Pojdi na vsebino

Jurij Aleksejevič Gagarin

Uredi povezave
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
(Preusmerjeno s strani Jurij Gagarin)
Jurij Gagarin
Юрий Гагарин
Portret
Gagarin leta 1963
Domače imeЮрий Гагарин
RojstvoЮрий Алексеевич Гагарин
9. marec 1934({{padleft:1934|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:9|2|0}})[1][2][…]
Klušino[d], RSFSR, Sovjetska zveza[4]
Smrt27. marec 1968({{padleft:1968|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})[1][2][…] (34 let)
Novosjolovo[d], Vladimirska oblast, Sovjetska zveza
NarodnostRus
Državljanstvo Sovjetska zveza
Poklicpilot, astronavt, častnik, politik, raziskovalec sveta
Zakonci
​
(por. 1957)​
Otroci2; vkjučno z Jelena
Nagrade
Vesoljska kariera
Kozmonavt Sovjetske zveze
Čas v vesolju
1 hour, 48 minutes
IzborAir Forces Group 1 (1960)
MisijeVostok 1
Vojaška kariera
PripadnostSovjetska zveza
Rod/službaVojno letalstvo SZ
Aktivna leta1957–1968
Činpolkovnik
PodpisPodpis

Jurij Aleksejevič Gagarin (rusko Ю́рий Алексе́евич Гага́рин), ruski častnik, vojaški pilot, kozmonavt, novinar in heroj Sovjetske zveze, * 9. marec 1934, vas Klušino, Gžatski rajon, Zahodna oblast, Sovjetska zveza (danes Smolenska oblast, Rusija), † 27. marec 1968, pri vasi Novosjolovo blizu Kiržača, Vladimirska oblast, Sovjetska zveza (danes Rusija).

Znan je predvsem kot kozmonavt, ki je na krovu prvega uspešnega poleta s posadko postal prvi človek, ki je poletel v vesolje.[5] Na krovu plovila Vostok 1 je 12. aprila 1961 enkrat obkrožil Zemljo, polet je trajal 108 minut. S tem zgodovinskim dosežkom za Sovjetsko zvezo v času vesoljske tekme je postal mednarodni zvezdnik in prejel številna odlikovanja in nazive, vključno z najvišjim državnim priznanjem, heroj Sovjetske zveze.

Izhajal je iz vasi Klušino v Ruski SFSR. V mladosti je delal kot livar v jeklarni v Ljubercih.[6] Pozneje se je pridružil Sovjetskemu vojnemu letalstvu kot pilot in bil nameščen v letalski bazi Luostari blizu rusko-norveške meje, ko je bil izbran za sovjetski vesoljski program skupaj s še petimi kozmonavti. Po svojem vesoljskem poletu je postal namestnik vodje usposabljanja v Centru za urjenje kozmonavtov, ki so ga pozneje poimenoval po njem. Leta 1962 je bil izvoljen za delegata v Sovjetu zveze in nato še v Sovjetu narodnosti, spodnjem in zgornjem domu Vrhovnega sovjeta.

Vostok 1 je bil Gagarinov edini vesoljski polet, vendar je služil kot rezerva za odpravo Sojuz 1, ki se je končala s smrtonosno nesrečo, v kateri je umrl njegov prijatelj in kolega kozmonavt Vladimir Komarov.[7] Ker so se sovjetski uradniki bali, da bi lahko izgubili pomembnega narodnega junaka, so Gagarinu prepovedali nadaljnje vesoljske polete. Po zaključku usposabljanja na Inženirski akademiji vojnega letalstva v Žukovskem februarja 1968 so mu ponovno dovolili leteti z običajnimi letali. Vendar je Gagarin umrl pet tednov pozneje, ko je letalo MiG-15, ki ga je pilotiral skupaj z inštruktorjem letenja Vladimirjem Serjoginom, strmoglavilo v bližini mesta Kiržač.

Zgodnje življenje

[uredi | uredi kodo]
Gagarinov družinski dom v Klušinem

Gagarin se je rodil 9. marca 1934 v vasi Klušino[8] v Smolenski oblasti[9] v Ruski SFSR, blizu mesta Gžatska (po njegovi smrti leta 1968 je bilo preimenovano v Gagarin).[10] Njegova starša sta delala na sovhozu[11] — Aleksej Ivanovič Gagarin kot tesar in Ana Timofejevna Gagarina kot pridelovalka mleka.[12][a] Jurij je bil tretji od štirih otrok. Njegov starejši brat Valentin, rojen leta 1924, je ob Jurijevem rojstvu že pomagal pri oskrbi živine na kmetiji. Njegova sestra Zoja, rojena leta 1927, je pomagala skrbeti za »Juro« in najmlajšega brata Borisa, rojenega leta 1936.[14][15]

Tako kot milijoni sovjetskih državljanov, je njegova družina trpela med nemško zasedbo v drugi svetovni vojni.[16] Med nemškim napredovanjem proti Moskvi so se umikajoči se vojaki Rdeče armade polastili živine kolektivne kmetije.[17] 18. oktobra 1941 so nacisti zavzeli Klušino. Že prvi dan so požgali šolo in tako se je končalo Jurijevo prvo leto šolanja.[18] Nemci so požgali tudi 27 hiš v vasi in prisilili prebivalce, vključno z Gagarini, da so delali na kmetijah in pridelovali hrano za okupatorske vojake. Tisti, ki so to zavrnili, so bili pretepeni ali poslani v koncentracijsko taborišče, vzpostavljeno pri Gžatsku.[18]

Gagarinov dom je zavzel nacistični častnik. Na zemljišču za njihovo hišo je bilo družini dovoljeno zgraditi kočo iz blata v velikosti približno 3x3 m, kjer so preživeli 21 mesecev do konca zasedbe.[16] V tem času je Jurij postal saboter, zlasti potem, ko je eden izmed nemških vojakov, ki so ga otroci imenovali »hudič«, poskušal obesiti njegovega mlajšega brata Borisa na jablano s fantovim šalom. Kot povračilo je Jurij sabotiral vojakovo delo: v akumulatorje tankov, ki so jih zbirali za ponovno polnjenje, je nasipal zemljo in je naključno pomešal različne kemične snovi, namenjene temu.[19] Na začetku leta 1943 so njegova starejša brata Nemci deportirali na Poljsko na prisilno delo. Uspelo jima je pobegniti, sovjetski vojaki pa so ju nato našli, nakar sta bila vpoklicana. Domov sta se vrnila šele po koncu vojne, leta 1945.[6][20]

Preostali del Gagarinove družine je verjel, da sta starejša brata mrtva, zaradi česar je Jurij zbolel od »žalosti in lakote«.[21] Poleg tega je bil pretepen, ker je zavrnil delo za nemške sile in je preostanek vojne preživel v bolnišnici kot pacient ter pozneje kot pomočnik. V istem času so hospitalizirali njegovo mater, ki jo je nemški vojak porezal s koso. Ko so Nemce 9. marca 1944 potisnili iz Klušina, je Jurij pomagal Rdeči armadi iskati mine, ki so jih bežeči nemški vojaki zakopali na cestah.[21]

Izobrazba in zgodnja kariera

[uredi | uredi kodo]

Leta 1946 se je družina preselila v Gžatsk, kjer je Jurij nadaljeval svoje izobraževanje.[16] Jurij in Boris sta se vpisala v šolo, ki so jo zgradili v mestu in so jo vodile mlade ženske, ki so bile učiteljice prostovoljke. Učili so se branja s starimi sovjetskimi vojaškimi priročniki. Kasneje se je šoli pridružil nekdanji sovjetski letalec, ki je poučeval matematiko in naravoslovje,[22] Jurijeva najljubša predmeta. Jurij je bil del skupine otrok, ki so sestavljali modelčke letal. Nad letali se je navduševal že od mladih nog in njegovo zanimanje za letala je dobilo zagon po tem, kot je lovsko letalo Jakovljev med vojno zasilno pristalo v Klušinem.[23] V godbi na pihala je igral trobento.[24][25]

Gagarin kot zračni kadet Saratovskega letalskega kluba okrog leta 1954

Leta 1950, pri šestnajstih letih, je Gagarin pričel pripravništvo kot livar v jeklarni v Ljubercih pri Moskvi.[6][20] Hkrati se je vpisal v lokalno večerno šolo za »mlade delavce«, kjer je obiskoval sedmi razred. Ko je leta 1951 z odliko zaključil tako sedmi razred, kot tudi poklicno šolo iz izdelave modelov in livarstva,[26] je bil izbran za nadaljnje usposabljanje na Industrijski tehnični šoli v Saratovu, kjer je preučeval traktorje.[6][20][27] Med bivanjem v Saratovu se je kot prostovoljec pridružil lokalnemu letalskemu klubu, kjer se je ob koncih tedna usposabljal za sovjetskega letalskega kadeta. Tam se je najprej učil leteti z dvokrilniki, pozneje pa z Jakovljevim Jak-18.[20][27] Dodatni denar je zaslužil z občasnim delom v doku na reki Volgi.[16]

Služba v Sovjetskem vojnem letalstvu

[uredi | uredi kodo]

Leta 1955 je bil Gagarin sprejet na Prvo višjo šolo za pilote vojnega letalstva Čkalova v Orenburgu.[28][29] Sprva je začel trenirati na Jak-18, ki ga je že poznal, pozneje, februarja 1956, pa je diplomiral iz letenja z MiG-15.[28] Učil ga je slavni inštruktor J. Š. Akbulatov.[30] Gagarin je dvakrat s težavami pristal z dvosedežnim trenažnim letalom in je že tvegal izključitev iz treniranja pilotov. Vendar se je komandir polka odločil, da mu bo dal še eno priložnost za pristanek. Gagarinov učitelj letenja mu je dal blazino za sedenje, kar je izboljšalo njegov pogled iz pilotske kabine in uspešno je pristal. Ko je zaključil preskus na trenažnem letalu,[31] je Gagarin leta 1957 začel leteti samostojno.[6]

