Pojdi na vsebino

Hurijščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Hurijščina
Materni jezikKraljestvo Mitani
PodročjeMezopotamija
Obdobjeizpričano 2300–1000 pr. n. št.
huro-urartska
  • hurijščina
Jezikovne oznake
ISO 639-3xhu
Seznam Linguist
xhu
Glottologhurr1240
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Hurijščina ali hurítščina je izumrli huro-urartski jezik. Govorili so ga Huriti (Hurijci), ki so se okoli leta 2300 pr. n. št. priselili v severno Mezopotamijo in do leta 1000 pr. n. št. večinoma izginili. Bila je jezik kraljestva Mitani in jezik, ki so ga vsaj na začetku govorili v huritskih naseljih v današnji Siriji. Na splošno velja, da so govorci tega jezika izvirali iz armenskega visokogorja in se na začetku 2. tisočletja pr. n. št. razširili po jugovzhodni Anatoliji in severni Mezopotamiji.[1]

Klasifikacija

[uredi | uredi kodo]

Hurijščina je tesno sorodna z urartščino, ki se je govorila v starodavnem kraljestvu Urartu. Jezika tvorita huro-urartsko družino jezikov. Zunanje povezave huro-urartskih jezikov so predmet razprav. Obstaja več domnev o genetski sorodnosti z drugimi družinami jezikov, na primer s severnokavkaškimi, indoevropskimi in kartvelskimi jeziki (jeziki v Gruziji). Nekaj špekulacij hurijščino povezuje tudi s sino-kavkaškimi jeziki.[2] Nobena od teh domnev ni soglasno sprejeta.[3]

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Lev iz Louvrea in spremljajoča glinasta tablica z najstarejšim znanim besedilom v hurijščini

Najstarejši znani odlomek besedila v huritskem jeziku vsebuje seznam oseb in krajev. Datiran je v 3. tisočletje pr. n. št. Prvo popolno besedilo je iz obdobja vladavine kralja Tiš-atala Urkeškega na začetku 2. tisočletja pr. n. št. Napisano je na kamniti tablici, priloženi huritskim ustanovitvenim klinom, znanim kot "Urkiški levi".[4]

Arheologi so v Hatuši, Mariju, Tutulu, Babilonu, Ugaritu in drugod odkrili številna besedila z uroki, nagovori, prerokbami in pismi. Zgodnje preučevanje jezika je v celoti temeljilo na Mitanskem pismu, ki so ga odkrili leta 1887 v Amarni v Egiptu. Napisal ga je mitanski kralj Tušratta faraonu Amenhotepu III. Sorodnost hurijščine in urartščine sta že leta 1890 prepoznala Sayce (ZA 5, 1890, 260–274) in Jensen (ZA 6, 1891, 34–72).

Ustanovna tablica huritskega kralja Atalšena, posvečena bogu Nergalu, napisana okoli teta 2000 pr. n. št., Muzej Louvre AO 5678:
Od Nergala, gospodarja Havaluma, Atal-šen, skrbni pastir, kralj Urkeša in Navara, sin kralja Sadar-mata, je graditelj Nergalovega templja, ki premaga nasprotnike. Naj Šamaš in Ištar uničita seme kogarkoli, ki bo odstranil to tablico. Šaum-šen je mojster.[5]

V 13. stoletju pr. n. št. je invazija Hetitov z zahoda in Asircev z juga uničila Mitansko kraljestvo in ga razdelila med napadalca. V naslednjih stoletjih so napadi ljudstev z morja hitro uničili še zadnje sledove huritskega jezika. Približno takrat sta izginila tudi hetitski in ugaritski jezik. To obdobje je znano kot propad bronaste dobe. V besedilih v obeh jezikih, pa tudi v urartščini in akadščini, je veliko huritskih osebnih in krajevnih imen.

Ponovno zanimanje za hurijščino so vzbudila besedila, odkrita v Boğazköyju in Ugaritu v tridesetih letih 20. stoletja. Speiser je leta 1941 objavil prvo obsežno huritsko slovnico. Nuzijski korpus iz arhiva Silva-tesupa je od osemdesetih let urejal G. Wilhelm. Od poznih osemdesetih let je bil dosežen pomemben napredek zaradi odkritja huritsko-hetitskih dvojezičnih besedil, ki jih je uredil E. Neu.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. Hurrian language. Britannica Online Encyclopedia
  2. Kassian, Alexei. "Review of The Indo-European Elements in Hurrian". Journal of Language Relationship. Вопросы языкового родства 4 (2010): 199–211.
  3. Wilhelm, Gernot (2008). "Hurrian". V Woodard, Roger D. (ur.). The Ancient Languages of Asia Minor. Cambridge: Cambridge University Press. str. 81–104.
  4. Iselin, Claire; André-Salvini, Béatrice. A Hurrian foundation deposit known as the "Urkish Lion". Musée du Louvre. Pridobljeno 2. decembra 2012.
  5. »Royal inscriptions«. urkesh.org.

Nadaljnje branje

[uredi | uredi kodo]
  • Laroche, Emmanuel (1980). "Gloassaire de la langue Hourrite". Revue hittite et asianique, 34/35 (francosko). Pariz: Éditions Klincksieck.
  • Speiser, E. A. (1941). "Introduction to Hurrian". The Annual of the American Schools of Oriental Research, 20. New Haven: The American Schools of Oriental Research.
  • Wegner, I. Hurritisch, eine Einführung. Harassowitz (2000), ISBN 3-447-04262-1.