polj tesno povezano z letno dobo in od nje odvisno količino dežja.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]