5. novembra 1957 je Gagarin postal poročnik v Sovjetskem vojnem letalstvu in zbral 166 ur in 47 minut letenja. Naslednji dan je diplomiral na šoli letenja in je bil nameščen v letalsko zračno bazo Luostari blizu norveške meje v Murmanski oblasti za dveletno služenje v Severni floti.[32] Dodeljen je bil 769. lovskemu letalskemu polku 122. lovske letalske divizije in je letel z MiG-15.[33] Do oktobra 1959 je letel skupno 265 ur.[34]

7. julija 1959 je postal vojaški pilot 3. razreda.[34] Ko je izrazil zanimanje za vesoljsko raziskovanje po izstrelitvi Lune 3 6. oktobra 1959, je bilo njegovo priporočilo za Sovjetski vesoljski program sprejeto in posredovano poročniku polkovniku Babuškinu.[32][35] Do takrat je zbral 265 ur letenja.[32] Gagarin je 6. novembra 1959 napredoval v čin starejšega poročnika[34] in tri tedne pozneje ga je izprašala medicinska komisija za kvalifikacijo za vesoljski program.[32]

Sovjetski vesoljski program

[uredi | uredi kodo]

Izbira in treniranje

[uredi | uredi kodo]
Gagarinova kapsula Vostok 3KA in njegova skulptura na ogled v muzeju RKK Energija leta 2010
Gagarinova vesoljska obleka v Vostoku 1

Gagarinovo izbiro za program Vostok je nadzirala Centralna letalska medicinska komisija pod vodstvom generalmajorja Konstantina Fjodoroviča Borodina iz Sovjetske vojaške medicinske službe. Prestal je fizično in psihološko testiranje, ki je potekalo v Centralni letalski znanstvenoraziskovalni bolnišnici, ki jo je vodil polkovnik A. S. Usanov, član komisije. V komisiji so bili tudi polkovnik Jevgenij Anatoljevič Karpov, ki je pozneje vodil trenažni center, polkovnik Vladimir Ivanovič Jazdovski, glavni zdravnik za Gagarinov polet in generalmajor Aleksander Nikolajevič Babijčuk, zdravnik generalštaba Sovjetskega vojnega letalstva pri poveljniku vojnega letalstva.[36] Komisija je svojo izbiro omejila na pilote med 25 in 30 leti. Glavni inženir programa Sergej Koroljov je tudi določil, da morajo kandidati imeti manj kot 72 kg in višino največ 1,70 m, da bi se lahko stlačili v omejen prostor kapsule;[37][38] Gagarin je bil visok 1,57 m.[39]

Iz nabora 154 kvalificiranih pilotov, ki so jih v ožji izbor spravile njihove enote vojnega letalstva, so vojaški zdravniki izbrali 29 kandidatov za kozmonavte, od katerih jih je 20 potrdil Priporočilni komite sovjetske vlade. Prvih dvanajst, vključno z Gagarinom, je bilo potrjenih 7. marca 1960 in še osem jih je bilo dodanih v seriji poznejših ukazov, izdanih do junija.[36][b]

Gagarin je usposabljanje začel 15. marca 1960 v zračni bazi Hodinka v središču Moskve. Usposabljanje je obsegalo stroge in ponavljajoče se fizične vaje, ki jih je Aleksej Leonov, član prvotne dvanajsterice, opisal kot podobne treningu za olimpijske igre.[40] Aprila 1960 so v Saratovski oblasti pričeli trenirati s padali in vsak mož je opravil okrog 40 do 50 skokov tako z nizke, kot tudi z visoke višine, tako na kopnem, kot nad vodo.[41]

Gagarin je bil med svojimi kolegi najbolj priljubljen kandidat; ko so jih prosili, naj anonimno glasujejo za kandidata poleg sebe, za katerega želijo, da leti prvi, so vsi razen treh izbrali Gagarina.[42] Eden izmed teh kandidatov, Jevgenij Hrunov, je verjel, da je Gagarin zelo osredotočen in zahteven do sebe in drugih, ko je to potrebno.[43] 30. maja 1960 je bil Gagarin sprejet v skupino za pospešeno treniranje, znano kot prva šesterica ali sočijska šesterica,[44][c] iz katere so izbrali prve kozmonavte programa Vostok. Drugi člani skupine so bili Anatolij Kartašev, Andrijan Nikolajev, Pavel Popovič, German Titov in Valentin Varlamov. Toda Kartašov in Varlamov sta se poškodovala in zamenjala sta ju Hrunov in Grigorij Neljubov.[46]

Več kandidatov, izbranih za program, vključno z Gagarinom, ni imelo diplome višjih šol in vpisali so se v dopisni tečajni program na zračni inženirski akademiji Žukovski. Gagarin se je vpisal septembra 1960 in svoje specialistične diplome ni pridobil vse do začetka leta 1968.[47][48] Gagarin je prestal tudi eksperimente, ki so bili zasnovani za preizkušanje fizične in psihološke vzdržljivosti, vključno s poskusi s pomanjkanjem kisika, med katerimi so bili kozmonavti zaklenjeni v sobi za izolacijo, iz katerih so počasi izčrpavali zrak. Za prihajajoči let je treniral tudi s povečano težnostjo v centrifugi.[46][49] Psihološki testi so med drugim vključevali nameščanje kandidatov v gluhe sobe za popolno izolacijo. Gagarin je bil v sobi od 26. julija do 5. avgusta.[50][41] Avgusta 1960 je zdravnik Sovjetskega vojnega letalstva njegovo osebnost ocenil tako:

Skromen; sram ga postane, ko njegov humor postane preveč žgečkljiv; v Juriju je očitna visoka raven intelektualnega razvoja; fantastičen spomin; loči med seboj in svojimi kolegi s svojim ostrim in daljnosežnim smislom za pozornost do svojega okolja; dobro razvita domišljija; hitre reakcije; vztrajen, skrbno se pripravi za svoje dejavnosti in trening vaje, z lahkoto obvlada tako nebesno mehaniko kot matematične formule in briljira v višji matematiki; ne počuti se omejen, ko mora braniti svoj zorni kot, če ima svoje stališče za pravo; izgleda, da razume življenje veliko bolje od številnih prijateljev.[42]

Prva šesterica je januarja 1961 prejela nazive pilot-kozmonavt[46] in prestala je dvodnevni pregled, ki ga je izvedla posebna medoddelčna komisija pod vodstvom Nikolaja Kamanina, nadzornika programa Vostok. Komisija je imela nalogo razvrstiti kandidate na osnovi pripravljenosti na prvo človeško misijo Vostok. 17. januarja so bili testirani v simulatorju v Raziskovalnem letalskem institutu M. M. Gromova v modelu kapsule Vostok v polni velikosti. Gagarin, Nikolajev, Popovič in Titov so vsi prejeli odlične ocene prvi dan testiranja, v katerem so morali opisati različne faze misije, čemur so sledila vprašanja komisije.[43] Drugi dan so opravili pisni preskus, po čemer je specialna komisija izbrala Gagarina kot najboljšega kandidata. On in naslednja dva najvišje uvrščena kozmonavta, Titov in Neljubov, so bili poslani v Tjuratam za končne priprave.[43] Gagarin in Titov sta bila izbrana za treniranje v vesoljskem plovilu, 7. aprila pripravljenem za polet. Zgodovinar Asif Azam Siddiqi opisuje končni izbor:[51]

Na koncu je na srečanju komisije 8. aprila Kamanin vstal in Gagarina formalno nominiral za primarnega pilota in Titova za njegovo rezervo. Brez veliko diskusije je komisija sprejela ta predlog in se premaknila na druge končne logistične težave. Predpostavljano je bilo, da bi v primeru, da bi se pri Gagarinu pojavile zdravstvene težave pred izstrelitvijo, Titov zavzel njegovo mesto, Neljubov pa bi bil rezerva Titova.

Vostok 1

[uredi | uredi kodo]
Glavni članek: Vostok 1.
Pojehali!
Gagarinov glas
Imate težave s predvajanjem te datoteke? Glejte stran za pomoč.

