Urartščina

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Urartščina
Področje Urartu
Obdobje potrjena v 9.–6. stoletju pr. n. št.
huro-urartska
  • Urartščina
Jezikovne kode
ISO 639-3 xur
Seznam Linguist
xur
Glottolog urar1245[1]
Ta članek vsebuje zapis glasov v črkovni obliki po IPA. Brez ustrezne podpore za interpretacijo, lahko vidite vprašaje, okvirje ali druge simbole namesto Unicode znakov.

Urartščina ali vanščina je jezik, ki so ga govorili prebivalci staroveškega kraljestva Urartu v okolici jezera Van, s prestolnico blizu sodobnega mesta Van v Armenskem višavju v turški vzhodni Anatoliji.[2] Jezik se je verjetno govoril predvsem v okolici jezera Van in gornjem toku reke Zab.[3]

Jezik je prvič izpričan v 9. stoletju pr. n. št., po propadu Urartuja leta 585 pr. n. št. pa se ni več pisal in je do konca 7. ali začetka 6. stoletja pr. n. št. izumrl.[4] Urartščino je verjetno nadomestila zgodnja oblika armenščine,[5] morda v obdobju perzijskih Ahemenidov,[6] čeprav se zapisi v armenščini prvič pojavijo šele v 5. stoletju pr. n. št.[7]

Klasifikacija[uredi | uredi kodo]

Urartščina je ergativen aglutinacijski jezik, ki ne spada niti med semitske niti med indoevropske jezike temveč v posebno huro-urartsko družino jezikov, katere edini drugi znani član je huritščina.[8] Jezik se je ohranil na številnih napisih z območja kraljestva Urartu, napisanih v asirskem klinopisu. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je obstajal tudi urartski klinopis,[9] za katerega pa ni dokazov.

Urartščina je tesno povezana s huritščino, ki je nekoliko bolje dokumentirana in zgodnejša in potrjena v obdobju od približno 2000 pr. n. št. do 1200 pr. n. št. Jezika se nista prekrivala. Huritščina se je pisala približno do leta 1350 pr. n. št. Oba jezika sta se morala razvijati neodvisno od približno od leta 2000 pr. n. št. naprej.[10][11] Čeprav urartščina ni neposredno nadaljevanje katerega od huritskih narečij,[12] je mnogo njenih značilnosti mogoče najbolje razložiti kot inovativen razvoj huritščine, znane iz prejšnjega tisočletja. Podobnost velja predvsem za tako imenovano staro huritsko narečje, znano predvsem iz huritsko-hetitskih dvojezičnih besedil.

Igor Diakonoff in drugi so odkrili povezave med huro-urartskimi jeziki in severovzhodnimi kavkaškimi jeziki.[13] Več kasnejših študij je pokazalo, da so povezave dokaj mogoče.[14][15][16]

Korpus[uredi | uredi kodo]

Napis v urartskem klinopisu iz muzeja Eburni v Erevanu, ki se bere: »Za boga Haldija, gospod, je Argišti I., sin Menue Urartskega, zgradil ta tempelj in to mogočno trdnjavo. Za slavo dežel Biai (=Urartu) in strah Luluijev (=sovražnikov) jo je imenoval Irbuni (Erebuni). Za veličino boga Haldija, Argišti, sin Menue, mogočen kralj, kralj države Biai, vladar mesta Tušpa«.

Najstarejše znano besedilo je iz obdobja kralja Sardurija I. iz poznega 9. stoletja pr. n. št.[17] Najmlajša besedila so iz obdobja tik pred padcem kraljestva kakšnih 200 let kasneje.

Odkritih je približno 200 napisov v urartskem jeziku, napisanih v klinopisu obdobja, v katerem so bili napisani.[18]

Pisava[uredi | uredi kodo]

Klinopis[uredi | uredi kodo]

Urartski klinopis je standardiziran poenostavljen novoasirski klinopis. Od asirskega se razlikuje po tem, da vsak znak izraža samo en glas. Z znakom gi𒄀 se je izražal hiat, na primer u-gi-iš-ti za Uīšdi. Na skalnih napisih se je uporabljala različica pisave z neprekrivajočimi se pismenkami.

Hieroglifi[uredi | uredi kodo]

Urartščina se je redkokdaj pisala tudi v anatolskih hieroglifih, ki so se uporabljali za pisanje luvijščine. Tovrstni napisi so omejeni samo na Altıntepe v vzhodni Anatoliji.

