Ingmar Bergman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ingmar Bergman
Portret
Rojstvo Ernst Ingmar Bergman
14. julij 1918({{padleft:1918|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[1][2]
Uppsala[3]
Smrt 30. julij 2007({{padleft:2007|4|0}}-{{padleft:7|2|0}}-{{padleft:30|2|0}})[3][2] (89 let)
Fårö
Državljanstvo Flag of Sweden.svg Švedska
Poklic filmski režiser, gledališki režiser, scenarist, dramatik, režiser
Leta aktivnosti 1944–2005
Zakonci Else Fisher (1943–1945)
Ellen Lundström (1945–1950)
Gun Grut (1951–1959)
Käbi Laretei (1959–1969)
Ingrid von Rosen (1971–1995)
Otroci Lena Bergman (r. 1943)
Eva Bergman (b. 1945)
Jan Bergman (r. 1946)
Mats Bergman (r. 1948)
Anna Bergman (r. 1948)
Ingmar Bergman Jr. (r. 1951)
Maria von Rosen (r. 1959)
Daniel Bergman (r. 1962)
Linn Ullmann (r. 1966)
Nagrade

Oskarji

Césarji

Nagrada NYFCC za najboljšega režiserja

Nagrada NYFCC za najboljši scenarij

Podpis Ingmar Bergman Signature.png
Spletna stran
ingmarbergman.se

(Ernst) Ingmar Bergman, švedski gledališki in filmski režiser, * 14. julij 1918, Uppsala, † 30. julij 2007.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Ingmar Bergman je bil pastorjev sin in je bil temu primerno strogo verno vzgojen. Pri 19 letih je zapustil dom in se lotil študija zgodovine književnosti, ki pa ga ni dokončal.

Že med študijem se je navdušil za gledališče. Priključil se je študentski gledališki skupini in prevzel posle asistenta režije.

Pritegnila ga je tudi filmska umetnost, predvsem nemi film. Od takrat naprej pa do smrti se je skoraj konstantno vsako leto pozimi posvečal gledališču in poleti filmu. Med umetnike, ki so vplivali na Bergmana, lahko štejemo Victorja Sjöströma in Augusta Strindberga.

Pomembno za njegovo življenje je afera, kjer je bil kaznovan zaradi neplačevanja davkov državi in se je zaradi tega izselil iz države in tako pomembno spremenil svoje navade kot ustvarjalec.

Bergman je v starosti živel s svojo peto ženo na otoku Fårö. S prejšnjimi ženami je imel skupaj 8 otrok. Svoj zadnji film je posnel leta 2003 (Saraband).

Delo[uredi | uredi kodo]

Kot gledališki delavec, asistent žirije in medvojni zabaviščnik je imel priložnost ob sila okostenelih pogojih uvajati svojo vizi pripovedovanja zgodbe in privajanja svojih gledalcev na sicer nenavaden pogled v medčloveške odnose. Leta 1946 je izšel njegov prvi film, Kris. Po drugi svetovni vojni mu je bila omogočena mednarodna uveljavitev, prvi večji uspeh pa je doživel šele leta 1955 s filmom Sommarnattens leende, ki je osvojil tudi nagrado na filmskem festivalu v Cannesu. Njegovi verjetno najbolj znani filmi so Scener ur ett äktenskap (Prizori z zakonske zveze) (1973), Det sjunde inseglet (1957) in Smultronstället (1957).

Njegova dela se ukvarjajo z mitologijo, iskanjem smisla življenja, iskanjem boga in psihologijo likov. Nekatere zgodbe pa so imele tudi avtobiografsko jedro in tako govorile o zakonski zvezi, osebni odgovornosti in moralni presoji, ukvarjal se je tudi s prebolevanjem nasilja in povzročanjem nasilja. Preko svojih filmov je pomagal karieram mnogih sedaj znanih švedskih igralcev oz. igralk - med drugim Maxu von Sydowu, Bibi Andersson in Liv Ullmann.

Ingmar Bergman je posnel več kot 60 filmov in režiral več kot 120 gledaliških iger. Marsikateri režiser ga uvršča med svoje vzornike, tudi Woody Allen, še posebej je bil vpliven na mlade introspektivne mladeniče, ki so si ogledovali filme v povojnem obdobju. Bergman je velikokrat tudi pisal tako svoje igre kot filme, tako da je večina napravljenega bila izjemno avtorska in konsistentna. Napisal je tudi avtobiografijo Laterna magica, kjer popisuje svoje življenje.