12. aprila 1961 ob 6.07 UTV je bil Vostok 3KA-3 (Vostok 1) izstreljen s kozmodroma Bajkonur. Na krovu je bil Gagarin, prvi človek v vesolju, s klicnim znakom Kedr (Кедр, sibirski bor ali cedra).[52] Radijsko sporazumevanje med nadzorno sobo poleta in Gagarinom je vključevalo naslednji dialog v času izstrelitve rakete:

Koroljov: Prva stopnja;...druga... glavna... IZSTRELITEV! Želimo vam ugoden polet. Vse je v redu.
Gagarin: Gremo. Adijo, kmalu se vidimo dragi prijatelji[53][54]

Gagarinovo slovo od Koroljova z neformalno frazo Pojehali! (Поехали!, 'Gremo!')[d] je pozneje postalo priljubljen izraz v Vzhodnem bloku in je bilo v uporabi za omenjanje začetka vesoljske dobe.[57][58] Pet motorjev prve stopnje je gorelo, dokler ni prišlo do prve ločitve, ko so štirje stranski potisniki odpadli in ohranili samo jedrni motor. Ko je bila raketa na suborbitalni trajektoriji, se je ločila še osrednja stopnja in višja stopnja je raketo ponesla v orbito. Ko je višja stopnja prenehala goreti, se je ločila od vesoljske kapsule, ki je zaokrožila v orbiti za 108 minut, preden se je vrnila na Zemljo v Kazahstan.[59] Gagarin je postal prvi človek v Zemljini orbiti.[60]

Filmski tednik iz aprila 1961 z Gagarinovim prihodom v Moskvo, ki ga je pozdravil generalni sekretar Nikita Hruščov

»Občutek breztežnosti je bil nekoliko tuj v primerjavi z zemeljskimi pogoji. Tukaj se počutiš, kot da visiš v vodoravnem položaju v trakovih. Počutiš se, kot da si obešen.« je Gagarin napisal v svoje poročilo po poletu.[61] V svoji avtobiografiji, ki je bila izdana isto leto, je tudi napisal, da je pel melodijo »Domovina sliši, domovina ve« (»Родина слышит, Родина знает«) med ponovnim vstopom v ozračje.[62] Gagarin je bil prepoznan kot kvalificiran vojaški pilot prvega razreda in je med svojim poletom s posebnim ukazom napredoval do čina majorja.[34][62]

Na približno 7000 m se je Gagarin izstrelil iz padajoče kapsule, kot je bilo načrtovano in je pristal s padalom.[63] Gagarin je s padalom pristal blizu ledene Volge, vendar je pristanek usmeril stran od reke in pristal 1,5 do 2 km od obale.[64][65][66][67][68] Zaradi trajanja, višine in dvignjene mase poleta so bile skrbi zaradi Gagarinovih rekordov orbitalnega poleta, da jih Mednarodna vesoljska federacija, vrhovno svetovno telo za postavljanje rekordov, ne bi prepoznala, saj je zahtevala, da pilot pristane skupaj s plovilom.[69] Gagarin in sovjetski funkcionarji sprva niso želeli priznati, da ni pristal s svojim vesoljskim plovilom,[70] izpustitev, ki je postala očitna na poletu Titova na Vostoku 2 štiri mesece pozneje. Ne glede na to so bili rekordi Gagarinovega poleta certificirani in potrjeni s strani FAI, ki je spremenila svoja pravila in priznala, da so bili ključni koraki za varno izstrelitev, orbitiranje in vrnitev pilota doseženi.[71] Gagarin je bil mednarodno priznan kot prvi človek v vesolju in prvi, ki je obkrožil Zemljo.[72]

Po poletu Vostok 1

[uredi | uredi kodo]
Gagarin v Varšavi leta 1961
Yuri_Gagarin_and_Gamal_Abdel_Nasser_in_Cairo_Egypt_01-02-1962
Gagarin s predsednikom Egipta Gamalom Abdelom Naserjem in s predsednikom parlamenta Anvarjem Sadatom v govoru na kairskem stadionu leta 1961

Gagarinov polet je bil triumf za Sovjetski vesoljski program in postal je narodni heroj za Sovjetsko zvezo in Vzhodni blok, pa tudi zvezdnik v ostalem svetu. Časopisi po svetu so objavili njegov življenjepis in podrobnosti njegovega poleta. Po ulicah Moskve ga je do Kremlja, kjer mu je Nikita Hruščov v razkošni ceremoniji podelil naziv heroj Sovjetske zveze, spremljala dolga kolona vozil. V drugih mestih v Sovjetski zvezi so bila prav tako množična zborovanja v takšnem obsegu, da so so jih prekašala samo zborovanja ob dnevu zmage.[73]

Gagarin in Valentina Tereškova (sedi na njegovi desni) dajeta avtograme na forumu mladih leta 1964

Gagarin je zaslovel kot spretna javna osebnost in je bil prepoznan po svojem karizmatičnemu nasmehu.[74][75][76] 15. aprila 1961 je v spremstvu uradnikov Sovjetske akademije znanosti odgovarjal na vprašanja na novinarski konferenci v Moskvi, ki naj bi se je udeležilo 1000 novinarjev.[77] Tri mesece po misiji Vostok 1 je Gagarin odpotoval v Združeno kraljestvo in obiskal London ter Manchester.[74][78] Med obiskom Manchestra je kljub močnemu dežju zavrnil dežnik in je vztrajal, da ostane streha kabrioleta, v katerem se je vozil, odprta in je stal, tako da so ga navdušene množice lahko videle.[74][79] Gagarin je opravil veliko turnej v tujini in je v letih po svojem poletu sprejel povabila v okrog 30 držav.[80] V samo prvih štirih mesecih je obiskal Poljsko, Brazilijo, Bolgarijo, Kanado, Kubo, Češkoslovaško, Finsko, Madžarsko in Islandijo.[81] Zaradi njegove priljubljenosti mu je ameriški predsednik John F. Kennedy prepovedal obisk Združenih držav.[56]

Leta 1962 je Gagarin nastopil funkcijo delegata Sovjetske zveze[82] in je bil izvoljen v centralni komite Komsomola. Pozneje se je vrnil v Zvezdno mesto, kozmonavtsko naselje, kjer je preživel več let in se ukvarjal s konstruiranjem vesoljskih plovil za večkratno uporabo. 12. junija 1962 je postal podpolkovnik Sovjetskega vojnega letalstva, 6. novembra 1963 pa je postal polkovnik.[34] 20. decembra je Gagarin postal namestnik direktorja za treniranje v objektu za usposabljanje kozmonavtov.[83] Sovjetski uradniki, vključno s Kamaninom so poskušali Gagarin odvrniti od letenja, saj jih je skrbelo, da bi izgubili svojega heroja v nesreči, ker je bil »preveč drag človeštvu, da bi tvegali njegovo življenje za voljo običajnega vesoljskega poleta«.[84] Kamanina je skrbelo tudi Gagarinovo popivanje in je verjel, da mu je škodil nenaden porast v slavi. Znanci so govorili, da je bil Gagarin »razumen pivec«, vendar ga je razpored turnej postavil v družbeni položaj, v katerem je pil vse več alkohola.[6][27]

Gagarin s podpredsednikom ZDA Hubertom Humphreyjem, francoskim premierjem Georgesom Pompidouom in astronavtoma Gemini 4 Jimom McDivittom in Edom Whitom na Pariškem letalskem šovu leta 1965

Dve leti pozneje je bil ponovno izvoljen za delegata Sovjetske zveze, vendar tokrat v Sovjet narodnosti, zgornji dom zakonodajnega telesa.[82] Naslednje leto je ponovno pričel s postopkom za kvalifikacijo za pilota lovskega letala[85] in je bil nadomestni pilot za njegovega prijatelja Vladimirja Komarova na poletu Sojuz 1 po petih letih brez pilotiranja. Kamanin je nasprotoval njegovi ponovni dodelitvi kozmonavtskemu usposabljanju; Gagarin se je zredil in njegove letalske veščine so se poslabšale. Kljub temu je ostal močan kandidat za Sojuz 1, dokler ga ni aprila 1966 zamenjal Komarov in je bil dodeljen Sojuzu 3.[86]

Z izstrelitvijo Sojuza 1 so zaradi političnih pritiskov hiteli[87] kljub Gagarinovemu nasprotovanju, da so nujni dodatni varnostni ukrepi.[88] Pred izstrelitvijo je Gagarin pospremil Komarova do rakete in mu prenesel navodila iz kontrole poleta po večkratnih okvarah sistemov v vesoljski ladji.[89] Kljub trudu pa je Sojuz 1 strmoglavil, ko se njegova padala niso odprla in takoj ubil Komarova.[7] Po nesreči Sojuza 1 so Gagarinu trajno prepovedali treniranje in udeleževanje v nadaljnjih vesoljskih poletih.[90] Prepovedali so mu tudi samostojno letenje z letali, omejitev, ki se jo je močno trudil odpraviti. Začasno so ga razrešili njegovih dolžnosti, da bi se osredotočil na akademsko kariero in obljubili so mu, da bo lahko začel ponovno trenirati letenje.[91] 17. februarja 1968 je Gagarin uspešno zagovarjal svojo zračno-vesoljsko inženirsko delo na temo aerodinamične konfiguracije raketoplanov in je na Žukovski inženirski akademiji letalskih sil diplomiral z odliko.[48][91][92]

Osebno življenje

[uredi | uredi kodo]
Gagarin in Göran Sedvall na švedskem bandy finalu leta 1964
Gagarin in njegova žena Valentina na koncertu v Moskvi leta 1964

Gagarin je Valentino Gorjačevo spoznal leta 1957 kot kadet v letalski šoli med praznovanjem dneva zmage na Rdečem trgu v Moskvi.[93] Ona je bila zdravstveni tehnik in je diplomirala na Orenburški medicinski šoli.[20][27][94] Poročila sta se 7. novembra istega leta,[20] na isti dan, kot je Gagarin diplomiral na svoji letalski šoli. Valentina in Jurij sta imela dve hčeri.[95][96] Jelena Jurjevna Gagarina se je rodila leta 1959[96] in je umetnostna zgodovinarka, ki je bila od leta 2001 zaposlena kot generalna direktorica moskovskega kremeljskega muzeja;[97][98] in Galina Jurjevna Gagarina, rojena leta 1961,[96] profesorica ekonomije in predsedujoča oddelku na Ruski univerzi ekonomije Plehanova v Moskvi.[97][99] Po tem, ko je zaslovel, naj bi ga septembra 1961 na črnomorskem letovišču žena ujela med razmerjem z medicinsko sestro, ki mu je pomagala po nesreči s čolnom. Poskusil je pobegniti skozi okno in skočil z balkona v drugem nadstropju. Ob padcu je dobil trajno brazgotino nad levo obrvjo.[6][27]

V svoji mladosti je bil Gagarin navdušen športnik in je igral hokej na ledu kot vratar.[100] Bil je tudi ljubitelj košarke in je deloval kot trener ekipe Saratovske industrijske tehnične šole ter sodnik.[101]

