Janez Duns Skot

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Janez Duns Skot
Zahodna filozofija
Srednjeveška filozofija/visoka sholastika
JohnDunsScotus.jpg
Janez Duns Skot
Ime Janez Duns Skot
Datum rojstva okoli 1266
Kraj rojstva Duns, Škotska
Datum smrti 8. december 1308
Kraj smrti Köln, Nemčija
Šola/tradicija sholastika, filozofija biti, skotizem, voluntarizem
Glavna zanimanja ontologija, logika, epistemologija, etika, teologija, mariologija
Pomembne ideje vrnitev k filozofiji biti, totost (haecceitas) kot princip posameznega; apologet Marijinega brezmedežnega spočetja

Blaženi Janez Duns Skot (John Duns Scotus; latinsko Ioannes Duns Scotus, s častnim nazivom »Doctor Subtilis«, Pretanjeni doktor, tudi »Doctor Marianus«), škotski teolog in filozof, * okoli 1266, Duns, Berwickshire, Škotska, † 8. december 1308, Köln, Nemčija.

Velja za enega najvplivnejših filozofov visokega srednjega veka. Duns Skot je tvorec po njem imenovanega filozofskega nazora skotizma, katerega bistveni elementi so:[1]

Zavračal je racionalizem v teologiji. Namesto tega je postavil za vzor neintelektualno čaščenje device Marije.[2]

Življenje[uredi | uredi kodo]

O Duns Skotovem življenju in nastanku del je zelo malo zgodovinskih virov. Razen datuma smrti je poznan datum njegovega mašniškega posvečenja 17. marec 1291, predhodna popočila o njem[3] ne obstajajo.[4] Najverjetnejši kraj rojstva je mestece Duns v grofiji Berwickshire na Škotskem ob meji z Anglijo.[5] Nedorečeno ostaja, kdaj je vstopil v red manjših bratov in kdaj točno je študiral na Univerzi v Oxfordu in/ali Cambridgeu. Da se je v letih od 1293 do 1297 izpopolnjeval v Parizu, je zgolj predpostavka njegovih biografov, glede na statut, da je devet let študija vključevalo tudi izpopolnjevanje v Parizu.[6] Ohranjeno Skotovo predavanje na Oxfordski univerzi o Lombardovih »Sentencah« cerkvenih očetov, ki ga je bil dožan pripraviti kot bakalaver,[7] je nastalo okoli leta 1300. Leta 1302 je ponovil predavanja v Parizu.[8] Že naslednjega leta zabrede v težave, ko francoski kralj Filip Lepi zahteva popis spisov, ki kritizirajo delo papeža Bonifacija VIII..[9] Duns Skot je zavrnil predložitev svojih del, zato je že naslednje leto bil izgnan iz Francije. Do leta 1304 ni o njem nobenih poročil, nakar se ponovno pojavi v Parizu, kot kandidat za promocijo v naziv magistra. V letih od 1305 do 1307 mu uspe pridobiti ta naziv, nakar je poslan v Köln kot »Lector principalis« tamkajšnjega minoritskega samostana. Umrl je 8. novembra 1308, pokopan je v tamkajšnji Kölnski minoritski cerkvi.[10]

Težavnost njegove argumentacije je med sodobniki kot tudi skozi zgodovino kritike sholastike bila povod, da so ga nasprotniki po krivici žalili z vzdevkom »dunce«, kar je angleško za tepec, omejenec. Kljub temu je vplival na konsolidacijo minoritskih filozofov, ki so namesto tomizma dominikancev raje izbirali skotistično filozofijo. Intelektualni boj za vpliv na univerzah je bil stalnica med obema uboštvenima redovoma. Nezanemarljiv je tudi Duns Skotov vpliv na moderno filozofijo. Leta 1993 ga je papež Janez Pavel II. beatificiral za blaženega.

Filozofija[uredi | uredi kodo]

Po Dunsu Skotu um abstrahira pojem biti od čutnih podatkov. Božje bivanje je lahko spoznano zgolj aposteriori skozi pojem neskončne Biti, ne pa apriori, kar pomeni, da védenje o Bogu izhaja iz ustvarjene biti in ne obratno. Zanika spoznavno vrednost apofatične govorice o Bogu.


Brezmadežno spočetje Device Marije[uredi | uredi kodo]

To je najbrž najpomembnejše področje Duns Scotove teološke razprave. Bil je prvi, ki je goreče zagovarjal tezo o Marijinem brezmadežnem spočetju. Veliki filozofi in teologi takratne dobe, so si bili o tej temi takrat med seboj na različnih bregovih (npr. Tomaž Akvinski in njegovi učenci). Praznovanje Marijinega brezmadežnega spočetja je bilo dobro uveljavljeno na vzhodu že v sedmem stoletju, na zahodu pa se je le počasi uveljavljalo, tudi zaradi filozofskih še nerešenih vprašanj na to temo. Scot se je držal načela »decuit, potuit, ergo fecit« (Bog je to lahko naredil, bilo je primerno, zato je to storil) in izoblikoval naslednje trditve: Marija je potrebovala odrešenje, kot vsi drugi ljudje, vendar samo po dogodku Jezusovega križanja, bi to bilo že vnaprej nemogoče, če ne bi bila že v začetku obvarovana izvirnega greha. Takšna izjava je v Parizu izzvala mnogo ugovorov. To Scotovo trditev je 8. decembra leta 1854 z bulo Ineffabilis Deus potrdil papež Pij IX., s čimer je dokončno razglasil versko dogmo o Marijinem brezmadežnem spočetju.


Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Povzeto po Vlado Sruk, Leksikon Filozofije, CZ, Lj 1995, geslo skotizem
  2. ^ Podoben primer je indijski advaita filozof iz 11. stoletja Ramanudža, ki namesto pretirane abstraktnosti Šankarinih komentarjev uvaja bolj osebnostno bhakti čaščenje Brahmana v/z raznimi božanstvi.
  3. ^ Npr. krstni list
  4. ^ Kluxen, Wolfgang v Duns Scotus 1997, str.3
  5. ^ ibid.
  6. ^ ibid., str. 4
  7. ^ Naziv za stopnjo univerzitetne izobrazbe, nekako primerljive z našo 'diplomo'; glej http://www2.arnes.si/~lmarus/suss/arhiv/suss-arhiv-000308.html
  8. ^ Kluxen, Wolfgang v Duns Scotus 1997, str.5
  9. ^ Filip Lepi in papež Bonifacij VIII sta tudi znana kot glavna akterja gonje proti templarjem, izgonom Judov iz Francije in zaplenitivijo premoženja obojih.
  10. ^ ibid., str. 5

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Duns Scotus, Ioannes, »Rasprava o prvom principu«, založba Demetra, Zagreb 1997 (COBISS) (v hrvaščini)
  • Kluxen, Wolfgang, »Uvod« (v Razpravo o prvem principu) v Duns Scotus 1997
  • Babić, Mile, »Škotova rasprava o prvom principu« v Duns Scotus 1997
  • Libéra, Alain de, »Srednjeveška filozofija«, založba Aristej, Maribor 2007 (COBISS)
  • Maurer, Armand A., »Srednjeveška filozofija zahoda«, Mohorjeva družba, Celje 2001 (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]