Domneva se, da je imel Urartu razen luvijske tudi svojo hieroglifsko pisavo, vendar je korpus napisov preskromen, da bi se ta trditev lahko potrdila. Zato tudi še vedno ni jasno, ali so odkriti simboli samo simboli ali del koherentnega sistema pisave.[19] Hieroglifa sta zagotovo samo dva znaka, odkrita na posodah, in pomenita neki merski enoti: Hieroglyph Urartian aqarqi.jpg, ki pomemi aqarqi in Hieroglyph Urartian tyerusi.jpg, ki pomeni ṭerusi. Njun pomen je znan zato, ker so nekatere posode označene v klinopisu in s tema simboloma.[20]

Primer besedila[uredi | uredi kodo]

ḫal-di-ni uš-ta-a-be ma-si-ni šu-ri-e ka-ru-ni URUḫu-ra-di-na-ku-ú-ni ka-ru-ni URUgi-di-ma-ru-ú-ni ka-ru-ni KURša-ti-ru-ú-i KURe-ba-a-ni dḫal-di-ni ku-ru-ni dḫal-di-ni-e šu-ri-i ku-ru-ni

Ḫaldi=nə ušt=a=bə masi=nə šuri=ə, kar=u=nə Ḫuradinaku=nə, kar=u=nə Gidimaru=nə, kar=u=nə Šatiru=yə ebanə. Ḫaldi=nə kurunə, Ḫaldi-ni-yə šuri kurunə.

Haldi je korakal naprej s svojim orožjem (?), osvojil Huradinaku, osvojil Gidimaru, osvojil deželo Šatiru. Haldi je močan, Haldijevo orožje (?) je močno.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Nordhoff, Sebastian; Hammarström, Harald; Forkel, Robert; Haspelmath, Martin, ur. (2013). "Urartščina". Glottolog. Leipzig: Max Planck Institute for Evolutionary Anthropology. 
  2. Jørgen Laessøe: People of Ancient Assyria: Their Inscriptions and Correspondence, str. 89.
  3. Wilhelm, Gernot (2008): Urartian. V Woodard, Roger D. (ur.): The Ancient Languages of Asia Minor, str. 105.
  4. Wilhelm, Gernot (2008): Hurrian. V Woodard, Roger D. (ur.): The Ancient Languages of Asia Minor, str. 106.
  5. Clackson, James P.T. (2008): Classical Armenian. V R.D. Woodard (ur.): The languages of Asia Minor, str. 125.
  6. Jona Lendering: Urartu.
  7. Clackson, James P.T. (2008): Classical Armenian. V R.D. Woodard (ur.): The languages of Asia Minor, str. 125.
  8. Eric M. Meyers: The Oxford Encyclopedia of Archaeology in the Near East, American Schools of Oriental Research, str. 292.
  9. Jeffrey J. Klein: Urartian Hieroglyphic Inscriptions from Altintepe, Anatolian Studies 24 (1974): 77-94.
  10. Wilhelm 1982, str. 5.
  11. Wilhelm, Gernot (2008): Hurrian. V Woodard, Roger D. (ur.): The Ancient Languages of Asia Minor, str. 105.
  12. Academic American Encyclopedia, str. 198.
  13. Diakonoff, I. M.: The Pre-History of the Armenian People, Delmar, New York, 1984.
  14. Vyacheslav V. Ivanov: Comparative Notes on Hurro-Urartian, Northern Caucasian and Indo-European. UCLA Indo-European Studies 1 (1999): 147-264.
  15. Sergei A. Starostin, Igor M. Diakonoff: Hurro-Urartian as an Eastern Caucasian Language, München, R. Kitzinger, 1986.
  16. Greppin, John A.C.: The Urartian Substratum in Armenian, Bulletin of the Georgian National Academy of Sciences 2 (2008):134-137.
  17. Boris Borisovič Pjotrovski: Urartu, str. 65.
  18. Geoffrey William Bromiley: The international standard Bible encyclopedia, str. 234.
  19. Paul Zimansky: Urartian Material Culture As State Assemblage: An Anomaly in the Archaeology of Empire. Bulletin of the American Schools of Oriental Research, No. 299/300, The Archaeology of Empire in Ancient Anatolia (Aug.-Nov., 1995), str. 103-115.
  20. Mirjo Salvini: Geschichte und Kultur der Urartäer. Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt 1995. ISBN 3-534-01870-2.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • C.B.F. Walker: Reading the Past: Cuneiform. British Museum Press, 1996, ISBN 0-7141-8077-7.
  • J. Friedrich: Urartäisch, Handbuch der Orientalistik I, ii, 1-2, str. 31–53. Leiden, 1969.
  • Gernot Wilhelm: Urartian, v R. Woodard (ur.): The Cambridge Encyclopedia of the World’s Ancient Languages. Cambridge, 2004.
  • Vyacheslav V. Ivanov: Comparative Notes on Hurro-Urartian, Northern Caucasian and Indo-European, UCLA, 1996.
  • Mirjo Salvini: Geschichte und Kultur der Urartäer, Wissenschaftliche Buchgesellschaft, Darmstadt, 1995.
  • Jeffrey J. Klein: Urartian Hieroglyphic Inscriptions from Altintepe, Anatolian Studies 24 (1974): 77-94.