Po nekaterih sovjetskih virih naj bi Gagarin med svojim poletom komentiral »Tukaj zgoraj ne vidim nobenega boga«, čeprav se v posnetku njegovega pogovora z zemeljskimi postajami med njegovi poletom ne pojavijo nobene takšne besede.[102] V svojem intervjuju iz leta 2006 je Gagarinov prijatelj polkovnik Valentin Petrov izjavil, da Gagarin tega nikoli ni izrekel in da besede izvirajo iz Hruščovega govora na plenumu centralnega komiteja KPSZ o državni protiverski kampanji, rekoč, da »je Gagarin letel v vesolje, pa ni tam videl nobenega boga«.[103] Petrov je dejal tudi, da je bil Gagarin kot otrok krščen v Rusko pravoslavno cerkev in revija Foma je leta 2011 navajala rektorja pravoslavne cerkve v Zvezdnem mestu, da je »Gagarin tik pred svojim vesoljskim poletom dal krstiti svojo starejšo hčerko Jeleno in njegova družina je praznovala božič in veliko noč ter je imela doma ikone.«[104] Ne glede na to Gagarinova uradna avtobiografija, izdana pri državni založbi ZSSR leta 1961, vključuje odlomek, ki zagovarja uradno sovjetsko stališče o verskih prepričanjih: »Človeški polet v vesolje je bil uničujoč udarec za cerkovnike. V tokovih pisem, naslovljenih name, je bilo prijetno brati spovedi, v katerih verniki, navdušeni nad znanstvenimi dosežki zavračajo Boga in se strinjajo, da boga ni in da je vse povezano z njegovim imenom lažno in nesmiselno.«[105]

Smrt

[uredi | uredi kodo]
Plaketa na opečnatem zidu z napisom: Юрий Алексеевич Гагарин, 1934-03-09–1968-03-27
Spominska plošča, ki označuje Gagarinov grob v Nekropoli Kremeljskega zidu

27. marca 1968 sta med rutinskim trenažnim poletom iz letalske baze Čkalovski Gagarin in letalski inštruktor Vladimir Serjogin umrla pri strmoglavljenju njunega MiGa-15UTI blizu mesta Kiržač. Trupli Gagarina in Serjogina so kremirali in njun pepel so pokopali v Nekropoli Kremeljskega zidu.[106] Razlog nesreče, ki je ubila Gagarina, je negotov in obdan s skrivnostnostjo ter je postal predmet špekulacij, vključno z več teorijami zarote.[107][108] Vojno letalstvo, uradne vladne komisije in KGB so izvedli vsaj tri ločene preiskave.[109][110] Po Gagarinovi biografiji Jamieja Dorana in Piersa Bizonyja Zvezdni človek: Resnica za legendo Jurija Gagarina, je KGB delal »ne ob vojnem letalstvu in članih uradne vladne komisije, temveč proti njim.«[109]

Po KGB-jevem poročilu, deklasificiranem marca 2003, so k nesreči prispevala dejanja osebja letalske baze. Po poročilu je kontrolor zračnega prometa Gagarinu posredoval zastarele vremenske podatke in da so se v času njegovega poleta pogoji močno poslabšali. Letališko osebje je tudi pustilo zunanje rezervoarje z gorivom pritrjene na letalo. Gagarinov načrtovani polet je so zahteval jasno vreme in nobenih zunanjih rezervoarjev. Preiskava je zaključila, da je Gagarinovo letalo vstopilo v vrij, bodisi zaradi trka s pticami, bodisi zaradi hitrega giba, da bi se izognilo drugemu letalu. Zaradi zastarelega vremenskega poročila je posadka verjela, da je višina višja, kot je bila in ni mogla ustrezno reagirati, da bi MiG-15 potegnila iz vrija.[110] Po drugi teoriji, ki jo je leta 2005 predstavil prvotni preiskovalec nesreče, je posadka ali prejšnji pilot pomotoma pustil odprt zračni ventil v kabini, kar je vodilo v pomanjkanje kisika, zaradi česar posadka ni bila zmožna nadzorovati letala.[107] Podobna teorija, objavljena v reviji Air & Space/Smithsonian, pravi, da je posadka zaznala odprt ventil in je sledila postopku s hitrim spustom. Ta je povzročil, da sta izgubila zavest in strmoglavila.[108]

12. aprila 2007 je Kremelj dal veto na novo preiskavo smrti Gagarina. Vladni uradniki so dejali, da ne vidijo nobenega razloga za začetek nove preiskave.[111] Aprila 2011 so bili deklasificirani dokumenti komisije iz leta 1968, ki jo je vzpostavil centralni komite KPSZ za preiskavo nesreče. Dokumenti so razkrili, da je bil prvoten zaključek komisije, da je en od pilotov izvedel oster manever, bodisi da bi se izognil vremenskemu balonu, bodisi da bi se izognil »vstopu v zgornjo mejo prve plasti oblakov«, kar je reaktivec vodilo v »nadkritični režim poleta in v izgubo vzgona v kompleksnih meteoroloških pogojih«.[112]

A MiG-15UTI, isti tip, s katerim je strmoglavil Gagarin

Aleksej Leonov, ki je bil prav tako član državne komisije, vzpostavljene za preučevanje Gagarinove smrti, je tega dne vodil padalske treninge in je slišal »dvakrat glasno bobnenje v daljavi«. Verjame, da je Su-15 letel pod svojo minimalno višino in »ne da bi se zavedal zaradi zelo slabih vremenskih pogojev, je letel na razdalji 10 ali 20 m od letala Jurija in Serjogina, pri čemer je prebil zvočni zid«. Posledična turbulenca bi poslala MiG-15UTI v nenadzorovan vrij. Leonov je dejal, da je bilo prvo bobnenje, ki ga je slišal, od reaktivca, ki je prebil zvočni zid, drugo pa od trka Gagarinovega letala.[113]

Nagrade in časti

[uredi | uredi kodo]

Medalje in redovi za zasluge

[uredi | uredi kodo]

14. aprila 1961 so Gagarina počastili z 19-kilometrsko parado, ki se je je udeležilo več milijonov ljudi. Zaključila se je na Rdečem trgu. Po kratkem govoru so mu podelili naziv heroj Sovjetske zveze,[114][115] red Lenina,[114] zaslužni mojster športa Sovjetske zveze[116] in prvi pilot-kozmonavt ZSSR.[115] 15. aprila mu je Sovjetska akademija znanosti podelila zlato medaljo Konstantina Ciolkovskega, poimenovano po ruskem pionirju vesoljske aeronavtike.[117] Gagarin je v času svoje kariere prejel tudi štiri sovjetske spominske medalje.[34]

29. aprila 1961 je prejel češkoslovaško odlikovanje heroj socialističnega dela,[118][119] in heroj socialističnega dela (Bolgarija, vključno z redom Georgija Dimitrova) istega leta.[34] Na osmo obletnico začetka kubanske revolucije (26. julij) mu je takratni predsednik Kube Osvaldo Dorticos podaril prvi red Playe Giron, novoustanovljenega odlikovanja.[120]

Gagarin je prejel tudi zlato letalsko medaljo 1960 in medaljo De la Vaulx Medal 1961 od Fédération Aéronautique Internationale v Švici.[121] Tega leta je prejel številne nagrade drugih narodov, vključno z zvezdo republike Indonezije (2. razreda), redom Grunwaldskega križa (1. stopnje) na Poljskem,[34] redom zastave ljudske republike Madžarske (1. reda z diamanti),[122] heroj dela (Vietnam),[34] italijansko medaljo Kolumbovega dne[123] in zlato medaljo britanskega medplanetarnega društva skupaj s še eno britansko medaljo Zveze livarskih delavcev.[124][125] Predsednik Brazilije Jânio Quadros je 2. avgusta 1961 Gagarina odlikoval z redom za aeronavtične zasluge, stopnja poveljnika.[126] Med turnejo po Egiptu konec januarja 1962 je Gagarin prejel red Nila[127] in zlati ključ Kaira.[80] 22. oktobra 1963 sta Gagarin in Valentina Tereškova prejela vzhodnonemški red Karla Marxa.[128]

Pokloni

[uredi | uredi kodo]

Datum Gagarinovega vesoljskega poleta, 12. april, se obeležuje. Od leta 1962 se je obeleževal kot dan kozmonavtike v ZSSR, po letu 1991 pa v Rusiji in nekaterih drugih nekdanjih sovjetskih republikah.[129][130] Od leta 2000 poteka vsako leto Jurijeva noč, mednarodno praznovanje za obeleževanje mejnikov v vesoljskem raziskovanju.[131] Leta 2011 so Združeni narodi razglasili ta dan za Mednarodni dan človeškega vesoljskega poleta.[132]

Kip Jurija Gagarina v Kraljevem observatoriju Greenwich v Londonu v Angliji

Po Gagarinu je bilo poimenovano več stavb in krajev, večinoma v Rusiji, vendar tudi v drugih sovjetskih republikah. 30. aprila 1968 je bil po Gagarinu poimenovan Kozmonavtski center za treniranje Jurija Gagarina v Zvezdnem mestu.[133] Izstrelitvena ploščad na kozmodromu Bajkonur, s katere sta bila izstreljena Sputnik 1 in Vostok 1, je zdaj znana kot Gagarinov start. Po njem je bil poimenovan tudi Gagarinov rajon v Sevastopolu. Leta 1968 se je Ruska akademija vojnega letalstva preimenovala v Gagarinovo akademijo vojnega letalstva.[134] Mesto Gžatsk v Smolenski oblasti, kjer je živel, je bilo po njegovi smrti leta 1968 preimenovano v Gagarin in v njem je bilo odprtih veliko muzejev in spomenikov njemu.[135] Ulica v Varšavi na Poljskem se imenuje ulica Jurija Gagarina.[136] Leta 1961 je bilo po njem poimenovano mesto Gagarin v Armeniji.[137]

