Nemi film
Nemi film je oblika filmske umetnosti, za katero je značilna odsotnost sinhroniziranega posnetega zvoka za spremljavo gibljivih slik. To se nanaša zlasti na filmske dialoge in razne zvoke, ki spremljajo dogajanje. Izraz je povezan z najzgodnejšo dobo filma v Evropi in Združenih državah Amerike – dobo nemega filma, ko zaradi tehničnih omejitev ni bilo možno snemati in predvajati zvoka ob sliki. Vendar pa so projekcije že kmalu začeli spremljati glasbeniki, ki so z glasbeno podlago v živo pripomogli k vtisu filma, tako da nemi film ni bil zares povsem nem (tih). Vlogo zvoka za vzbujanje občutij pri gledalcih so v tovrstnih filmih nadomestili igralci z izrazitejšo gestikulacijo in obrazno mimiko, pripovedovalca pa z mednapisi.[1]
Zgodovinarji filma postavljajo začetek obdobja nemega filma na konec 19. stoletja, okrog leta 1895, ko so se začele prve filmske projekcije za večje občinstvo in nastali so prvi pripovedni filmi. Pred tem je bil film omejen na kratke dokumentarne ali komične posnetke, ki so jih predvajali v kamrah za enega gledalca. Potujoči zabavljači so od avtorjev odkupovali kratke posnetke za predvajanje na semnjih in jih začeli smiselno sestavljati v program, ki so ga opremili z zvočnimi učinki, glasbo in pripovedjo, kar je bil zametek filmske montaže.[2][3] K prehodu v pripovedni film je pomembno prispeval francoski avtor Georges Méliès, ki velja za pionirja filma kot umetnostne zvrsti. Méliès je uporabljal zgodnje tehnike montaže, pa tudi druge prijeme, kot so posebni učinki in oblikovanje svetlobe. Sledili so mu še drugi inovatorji, ki so postavili temelje filmskega izraza, uveljavljene še danes.[3][4]
Obdobje se je končalo z vzponom zvočnega filma v začetku 1930. let v Združenih državah Amerike, ki je bil mnogo učinkovitejši kot pripovedno sredstvo. Predhodna oblika je dobila ime nemi film šele naknadno.[2] Zdaj je večina nemih filmov, ki so takrat množično nastajali, izgubljena, saj ob zvočnih filmih niso imeli komercialne vrednosti, filmska arhivistika je bila šele v povojih in posneti so bili na zelo občutljivem nitroceluloznem mediju. Po nekaterih ocenah je denimo izgubljenih tri četrtine zgodnjih ameriških filmov.[5] Danes je predvajanje nemih filmov z glasbeno spremljavo v živo nišna dejavnost za ljubitelje in nostalgike,[6] sam filmski izraz nemih filmov in njihovih kratkih predhodnikov pa je do neke mere znova obujen na račun široko dostopnih naprav za snemanje videoposnetkov in njihovega razširjanja prek družbenih medijev, kjer je zvok pogosto odveč.[7]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Silent Films«. EBSCO. 15. september 2018. Pridobljeno 3. julija 2025.
- 1 2 »The Silent Film Era«. Museum of the Moving Image. 5. november 2021. Pridobljeno 3. julija 2025.
- 1 2 »Silent film era«. Pridobljeno 3. julija 2025.
- ↑ Moss, Yelizaveta; Wilson, Candice (2024). »Silent Cinema: The Beginning of Film Form (1895 – 1928)«. Film Appreciation.
- ↑ Slide, Anthony (2000). Nitrate Won't Wait: A History of Film Preservation in the United State. Jefferson, North Carolina: McFarland & Co. str. 5. ISBN 978-0-7864-0836-8.
- ↑ Nguyen, Sophia (11. junij 2018). »Not »Mickey Mousing«: the rigors of accompanying silent films«. Harvard Magazine. Pridobljeno 3. julija 2025.
- ↑ Hess, Amanda (13. september 2017). »The Silent Film Returns«. The New York Times. Pridobljeno 3. julija 2025.
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Arhiv nemih filmov spletišča Internet Archive
