Katoliški modernizem

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Izraz katoliški modernizem označuje teološke poglede, ki so se prvič pojavili ob koncu 19. oziroma ob začetku 20. stoletja in govorijo o tem, da so glavne katoliške dogme zgolj človeške ideje in kot take niso nujno nespremenljive in večne. Modernisti se niso nikoli formalno povezali v gibanje in tudi nikoli niso sami uporabljali izraza modernizem. Prvi je ta izraz uporabil papež Pij X., ki je obsodil modernistične zmote. Pri tem je imel v mislih zlasti ideje Alfreda Loisyja in Georgea Tyrella.

Modernizem se je razvil v angleških in francoskih intelektualnih krogih, v manjšem obsegu tudi v Italiji. Na nekatere moderniste je vplivala protestantska teologija in Tübingenska šola zgodovinsko kritične analize verskih besedil.

Modernisti so trdili, da se je cerkveni nauk s časom spreminjal tako, da se je prilagajal posebnostim določenega časovnega obdobja. Tako so dogme v očeh modernistov izgubile značaj absolutnih resnic - po njihovem prepričanju dogme vedno vsebujejo tudi duha časa, ko so nastale, in zato se lahko s časom tudi spreminjajo. V skladu s tem so modernisti trdili, da je velika večina katoliških dogem zastarela in da bi jih bilo treba prilagoditi novim časom in novi miselnosti ljudi. Izraz nova miselnost zajema zlasti:

Papež Pij X. je modernizem imenoval sinteza vseh herezij. V svoji okrožnici Lamentabili Sane je leta 1907 ostro obsodil modernistične poglede na krščanstvo. Naštel je kar 65 modernističnih trditev, ki jih je obsodil kot zmote. Pozneje istega leta je v okrožnici Pascendi Dominici Gregis objavil protimodernistično prisego, ki so jo morali sprejeti vsi škofje, duhovniki in kateheti, če so hoteli opravljati službo v Rimskokatoliški Cerkvi. Prisega je ostala v veljavi do leta 1967.

Primeri izjav, ki jih je Pij X. označil za zmote (po knjigi Vera Cerkve):

  • Cerkveno učiteljstvo tudi z dogmatičnimi odločbami ne more določati pristnega smisla Svetega pisma
  • Kdor veruje, da je Bog resnično avtor Svetega pisma, kaže veliko preproščino ali pa nevednost.
  • Božje navdihnjenje se ne nanaša na celotno Sveto pismo na tak način, da bi obvarovalo vsake zmote prav vse njegove posamezne dele.
  • Evangeljske prilike so svobodno preoblikovali evangelisti sami in kristjani drugega in tretjega rodu (...)
  • Do dokončne postavitve kánona so evangeliji stalno dobivali dostavke in izboljšave. Torej je v njih ostala le slabotna in negotova sled Kristusovega nauka.
  • Božanstvo Jezusa Kristusa iz evangelijev ni dokazano; to je marveč le verska resnica, ki jo je krščanska zavest izvedla iz pojma Mesija.
  • V vseh evangeljskih tekstih je ime "Sin Božji" enakovredno le imenu "Mesija", nikakor pa ne pomeni, da je Kristus pravi in naravni Božji sin.
  • Nauk, kakršnega o Kristusu učijo Pavel, Janez in nicejski, efeški in kalcedonski koncil, ni tisti, katerega je učil Jezus, temveč tisti, katerega je o Jezusu zasnovala krščanska zavest.
  • Nauk o Kristusovi spravni smrti (tj. smrti v spravo za grehe vsega človeštva) ne prihaja iz evangelija, marveč le od svetega Pavla.
  • Tuje je bilo Kristusovi misli, da bi hotel ustanoviti Cerkev kot družbo, ki naj bi trajala skozi stoletja. Še več, v Kristusovi misli je nebeško kraljestvo imelo priti prav kmalu skupaj s koncem sveta.
  • Simon Peter ni nikdar niti slutil, da mu je Kristus izročil prvenstvo v Cerkvi (tj. papeštvo).
  • Zakramenti so nastali tako, da so apostoli in njihovi nasledniki ob pobudi in pritisku okoliščin in dogodkov podali razlago za kakšno Kristusovo misel in kakšen njegov namen.
  • Smisel zakramentov je samo ta, da v človekovem srcu prebujajo zavest o vedno dobrotljivi Stvarnikovi navzočnosti.


Viri[uredi | uredi kodo]

  • Anton Strle. Vera Cerkve. Dokumenti cerkvenega učiteljstva. Mohorjeva družba. Celje 1977