Gagarina so počastili tudi astronavti in astronomi na Luni. Med odpravo Apollo 11 v okviru ameriškega vesoljskega programa leta 1969 sta astronavta Neil Armstrong in Buzz Aldrin na površju Lune pustila spominsko vrečko z medaljama, ki sta obeleževala Gagarina in Komarova.[138][139] Leta 1971 sta astronavta Apolla 15 David Scott in James Irwin na njunem mestu pristanka pustila skulpturo v spomin na ameriške astronavte in sovjetske kozmonavte, ki so umrli med vesoljsko tekmo; imena na plošči vključujejo Jurija Gagarina in še štirinajst drugih.[140][141] Leta 1970 so po njem poimenovali 262 km širok krater na oddaljeni strani Lune.[142] Gagarin je postal član inavguralnega razreda v Vesoljski dvorani slavnih v Novi Mehiki.[143]

Gagarin je bil ovekovečen v glasbi; Aleksandra Pahmutova in Nikolaj Dobronravov sta v letih 1970–1971 napisala cikel sovjetskih patriotskih pesmi Ozvezdje Gagarin (Созвездье Гагарина, Sozvezdje Gagarina).[144] Najbolj znana od teh pesmi se nanaša na Gagarinov pojehali!: v besedilu »Dejal je 'pojdimo'. Pomahal je s svojo roko.«[57][144] Bil je navdih za skladbe »Hej Gagarin« Jeana-Michela Jarreja na albumu Métamorphoses, »Gagarin« Javne službe za predvajanje in »Gagarin, ljubila sem te« Undervuda.[145]

Ruski kovanec za 10 rubljev, ki je obeležil Gagarina leta 2001

Po Gagarinu so bile poimenovane tudi ladje; sovjetska sledilna ladja Kosmonavt Jurij Gagarin je bila zgrajena leta 1971[146] in armenska letalska družba Armavia je v njegovo čast poimenovala svoj prvi Suhoj Superjet leta 2011.[147]

V Sovjetski zvezi sta bila izdana dva spominska kovanca, s katerima sta bili obeleženi 20- in 30-letnica njegovega poleta: kovanec za 1 rubelj iz bakra-niklja leta 1981 in kovanec za 3 rublje v srebru leta 1991. Rusija je leta 2001 ob 40-letnici Gagarinovega poleta izdala serijo štirih kovancev z njegovo podobo; sestavljali so jo kovanec za 2 rublja v baker-niklju, kovanec za 3 rublje v srebru, kovanec za 10 rubljev v medenini-bakru in niklju ter kovanec za 100 rubljev v zlatu.[148] Leta 2011 je Rusija izdala kovanec za 1000 rubljev v zlatu in kovanec za 3 rublje v srebru, s katerima je obeležila 50-letnico njegovega poleta.[149]

Leta 2008 je ruska kontinentalna hokejska liga poimenovala svojo nagrado v pokal Gagarina.[150] V raziskavi iz leta 2010 je bil Gagarin uvrščen na 6. mesto po priljubljenosti med vesoljskimi junaki, izenačeno z izmišljeno osebo Jamesom T. Kirkom iz Zvezdnih stez.[151] Ruska dokumentarna drama z nasovom Gagarin: Prvi v vesolju je izšla leta 2013. Prejšnji poskusi portretiranja Gagarina so bili prepovedani; njegova družina je pravno ukrepala proti njegovi upodobitvi v drami in prepovedala njegovo upodobitev v muzikalu.[152]

Kipi, spomeniki in stenske poslikave

[uredi | uredi kodo]
Doprsni kip Gagarina v Birla planetariju v Kalkuti v Indiji
Stenska poslikava Gagarina v Odincovem v Rusiji

Kipi in spomeniki Gagarina so v mestu, poimenovanem po njemu, pa tudi v Orenburgu, Čeboksarih, Irkutsku, Iževsku, Komsomolsku na Amuru in Joškar-Oli v Rusiji ter v Nikoziji na Cipru, v Družkivki v Ukrajini, v Karagandi v Kazahstanu in Tiraspolu v Moldaviji. 4. junija 1980 je bil odkrit spomenik Juriju Gagarinu na Gagarinovem trgu v Moskvi.[153] Spomenik je postavljen na 38 m visok podstavek in je ulit iz titana. Poleg spomenika je replika modula za spust, uporabljenega med njegovim vesoljskim poletom.[154]

Leta 2011 je bil odkrit kip Gagarina pred poslopjem Admiralty Arch v Londonu, nasproti stalne skulpture Jamesa Cooka. Je kopija kipa pred Gagarinovo nekdanjo šolo v Ljubercih.[155] Leta 2013 je bil kip premaknjen na stalno lokacijo pred Kraljevim observatorijem v Greenwichu.[156]

Leta 2012 je bil odkrit kip pri Nasinem prvotnem vesoljskem sedežu na South Wayside Drivu v Houstonu. Kip je leta 2011 dokončal Leonov, ki je tudi umetnik in je darilo Houstonu s strani različnih ruskih organizacij. Otvoritve so se udeležili županja Houstona Annise Parker, Nasin administrator Charles Bolden in ruski veleposlanik Sergej Kisljak.[157][158] Ruska federacija je podarila doprsne kipe Gagarina tudi več mestom v Indiji, vključno z enim, odkritim pred planetarijem Birla v Kalkuti februarja 2012.[159]

Aprila 2018 je bil na istoimenski ulici v Beogradu v Srbiji postavljen doprsni kip Gagarina, vendar je izginil po manj kot enem tednu. Po protestu zaradi neproporcionalno majhne glave, kar je bilo po mnenju domačinov »žaljivka« Gagarinu, je bil postavljen nov kip.[160][161] Župan Beograda Goran Vesić je izjavil, da niti mesto, niti srbsko ministrstvo za kulturo, niti fundacija, ki ga je financirala, niso imeli predhodnih informacij o oblikovanju.[162]

Avgusta 2019 je italijanski umetnik Jorit naslikal Gagarinov obraz na fasado dvajsetnadstropne stolpnice v četrti Odincovo v Rusiji.[163][164] Stenska poslikava je največji portret Gagarina na svetu.[165]

Marca 2021 je bil kip Gagarina odkrit v Mataram parku (Taman Mataram) v Džakarti v Indoneziji v sklopu praznovanja 70-letnice indonezijsko-ruskih diplomatskih odnosov in 60-letnice prvega človeškega vesoljskega poleta. Kip, ki ga je oblikoval ruski umetnik A. D. Leonov in ga je podarilo rusko veleposlaništvo v Džakarti, velja za »znak krepitve odnosov« med Moskvo in Džakarto, ki sta od leta 2006 sestrski mesti.[166][167]

50. obletnica

[uredi | uredi kodo]
Znamka Ukrajine ob 50. obletnici leta 2011

Leta 2011 je bila obeležena 50. obletnica Gagarinovega potovanja s praznovanji po celem svetu. Na Mednarodni vesoljski postaji je bil posnet dokumentarni film Prva orbita, ki je združeval zvočne posnetke originalnega poleta in posnetke Gagarinove poti.[168] Ruska, ameriška in italijanska posadka Odprave 27 na MVP je poslala posebno video sporočilo, s katerim je zaželela ljudem na svetu »srečno Jurijevo noč« ter je nosila majice s sliko Gagarina.[169]

Centralna banka Ruske federacije je izdala zlate in srebrne kovance, s katerimi je obeležila obletnico.[149] Vesoljsko plovilo Sojuz TMA-21, ki je bilo izstreljeno aprila 2011 in je sovpadlo z 50-letnico njegov odprave, je bilo poimenovano Gagarin.[170][171]

Glej tudi

[uredi | uredi kodo]

