Vesoljska tekma

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Prizori iz obdobja vesoljske tekme (v smeri urinega kazalca od zgoraj levo): model satelita Sputnik 1; astronavt odprave Apollo 11 Buzz Aldrin na Luni; ameriški raketoplan Atlantis, zasidran na sovjetsko vesoljsko postajo Mir; ameriška in sovjetska posadka preskusnega projekta Apollo-Sojuz.

Vesoljska tekma je bilo rivalstvo med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo, nasprotnicama v obdobju hladne vojne v 20. stoletju, v tem, kdo bo dosegel boljšo zmožnost vesoljskih poletov. Njen zametek je bil v jedrski oboroževalni tekmi med državama po drugi svetovni vojni, ki je temeljila na balističnih raketah, ključni tehnologiji za vesoljske polete. Tehnološka prednost, ki so jo odražali dosežki vesoljskih poletov, je veljala za ključno vprašanje državne varnosti in je postala del simbolike ter ideologije tistega časa. Vesoljska tekma je privedla do pionirskih izstrelitev umetnih satelitov, robotskih vesoljskih sond na Luno, Venero in Mars ter vesoljskih poletov s človeško posadko v nizko Zemljino orbito in končno na Luno.[1]

Zanimanje javnosti za vesoljske polete se je zbudilo leta 1951 z objavo v neki sovjetski reviji za mladino, kar so hitro povzele ameriške revije. Tekmovanje se je začelo 30. julija 1955, ko so Združene države objavile svojo namero, da bodo za mednarodno geofizikalno leto izstrelile več satelitov. Štiri dni pozneje se je Sovjetska zveza odzvala z izjavo, da bo »v bližnji prihodnosti« tudi ona izstrelila satelit. Izstrelitev satelitov je omogočil razvoj zmogljivosti balističnih izstrelkov po koncu druge svetovne vojne.[2] Tekmovanje je pritegnilo pozornost najširše zahodne javnosti s »Sputnikovo krizo«, ko je ZSSR 4. oktobra 1957 prva uspešno izstrelila satelit – Sputnik 1. Dodaten zagon je dobilo, ko je ZSSR 12. aprila 1961 poslala prvega človeka, Jurija Gagarina, v vesolje z orbitalno odpravo Vostok 1. Temu je sledil niz drugih pionirskih dosežkov Sovjetov v naslednjih nekaj letih.[3]

Gagarinov let je spodbudil ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, da je 25. maja 1961 zaostril tekmo tako, da je od ameriškega kongresa zahteval, naj se zaveže k cilju »pristanka človeka na Luni in njegove varne vrnitve na Zemljo« pred koncem desetletja. Obe državi sta začeli razvijati težke nosilne rakete, pri čemer so ZDA uspešno pripravile Saturn V, ki je bil dovolj velik, da je na Luno poslal orbiter za tri osebe in pristajalni modul za dve osebi. Kennedyjev cilj pristanka na Luni je bil dosežen julija 1969 s poletom Apolla 11,[4][5][6] edinstven dosežek, za katerega so Američani verjeli, da je zasenčil vse sovjetske dosežke. Vendar takšno mnenje nima vsesplošne podpore, saj drugi pripisujejo prvemu človeku v vesolju veliko večji pomen.[7][a] ZSSR je nadaljevala z dvema lunarnima programoma s posadko, vendar ji z raketo N-1 ni uspelo pristati na Luni pred ZDA, zato ju je na koncu preklicala, da bi se osredotočila na program prve vesoljske postaje Saljut in prva pristanka na Veneri ter na Marsu. Medtem so ZDA poslale še pet posadk Apolla na Luno[9] in nadaljevale raziskovanje drugih nezemeljskih teles z robotskimi sondami.

Sledilo je obdobje popuščanja napetosti s sporazumom o sodelovanju pri preskusnem projektu Apollo–Sojuz (ASTP) aprila 1972, ki je pomenil srečanje ameriške posadke astronavtov s sovjetsko posadko kozmonavtov julija 1975 v zemeljski orbiti in skupen razvoj mednarodnega standarda priklopa APAS-75. To velja za zaključno dejanje vesoljske dirke,[8] ki pa je šele postopoma prešla v sodelovanje.[10] Razpad Sovjetske zveze je sčasoma omogočil ZDA in novoustanovljeni Ruski federaciji, da končata tekmovanje tudi v vesolju, tako da sta se državi leta 1993 dogovorili o skupnih programih Shuttle–Mir in Mednarodni vesoljski postaji.[11][12]

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Kot konec vesoljske tekme različni avtorji navajajo tako pristanek odprave Apollo 11 na Luni kot ASTP.[8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ »The Space Race«. History.com. 21. februar 2020. Pridobljeno 8. januarja 2023.
  2. ↑ Schefter, James (1999). The Race: The uncensored story of how America beat Russia to the Moon. New York: oubleday. str. 3–5. ISBN 0-385-49253-7.
  3. ↑ Siddiqi, Asif A. (2003). Sputnik and the Soviet Space Challenge. Gainesville: University Press of Florida. str. 460. ISBN 0-8130-2627-X.
  4. ↑ »Apollo 11 Command and Service Module (CSM)«. NASA Space Science Data Coordinated Archive. Pridobljeno 20. novembra 2019.
  5. ↑ »Apollo 11 Lunar Module / EASEP«. NASA Space Science Data Coordinated Archive. Pridobljeno 20. novembra 2019.
  6. ↑ »Apollo 11 Mission Summary«. Smithsonian Air and Space Museum. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2021. Pridobljeno 1. marca 2023.
  7. ↑ Frost, Jennifer. »Who really won the US-Soviet space race?«. The University of Auckland. Pridobljeno 17. februarja 2022.
  8. ↑ 8,0 8,1 Samuels, Richard J., ur. (2005). Encyclopedia of United States National Security (1. izd.). SAGE Publications. str. 669. ISBN 978-0-7619-2927-7. Most observers felt that the U.S. moon landing ended the space race with a decisive American victory. […] The formal end of the space race occurred with the 1975 joint Apollo-Soyuz mission, in which U.S. and Soviet spacecraft docked, or joined, in orbit while their crews visited one another's craft and performed joint scientific experiments.
  9. ↑ Williams, David R. (11. december 2003). »Apollo Landing Site Coordinates«. NASA Space Science Data Coordinated Archive. NASA. Pridobljeno 7. septembra 2013.
  10. ↑ U.S.-Soviet Cooperation in Space (PDF) (poročilo). US Congress, Office of Technology Assessment. Julij 1985. str. 80–81. Pridobljeno 13. junija 2018.
  11. ↑ Boyle, Alan (23. marec 2001). »Russia bids farewell to Mir«. NBC News. New York. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. junija 2015. Pridobljeno 13. junija 2015.
  12. ↑ Garcia, Mark (30. april 2015). »ISS Facts and Figures«. International Space Station. NASA. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. junija 2015. Pridobljeno 13. junija 2015.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Vesoljska_tekma&oldid=6178660«