Ingmar Bergman in igralka Ingrid Thulin -Tystnaden

Finance[uredi | uredi kodo]

Značilno za umetniško in poslovno življenje Bergmana je bilo predvsem ekonomično ustvarjalno delo. Večina njegovega filmskega ustvarjanja ni bila v ničemer povezana s studijskim sistemov Amerike, četudi se je tržil v vseh državah kot prepoznavno evropski filmski ustvarjalec. Zaradi razmeroma velike produkcije in močne povezave filmskega jezika in gledaliških igralcev je lahko praviloma zagotovil financiranje in pokritje investitorjev. Večina filmov je bila delno izdelana s pomočjo amaterizma, entuziazma in preproste izdelave presenetljivo poceni (Kriki in šepetanja za $450,000, Prizori iz zakonskega življenja malo manj od $200,000.).

Tehnika[uredi | uredi kodo]

Bergman je običajno pisal lastne scenarije, o katerih je premišljeval sicer daljši čas, nato pa jih v razmeroma kratkem času mukoma tudi napisal. Vsaj njegova zgodnja dela so se močno naslanjala na obstoječa gledališka dela, vidno se je zanašal na gledališko delo Strindberga. V poznejšem obdobju je ugotavljal, da je vedno več prepruščal igralcem improvizacijo pri ustvarjanju dialoga in prepuščanju igralskim zamislim. Najbolj pozna dela so v scenariju le označila ideje in določila usmeritev prizora, dialoge so opravili igralci sami.

Ingmar Bergman za kamerami filma Tišina

Teme, ideje[uredi | uredi kodo]

Bergmanovi filmi se praviloma ukvarjajo z smrtnostjo, osamljenostjo in vero, pa tudi s seksualnostjo, ki prepreda premišljajoče like ob tem. Ženske so seksualno in telesno bolj izražajoče, včasih tudi ekcesne. Časovno, politično in socialno je kot avtor raznolik in nezavezan posamičnemu svetovnemu nazoru. Nekatere teme in stališča so bila zanj kasneje izražana pretirano in jih je kasneje doživljal kot mučna, še posebej stališča glede verskih in konzervativnih tematik.

Bergman in žena in dolgoletna igralka Ullmann leta 1968

Nagrade[uredi | uredi kodo]

Za svoje delo je med drugim prejel tri oskarje za najboljši tuji film (1960, 1961 in 1982), nagrado Irvinga G. Thalberga leta 1970 in »palmo vseh palm« (nagrado za najboljšega režiserja vseh časov) na filmskem festivalu v Cannesu leta 1997.

Kip Ingmarja Bergmana na Poljskem (Kielce)

Filmografija[uredi | uredi kodo]

  • Kriza (1946)
  • Dežuje na najino ljubezen (1946)
  • Ladja za Indijo (1947)
  • Glasba v temi (1948)
  • Pristaniško mesto (1948)
  • Zapor (1949)
  • Žeja (1949)
  • Radost (1950)
  • Tukaj se to ne more zgoditi (1950)
  • Poletna medigra (1951)
  • Ženske čakajo (1952)
  • Sawdust and Tinsel (1953)
  • Poletje s Moniko (1953)
  • Večer komedijantov (1953)
  • Lekcija z ljubezni (1954)
  • Sanje ženske (1955)
  • Nasmeški poletne noči (1955)
  • Sedmi pečat (1957)
  • Divje jagode (1957)
  • Na pragu življenja (1958)
  • Čarovnik (1958)
  • Hudičevo oko (1960)
  • Vir dekliškosti (1960) (Oskar za tuji film leta)
  • Čez temno ogledalo (1961) (Oskar za tuji film leta)
  • Zimski sij (1962)
  • Tišina (1963)
  • Persona (1966)
  • Sramota (1968)
  • Strast (1969)
  • Kriki in šepetanja (1973) (Oskar za najboljšo fotografijo leta)
  • Scene iz zakonske zveze (1973)
  • Čarobna piščal (1975)
  • Lice na lice (1976)
  • Kačje jajce (1977)
  • Jesenska sonata (1978)
  • Iz življenja lutk (1980)
  • Fanny in Alexander (1982) (osvoji 4 oskarje, tudi oskar za tuji film leta)
  • Po probi (1984)
  • Saraband (2003) (TV)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Бергман Ингмар // Большая советская энциклопедия: [в 30 т.] — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.
  2. ^ 2,0 2,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  3. ^ 3,0 3,1 Record #118509519 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.