Opombe

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Imena Alekseja in Ane so včasih prevedena v Aleksej Ivanovič in Anna Timofejevna.[13]
  2. ↑ Prvih dvanajst, napovedanih 7. marca, so poročnik Aleksej Leonov, starejši poročniki Ivan Anikejev, Valerij Bikovski, Jurij Gagarin, Viktor Gorbatko, Grigorij Neljubov, Andrijan Nikolajev, German Titov, Boris Volinov, in Georgij Šonin, kapitan Pavel Popovič in inženir kapitan Vladimir Komarov. 9. marca 1960 je bil dodan starejši poročnik Jevgenij Hrunov. Starejša poročnika Dmitrij Zajkin in Valentin Filatjev sta se skupini pridružila 25. marca. Sledili so jim major Pavel Beljajev in starejši poročniki Valentin Bondarenko, Valentin Varlamov in Mars Rafikov, ki so se pridružili 28. aprila 1960. Zadnji se je junija 1960 pridružil kapitan Anatolij Kartašov.[36]
  3. ↑ Skupina so kozmonavti imenovali tudi »lilije«, kar se navezuje na pesem »Lilije doline« skladatelja Oscarja Feltsmana.[45][46]
  4. ↑ Nekateri viri prevajajo frazo kot »Pojdimo!«[55][56]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ 1,0 1,1 Гагарин Юрий Алексеевич // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1971. — Т. 5 : Вешин — Газли. — С. 623.
  2. ↑ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ↑ 3,0 3,1 SNAC — 2010.
  4. ↑ Большая российская энциклопедия — Moskva: Большая российская энциклопедия, 2004.
  5. ↑ Wilson, Jim (13. april 2011). »Yuri Gagarin: First Man in Space« (v angleščini). NASA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 11. maja 2023. Pridobljeno 12. aprila 2025.
  6. ↑ 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 Rodgers, Paul (3. april 2011). »Yuri Gagarin: the man who fell to Earth«. The Independent. Arhivirano iz spletišča dne 4. aprila 2011.
  7. ↑ 7,0 7,1 Siddiqi 2000, str. ;588–89
  8. ↑ Hall, Shayler & Vis 2007, str. 332
  9. ↑ »Пресс-бюллетень № 1«. Оргкомитет по подготовке и проведению празднования в 2011 году 50-летия полёта в космос Ю. А. Гагарина. 22. avgust 2010. str. 17. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 21. avgusta 2011. Pridobljeno 15. aprila 2011.
  10. ↑ French 2010, str. 270
  11. ↑ Tito, Dennis (13. november 2006). »Yuri Gagarin«. Time Europe. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. marca 2008.
  12. ↑ Burgess & Hall 2009, str. ;41–42
  13. ↑ Jenks 2012a, str. ;140–41
  14. ↑ Doran & Bizony 2011, str. ;11–12
  15. ↑ Burgess & Hall 2009, str. 42
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 16,3 Moskvitch, Katia (3. april 2011). »Yuri Gagarin's Klushino: forgotten home of space legend«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 4. aprila 2011. Pridobljeno 4. aprila 2011.
  17. ↑ Jenks 2013, str. 35.
  18. ↑ 18,0 18,1 Jenks 2013, str. 36.
  19. ↑ Doran & Bizony 2011, str. ;14–15.
  20. ↑ 20,0 20,1 20,2 20,3 20,4 20,5 Bizony, Piers (14. marec 2011). »First man of Space – the flight and plight of Yuri Gagarin«. Engineering & Technology. 6 (3). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. marca 2013. Pridobljeno 26. marca 2013.
  21. ↑ 21,0 21,1 Doran & Bizony 2011, str. 17.
  22. ↑ Doran & Bizony 2011, str. 18.
  23. ↑ Doran & Bizony 2011, str. ;18–20.
  24. ↑ Алина Василенко (11. april 2019). »Играл на трубе, танцевал вальс. Необычные факты из биографии Юрия Гагарина«. газета Аргументы и факты. Arhivirano iz spletišča dne 17. aprila 2021. Pridobljeno 2. junija 2025.
  25. ↑ Владислав Шурыгин (старший) (12. april 2021). »Трубач космической зари. Об истории одной фотографии Юрия Гагарина«. Ваши новости. Arhivirano iz spletišča dne 17. aprila 2021. Pridobljeno 17. aprila 2021.
  26. ↑ »Birth of Yuri Alekseyevich Gagarin, Cosmonaut Pilot, the First Human to journey into Outer Space, Hero of the Soviet Union«. Presidential Library (v angleščini). Arhivirano iz spletišča dne 4. novembra 2023. Pridobljeno 4. novembra 2023.
  27. ↑ 27,0 27,1 27,2 27,3 27,4 Rincon, Paul & Moskvitch, Katia (4. april 2011). »Profile: Yuri Gagarin«. BBC News. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. aprila 2018. Pridobljeno 20. junija 2018.
  28. ↑ 28,0 28,1 Burgess & Hall 2009, str. 43
  29. ↑ Burgess & Hall 2009, str. 352
  30. ↑ Копылов И. С., Лазукин А. Н., Райкин Г. Л. (1976). Оренбургское лётное: Очерк истории Оренбургского высш. воен. авиационного Краснознамённого училища лётчиков им. И. С. Полбина. Moskva: Воениздат. str. 268.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  31. ↑ Burgess & Hall 2009, str. ;43–44
  32. ↑ 32,0 32,1 32,2 32,3 Burgess & Hall 2009, str. 45
  33. ↑ Olga Vorobyova (12. april 2011). »North in the fate of a pioneer«. Krasnaya Zvezda (Red Star). Arhivirano iz spletišča dne 17. avgusta 2018. Pridobljeno 9. novembra 2023.
  34. ↑ 34,0 34,1 34,2 34,3 34,4 34,5 34,6 34,7 34,8 »Юрий Алексеевич Гагарин« [Gagarin Yuri Alekseevich]. Astronaut.ru (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 22. junija 2019. Pridobljeno 2. aprila 2019.
  35. ↑ Lindsay 2013, str. 42
  36. ↑ 36,0 36,1 36,2 Hall, Shayler & Vis 2007, str. 120
  37. ↑ Siddiqi 2000, str. 244
  38. ↑ Norberg 2013, str. 16
  39. ↑ Impey 2015, str. 51
  40. ↑ Hall, Shayler & Vis 2007, str. 121
  41. ↑ 41,0 41,1 Siddiqi 2000, str. 248
  42. ↑ 42,0 42,1 Siddiqi 2000, str. 262
  43. ↑ 43,0 43,1 43,2 Siddiqi 2000, str. 261
  44. ↑ Cavallaro 2018, str. 96
  45. ↑ Belyayev, Pavel & Leonov, Alexei (14. maj 1965). »How bright it is – how incredibly beautiful!«. Life. str. 124. Arhivirano iz spletišča dne 11. marca 2021. Pridobljeno 23. oktobra 2020.
  46. ↑ 46,0 46,1 46,2 46,3 Hall, Shayler & Vis 2007, str. 122
  47. ↑ Hall, Shayler & Vis 2007, str. 135
  48. ↑ 48,0 48,1 Lebedev, Vitaliy (Avgust 2011). »Диплом гагарина« [Gagarin's diploma] (PDF). New Defence Order Strategy (v ruščini). 16 (4): 117–18. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. januarja 2017. Pridobljeno 13. junija 2019.
  49. ↑ Doran & Bizony 2011, str. ;34–38
  50. ↑ Hall, Shayler & Vis 2007, str. 77
  51. ↑ Siddiqi 2000, str. ;271–72
  52. ↑ Siddiqi 2000, str. 283
  53. ↑ Hall & Shayler 2001, str. 150
  54. ↑ French & Burgess 2009, str. 20
  55. ↑ Evans 2010, str. 18
  56. ↑ 56,0 56,1 Orange, Richard (12. april 2011). »Yuri Gagarin: 50th anniversary of the first man in space«. The Telegraph. ISSN 0307-1235. Arhivirano iz spletišča dne 4. julija 2019. Pridobljeno 4. julija 2019.
  57. ↑ 57,0 57,1 Dushenko 2019, str. 1097
  58. ↑ Pervushin 2011, Chapter 6.2
  59. ↑ Sheldon 2013, str. 219
  60. ↑ Siddiqi 2000, str. 275
  61. ↑ Siddiqi 2000, str. 278
  62. ↑ 62,0 62,1 Gagarin, Denisova & Borzenko 1961
  63. ↑ Siddiqi 2000, str. 281
  64. ↑ Danilkin 2011.
  65. ↑ Пономарёва Валентина (5. november 2000). »Неоткрытый космос«. // Журнал «Дружба народов». Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 12. oktobra 2012. Pridobljeno 31. marca 2011.
  66. ↑ Жовнир Наталия. »«Тройник» Гагарина«. // «Зеркало недели». Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. aprila 2013. Pridobljeno 31. marca 2011.
  67. ↑ Россошанский В. И. (2001). Феномен Гагарина. Летопись. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2021.
  68. ↑ Руденко М. И. »Тогда Юра вернулся на землю не из космоса, а с того света!«. // интернет-газета «Русская Берёза». Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. aprila 2012. Pridobljeno 31. marca 2011.
  69. ↑ »'Let's go!' – FAI celebrates 60th Anniversary of Gagarin's space flight«. Fédération Aéronautique Internationale (v angleščini). 22. marec 2021. Arhivirano iz spletišča dne 3. oktobra 2022. Pridobljeno 18. julija 2022. Due to Gagarin not being able to land with his aircraft as usual during aeronautical feats, there were initial concerns that the FAI would not be able to recognise his achievements. However, the FAI duly amended the rules to encompass this new form of aviation and so the awards were ratified.
  70. ↑ Jenks 2011, str. 112
  71. ↑ Lewis, Cathleen (12. april 2010). »Why Yuri Gagarin remains the first man in space, even though he did not land inside his spacecraft«. National Air and Space Museum. Arhivirano iz spletišča dne 18. junija 2019. Pridobljeno 12. junija 2019.
  72. ↑ »Yuri Gagarin: Who was the first person in space?«. BBC. Arhivirano iz spletišča dne 8. oktobra 2022. Pridobljeno 13. julija 2022.
  73. ↑ Pervushin 2011, Chapter 7.1
  74. ↑ 74,0 74,1 74,2 French, Francis (Julij 1998). »Yuri Gagarin's visit to manchester«. Spaceflight. British Interplanetary Society. 40 (7): 261–62. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. marca 2011. Pridobljeno 7. marca 2011 – prek YuriGagarin50.org.
  75. ↑ Williams, Huw (7. marec 2011). »Memories sought of Yuri Gagarin's way into space«. BBC News. Arhivirano iz spletišča dne 11. marca 2011. Pridobljeno 11. aprila 2011.
  76. ↑ McKie, Robin (13. marec 2011). »Sergei Korolev: the rocket genius behind Yuri Gagarin«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 21. septembra 2013. Pridobljeno 11. aprila 2011.
  77. ↑ »Astronaut meets press at Moscow«. The Times Record. UPI. 15. april 1961. str. 1. Pridobljeno 15. junija 2019 – prek Newspapers.com.
  78. ↑ Callow, John (17. januar 2009). »Yuri Gagarin in Manchester«. Working Class Movement Library. Arhivirano iz spletišča dne 2. julija 2010. Pridobljeno 12. aprila 2010.
  79. ↑ Gerovitch 2015, str. 175
  80. ↑ 80,0 80,1 Belyakov, Vladimir (2011). »На орбите дружбы« [In orbit of friendship]. МК в Египте [MK in Egypt] (v ruščini) (objavljeno 7. maj 2011). 07 (37). Arhivirano iz spletišča dne 15. junija 2019. Pridobljeno 15. junija 2019.
  81. ↑ Gerovitch 2011, str. 92
  82. ↑ 82,0 82,1 Gafutulin, Nail (12. april 2011). »Космонавт и депутат« [Astronaut and deputy]. Krasnaya Zvezda (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno 10. januarja 2015.
  83. ↑ »Юрий Алексеевич Гагарин« [Yuri Alekseyevich Gagarin]. Astronaut.ru (v ruščini). 2. junij 2013. Arhivirano iz spletišča dne 26. junija 2014. Pridobljeno 10. januarja 2015.
  84. ↑ Siddiqi 2000, str. 568
  85. ↑ »Gagarin«. www.astronautix.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 2. novembra 2013. Pridobljeno 28. novembra 2015.
  86. ↑ Siddiqi 2000, str. ;568, 622
  87. ↑ Siddiqi 2000, str. 590
  88. ↑ Krulwich, Robert (18. marec 2011). »Cosmonaut crashed into Earth 'crying in rage'«. Krulwich Wonders. NPR. Arhivirano iz spletišča dne 7. aprila 2011. Pridobljeno 12. aprila 2011.
  89. ↑ Siddiqi 2000, str. ;581–84
  90. ↑ Siddiqi 2000, str. 622
  91. ↑ 91,0 91,1 Siddiqi 2000, str. 627
  92. ↑ Lebedev, Vitaliy (Oktober 2011). »Диплом Гагарина« [Gagarin's Diploma] (PDF). New Defence Order Strategy (v ruščini). 17 (5): 68–69. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 22. januarja 2017. Pridobljeno 13. junija 2019.
  93. ↑ Burgess & Hall 2009, str. 44
  94. ↑ Jenks 2013, str. 75
  95. ↑ Rosenberg, Jennifer (15. maj 2019). »Biography of Yuri Gagarin, first man in space«. ThoughtCo. Arhivirano iz spletišča dne 11. junija 2019. Pridobljeno 11. junija 2019.
  96. ↑ 96,0 96,1 96,2 The First Man in Space. New York: Crosscurrents Press. 1961. str. 79. OCLC 220499322. Arhivirano iz spletišča dne 11. junija 2019. Pridobljeno 22. junija 2018.
  97. ↑ 97,0 97,1 Abel, Allen (Maj 2011). »The family he left behind«. Air & Space. Arhivirano iz spletišča dne 12. maja 2013. Pridobljeno 26. marca 2013.
  98. ↑ »Gagarin in his daughter's words«. Euronews.net. 12. april 2011. Arhivirano iz spletišča dne 15. aprila 2011. Pridobljeno 27. aprila 2012.
  99. ↑ »8 – 9 апреля заведующая кафедрой национальной и региональной экономики, проф. Г.Ю. Гагарина посетила г. Самару, где проходили праздничные мероприятия, посвященные 50-летию полета Ю.А. Гагарина в космос« [8–9 April, Head of the Department of National and Regional Economics, Prof. G. Yu. Gagarin visited the city of Samara, where festive events dedicated to the 50th anniversary of the flight of Yu. A. Gagarin in space]. Plekhanov Russian University of Economics (v ruščini). 11. april 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. aprila 2013. Pridobljeno 27. aprila 2012.
  100. ↑ Gavrilin 1973, str. ;26–27
  101. ↑ Louis & Louis 1980, str. 43
  102. ↑ »Полная стенограмма переговоров Юрия Гагарина с Землей с момента его посадки в корабль (за два часа до старта) до выхода корабля "Востока-1" из зоны радиоприема« [The complete transcript from the radio reception area of the communications of Yuri Gagarin with the Earth from the moment of his entering on the ship (two hours before the launch) until he exited the Vostok 1 ship.]. Cosmoworld.ru (v ruščini). Arhivirano iz spletišča dne 20. marca 2008. Pridobljeno 30. marca 2008.
  103. ↑ »I am proud to be accused of having introduced Yury Gagarin to Orthodoxy«. Interfax-religion.com. 12. april 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. avgusta 2007. Pridobljeno 30. marca 2008.
  104. ↑ »Gagarin's family celebrated Easter and Christmas, Korolev used to pray and confess«. Interfax-religion.com. 11. april 2011. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. aprila 2011. Pridobljeno 11. aprila 2011.
  105. ↑ Гагарин, Юрий Алексеевич (1961). Дорога в Космос: записки летчика-космонавта СССР (v ruščini). Правда. str. 218.
  106. ↑ Cavallaro 2018, str. 248
  107. ↑ 107,0 107,1 Holt, Ed (3. april 2005). »Inquiry promises to solve Gagarin death riddle«. Scotland on Sunday. Arhivirano iz spletišča dne 15. aprila 2008. Pridobljeno 30. marca 2008.
  108. ↑ 108,0 108,1 Osborn, Andrew (september 2010). »What made Yuri fall?«. Air & Space. Arhivirano iz spletišča dne 19. septembra 2010. Pridobljeno 24. septembra 2010.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  109. ↑ 109,0 109,1 Doran & Bizony 2011, str. 221
  110. ↑ 110,0 110,1 Aris, Ben (28. marec 2008). »KGB held ground staff to blame for Gagarin's death«. The Daily Telegraph. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 20. decembra 2008. Pridobljeno 1. avgusta 2008.
  111. ↑ Osborn, Andrew (12. april 2007). »Kremlin vetoes new inquiry into mystery death of Yuri Gagarin«. The Belfast Telegraph. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. aprila 2008. Pridobljeno 30. marca 2008.
  112. ↑ Malpas, Anna (8. april 2011). »Russia sheds light on Gagarin death mystery«. Agence France-Presse. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 14. aprila 2011. Pridobljeno 8. aprila 2011.
  113. ↑ Leonov & Scott 2004, str. 218
  114. ↑ 114,0 114,1 Shapiro, Henry (14. april 1961). »Soviets give Yuri hero's welcome«. The Press Democrat. Santa Rosa, California. UPI. str. 3. Arhivirano iz spletišča dne 1. aprila 2019. Pridobljeno 1. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  115. ↑ 115,0 115,1 »Moscow goes wild about spaceman«. The Courier-News. Bridgewater, New Jersey. Associated Press. 14. april 1961. Arhivirano iz spletišča dne 3. aprila 2019. Pridobljeno 2. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  116. ↑ »Gagarin's honors piling up fast«. The Springfield News-Leader. Springfield, Missouri. Associated Press. 15. april 1961. str. 1. Arhivirano iz spletišča dne 3. aprila 2019. Pridobljeno 3. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  117. ↑ »Astronaut meets press at Moscow (continued from page 1)«. The Times Record. Troy, New York. UPI. 15. april 1961. str. 22. Arhivirano iz spletišča dne 3. aprila 2019. Pridobljeno 3. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  118. ↑ »Czechs honor Yuri«. Daily News. New York. Reuters. 30. april 1961. str. 35. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2019. Pridobljeno 2. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  119. ↑ »Čestný titul Hrdina socialistické práce s právem nosit zlatou hvězdu Hrdiny socialistické práce« [Honorary title, Hero of socialist work with the right to wear golden star, Heroes of Socialist Labor] (PDF). Archiv Kanceláře Prezidenta Republiky (v češčini). Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 12. aprila 2019. Pridobljeno 11. aprila 2019.
  120. ↑ Ryan, William L. (27. julij 1961). »Castro to unify his gains«. The Morning News. Wilmington, Delaware. Associated Press. str. 3. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2019. Pridobljeno 2. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  121. ↑ »FAI Awards«. Fédération Aéronautique Internationale. 10. oktober 2017. Arhivirano iz spletišča dne 27. marca 2019. Pridobljeno 26. marca 2019.
  122. ↑ »Külkapcsolat - Jurij Gagarin a világ első űrhajósa Budapesten«. MTVA Archívum (v madžarščini). Arhivirano iz spletišča dne 11. junija 2023. Pridobljeno 11. junija 2023.
  123. ↑ »Cosmonaut Gagarin ill in hospital«. The Austin American. Austin, Texas. Associated Press. 13. oktober 1961. str. 31. Arhivirano iz spletišča dne 1. aprila 2019. Pridobljeno 1. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  124. ↑ »British queen rolls out red carpet for Yuri«. Deadwood Pioneer-Times. Deadwood, South Dakota. UPI. 11. julij 1961. str. 6. Arhivirano iz spletišča dne 1. aprila 2019. Pridobljeno 1. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  125. ↑ »Honours and Awards«. Weather. 10 (4): 133. 1955. Bibcode:1955Wthr...10..133.. doi:10.1002/j.1477-8696.1955.tb00173.x. Arhivirano iz spletišča dne 9. avgusta 2018. Pridobljeno 15. junija 2019.
  126. ↑ »Brazilian President pins medal on Yuri, praises space flight«. Tampa Bay Times. St. Petersburg, Florida. Associated Press. 3. avgust 1961. str. 7. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2019. Pridobljeno 2. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  127. ↑ »Gagarin honored«. Lincoln Journal Star. Lincoln, NE. UPI. 1. februar 1962. str. 20. Arhivirano iz spletišča dne 2. aprila 2019. Pridobljeno 2. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  128. ↑ »Rednauts Get Top Marx«. Daily News. New York. 22. oktober 1963. str. 210. Arhivirano iz spletišča dne 1. aprila 2019. Pridobljeno 1. aprila 2019 – prek Newspapers.com.
  129. ↑ Russia marks Cosmonautics Day Arhivirano 25 January 2015 at Archive.is. Russian Radio, 12 April 2014
  130. ↑ »Międzynarodowy Dzień Lotnictwa i Kosmonautyki«. Elbląska Gazeta Internetowa. 12. april 2008. Arhivirano iz spletišča dne 25. aprila 2016. Pridobljeno 12. aprila 2016.
  131. ↑ »Darwin's Day to Yuri's Night: Some science dates to remember«. The Guardian. 20. september 2014. Arhivirano iz spletišča dne 21. marca 2019. Pridobljeno 20. marca 2019.
  132. ↑ »Celebrating the beginning of the space era for mankind«. International Day of Human Space Flight: 12 April. United Nations. 7. april 2011. Arhivirano iz spletišča dne 21. januarja 2015. Pridobljeno 19. januarja 2015.
  133. ↑ »Stages of the GCTC development«. Yu.A. Gagarin Research & Test Cosmonaut Center. Arhivirano iz spletišča dne 10. junija 2019. Pridobljeno 10. junija 2019.
  134. ↑ »Создана Военно-воздушная академия им. Ю. А. Гагарина« [Established Air Force Academy. Yu. A. Gagarin]. Boris Yeltsin Presidential Library. Arhivirano iz spletišča dne 22. marca 2019. Pridobljeno 21. marca 2019.
  135. ↑ »The Russian Town That's Now a Shrine to Cosmonaut Yuri Gagarin«. Wired. Arhivirano iz spletišča dne 11. junija 2022. Pridobljeno 2. maja 2022.
  136. ↑ »Ulica Jurija Gagarina – Ulice« [Yuri Gagarin Street]. Downtown of the Capital City of Warsaw. Arhivirano iz spletišča dne 18. junija 2018. Pridobljeno 14. junija 2019.
  137. ↑ Kiesling, Brady (Junij 2000). Rediscovering Armenia: An Archaeological / Touristic Gazetteer and Map Set for the Historical Monuments of Armenia (PDF). Embassy of the United States, Yerevan. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 26. junija 2008.
  138. ↑ »U.S. taking Russian medal to the Moon«. Chicago Tribune. Chicago, IL. 18. julij 1969. str. 4. Arhivirano iz spletišča dne 27. marca 2019. Pridobljeno 27. marca 2019 – prek Newspapers.com.
  139. ↑ Aldrin & McConnell 1989, str. 227
  140. ↑ Pocock 2012, str. ;335–36
  141. ↑ Powell, Corey S. & Shapiro, Laurie Gwen (16. december 2013). »The sculpture on the Moon«. Slate. Arhivirano iz spletišča dne 5. marca 2018. Pridobljeno 3. aprila 2014.
  142. ↑ »Gagarin«. Gazetteer of Planetary Nomenclature. USGS Astrogeology Science Center. Arhivirano iz spletišča dne 27. marca 2019. Pridobljeno 25. marca 2019.
  143. ↑ Locke, Robert (6. oktober 1976). »Space Pioneers Enshrined«. Las Vegas Optic. Las Vegas, New Mexico. Associated Press. str. 6. Arhivirano iz spletišča dne 27. marca 2019. Pridobljeno 27. marca 2019 – prek Newspapers.com.
  144. ↑ 144,0 144,1 Созвездье Гагарина Arhivirano 22 February 2015 na Wayback Machine.. Alexandra Pakhmutova's website
  145. ↑ Matveyeva, Ksenia (10. februar 2015). »В роке, джазе и ска-панке. 9 песен, посвященных Юрию Гагарину« [In rock, jazz and ska-punk. 9 songs dedicated to Yuri Gagarin]. Аргументы и факты [Arguments and Facts]. Arhivirano iz spletišča dne 18. junija 2018. Pridobljeno 15. junija 2019.
  146. ↑ Polmar & Breyer 1984, str. 309
  147. ↑ Kaminski-Morrow, David (15. januar 2011). »Picture: first Armavia Superjet awaits delivery«. FlightGlobal.com. Arhivirano iz spletišča dne 19. januarja 2011. Pridobljeno 17. januarja 2011.
  148. ↑ »База данных по памятным и инвестиционным монетам« [Database of commemorative and investment coins]. CBR.ru (v ruščini). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 19. decembra 2008. Pridobljeno 30. marca 2008.
  149. ↑ 149,0 149,1 Alexander, Michael (14. april 2011). »Yuri Gagarin Featured on Russian Gold and Silver Coins«. Coin Update. Arhivirano iz spletišča dne 31. marca 2019. Pridobljeno 22. marca 2019.
  150. ↑ Fraser, Adam (19. maj 2010). »UFA Sports to market Kontinental Hockey League«. SportsPro Media. Arhivirano iz spletišča dne 15. decembra 2010. Pridobljeno 19. avgusta 2010.
  151. ↑ »Space Foundation Survey Reveals Broad Range of Space Heroes«. Space Foundation. 27. oktober 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 23. julija 2012. Pridobljeno 17. januarja 2011.
  152. ↑ Chilton, Martin (19. junij 2013). »Yuri Gagarin movie attracts criticism«. The Telegraph. Arhivirano iz spletišča dne 31. marca 2019. Pridobljeno 20. marca 2019.
  153. ↑ »Cosmonaut honored«. Daily Press. Newport News, Virginia. UPI. 6. julij 1980. str. 19. Arhivirano iz spletišča dne 31. marca 2019. Pridobljeno 25. marca 2019.
  154. ↑ Englund, Will (11. april 2011). »A half-century on, Russian space flight pioneer Yuri Gagarin stands tall«. The Washington Post. Arhivirano iz spletišča dne 30. marca 2019. Pridobljeno 19. marca 2019.
  155. ↑ Parfitt, Tom (6. april 2011). »How Yuri Gagarin's historic flight was nearly grounded«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 30. septembra 2013. Pridobljeno 7. aprila 2011.
  156. ↑ »Yuri Gagarin Statue«. Royal Museums Greenwich. Arhivirano iz spletišča dne 21. oktobra 2021. Pridobljeno 14. oktobra 2021.
  157. ↑ »Houston mayor, NASA administrator & Russian ambassador dedicate gifts of artworks honoring Russian and US space pioneers«. City of Houston. 15. oktober 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. avgusta 2014. Pridobljeno 6. februarja 2015.
  158. ↑ Aristov, Mikhail (24. oktober 2012). »Houston unveils monument to first cosmonaut Yuri Gagarin«. Russia Beyond. Arhivirano iz spletišča dne 21. maja 2021. Pridobljeno 11. junija 2019.
  159. ↑ TNN (17. februar 2012). »Gagarin bust unveiled at planetarium«. The Times of India. Arhivirano iz spletišča dne 21. maja 2021. Pridobljeno 14. junija 2019.
  160. ↑ »Tiny head Gagarin tribute is removed«. BBC News. 12. april 2018. Arhivirano iz spletišča dne 7. julija 2018. Pridobljeno 20. junija 2018.
  161. ↑ »Tiny head Gagarin statue causes dismay«. BBC News. 9. april 2018. Arhivirano iz spletišča dne 25. januarja 2019. Pridobljeno 11. junija 2019.
  162. ↑ »Controversial Gagarin monument to be removed, new one built«. B92. 10. april 2018. Arhivirano iz spletišča dne 13. aprila 2018. Pridobljeno 12. aprila 2018.
  163. ↑ »Jorit, il Bansky italiano approda in Russia: a Mosca un suo murales gigante dedicato a Gagarin«. it.rbth.com. 30. avgust 2019. Arhivirano iz spletišča dne 1. septembra 2019. Pridobljeno 2. septembra 2019.
  164. ↑ »La nuova opera di Jorit è in Russia: un murale dedicato a Yuri Gagarin«. bonculture.it. 20. avgust 2019. Arhivirano iz spletišča dne 1. septembra 2019. Pridobljeno 2. septembra 2019.
  165. ↑ »Russia's Street Art Festival Unveils Sky-High Spray-Painting«. The Moscow Times. Arhivirano iz spletišča dne 5. decembra 2020. Pridobljeno 29. novembra 2020.
  166. ↑ »Opening of Yury Gagarin's monument in Jakarta – News«. Embassy of the Russian Federation to the Republic of Indonesia. 2021. Arhivirano iz spletišča dne 1. maja 2021. Pridobljeno 16. marca 2021.
  167. ↑ Adilah, Rifa Yusya (15. marec 2021). »Anies Resmikan Patung Yuri Gagarin, Tandai 70 Tahun Hubungan RI-Rusia«. Merdeka.com (v indonezijščini). Arhivirano iz spletišča dne 21. maja 2021. Pridobljeno 16. marca 2021.
  168. ↑ Riley, Christopher (11. april 2011). »What Yuri Gagarin saw: First Orbit film to reveal the view from Vostok 1«. The Guardian. Arhivirano iz spletišča dne 15. oktobra 2013. Pridobljeno 12. aprila 2011.
  169. ↑ »Yuri's Night 2011 International Space Station crew: 50th anniversary of human spaceflight«. YouTube. 11. april 2011. Arhivirano iz spletišča dne 27. julija 2013. Pridobljeno 27. aprila 2012.
  170. ↑ Anikeev, Alexander (29. april 2011). »Spacecraft "Soyuz-TMA21"«. Manned Aeronautics. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. marca 2012. Pridobljeno 1. maja 2011.
  171. ↑ »Soyuz TMA-21 Gagarin launch«. Cité de l'Espace. 4. april 2011. Arhivirano iz spletišča dne 11. junija 2019. Pridobljeno 11. junija 2019.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Jurij Aleksejevič Gagarin

Vesolje.net

Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Jurij_Aleksejevič_Gagarin&oldid=6453821«