Pojdi na vsebino

Hudourniki (družina)

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Hudourniki
Časovni razpon: Eocen do danes
bledi hudournik, Apus pallidus
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Klad: Strisores
Red: Apodiformes (hudourniki)
Družina: Apodidae (hudourniki)
Hartert, 1897
Poddružine

Hudourniki (znanstveno ime Apodidae) so družina ptic, ki jo uvrščamo v istoimenski red (Apodiformes), sestavlja pa jo 110 danes živečih vrst v 19 rodovih.[1][2] Prilagojeni so na to, da večino življenja preživijo v zraku, in spominjajo na lastovke, vendar jim niso sorodni.[3]

Opis

[uredi | uredi kodo]
Portret planinskega hudournika

So drobni ptiči z monotono sivo-rjavo operjenostjo, ki jo pri nekaterih vrstah popestrijo bele lise po trebušni strani ali trtici. Na izjemno spretnost v zraku nakazuje aerodinamična oblika telesa in sorazmerno zelo dolge, ostre peruti. Rep je po drugi strani običajno kratek, prav tako kot kljun, ki je rahlo navzdol zakrivljen, pri čemer lahko zelo široko odprejo usta.[3] Zanje so značilne tudi zelo kratke noge, nekoč so celo mislili, da nog sploh nimajo, po čemer so dobili ime (iz grščine ποῦς pous - »stopalo« s predpono a- - »brez«).[4] Najprej mali podkvasti hudournik in nato (navadni) hudournik sta svojčas veljala za najhitreje leteče živali v vodoravnem letu; za prvega so trdili, da doseže 47 m/s (skoraj 170 km/h), vendar ta podatek ni bil podprt z zanesljivimi meritvami, zato je za najhitrejšega po natančnem merjenju obveljal hudournik, ki med dvorjenjem razvije hitrost 31 m/s (več kot 110 km/h). Kasneje so izmerili skoraj pol višjo hitrost pri vrsti netopirja.[5]

Prehranjujejo se skoraj izključno z žuželkami, ki jih lovijo v zraku. Nekatere vrste so tako prilagojene na leteč način življenja, da sploh niso sposobne vzleteti s tal zaradi kratkih in šibkih nog. Temu primerno večinoma gradijo gnezda na navpičnih površinah, kamor jih zalepijo z blatom ali slino, včasih pa celo zalepijo jajca na steno ali je gnezdo v celoti iz lepljive sline. Za zarod skrbita oba starša. Nekaj vrst se je prilagodilo na gnezdenje v jamah, vzporedno s čimer se jim je razvila celo oblika eholokacije.[3] Ti predstavniki z glasilkami proizvajajo kratke zvočne klike, ki se odbijajo od sten in omogočajo zaznavanje ovir v temi. Pri tem uporabljajo nižje frekvence od netopirjev, zato je ločljivost slabša in verjetno ne morejo z njimi zaznavati plena.[6]

Habitat in razširjenost

[uredi | uredi kodo]

Predstavnike hudournikom najdemo po vsem svetu v vseh možnih habitatih, razen najsušnejših predelov in skrajnega severa. To vključuje odročne oceanske otoke, kjer je pogost endemizem. Številne endemne vrste odročnih otokov ogroža uničevanje habitatov in vnos tujerodnih plenilcev, na katere niso prilagojene. Dodatno nekatere vrste ogroža nabiranje gnezd za hrano in zdravilne učinkovine.[3]

V Sloveniji gnezdita hudournik in planinski hudournik, verjetna pa je tudi gnezditev bledega hudournika, ki ga občasno opazijo na Obali.[7]

Sistematika

[uredi | uredi kodo]
Par hudournikov vrste Aerodramus salangana na gnezdu v jami (Sarawak, Malezija)
Zoonavena sylvatica iz Indije

Spadajo v red hudournikov, skupaj z najbližjimi sorodniki drevesnimi hudourniki in kolibriji, nekateri avtorji pa vse tri uvrščajo med ležetrudnike.[3]

Obstaja približno 100 vrst hudournikov, ki jih običajno razvrščajo v dve poddružini in štiri plemena.[8] Vendar taksonomija te družine še ni dokončno urejena. Clementsova taksonomija priznava 109 vrst,[9] medtem ko Handbook of the Birds of the World organizacije BirdLife International priznava le 97 vrst.[10].

Cypseloidinae

  • Pleme Cypseloidini

Apodinae

  • Pleme Collocaliini – salanganke
  • Pleme Chaeturini – iglorepi hudourniki
  • Pleme Apodini – tipični hudourniki

Rodovi

[uredi | uredi kodo]

Pleme Cypseloidini

Pleme Collocaliini

Pleme Chaeturini

Pleme Apodini

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Gill, F.; Donsker, D.; Rasmussen, P., ur. (Marec 2025). »Owlet-nightjars, treeswifts, swifts«. IOC World Bird List. v 15.1. Pridobljeno 3. marca 2025.
  2. ↑ Chantler, Phillip; Driessens, Gerard (2000). Swifts: A Guide to the Swifts and Treeswifts of the World. London: Pica Press. str. 19–20. ISBN 1-873403-83-6.
  3. 1 2 3 4 5 Winkler, David W.; Billerman, Shawn M.; Lovette, Irby L. (2015). Bird Families of the World. Lynx Editions. str. 86–88. ISBN 978-84-941892-0-3.
  4. ↑ Jobling, James A. (2010). The Helm Dictionary of Scientific Bird Names. London: Christopher Helm. str. 52. ISBN 978-1-4081-2501-4.
  5. ↑ VanHelder, Mike (21. november 2016). »The Common Swift Is No Longer the Fastest-Flying Animal«. Audubon. Pridobljeno 16. septembra 2021.
  6. ↑ Brinkløv, Signe; Fenton, M. Brock; Ratcliffe, John M. (2013). »Echolocation in oilbirds and swiftlets«. Frontiers in Physiology. 4: 123. doi:10.3389/fphys.2013.00123. PMC 3664765. PMID 23755019.
  7. ↑ Mihelič, Tomaž; Kmecl, Primož; Denac, Katarina; Koce, Urška; Vrezec, Al; Denac, Damijan, ur. (2019). Atlas ptic Slovenije. Popis gnezdilk 2002–2017. Ljubljana: Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. str. 130–133, 505. COBISS 299139584. ISBN 978-961-6674-33-1.
  8. ↑ Chantler & Driessens (2000) pp. 19–20
  9. ↑ Clements, J. F., P.C. Rasmussen, T. S. Schulenberg, M. J. Iliff, T. A. Fredericks, J. A. Gerbracht, D. Lepage, A. Spencer, S. M. Billerman, B. L. Sullivan, M. Smith, and C. L. Wood. 2024. The eBird/Clements checklist of birds of the world: v2024. Downloaded from https://www.birds.cornell.edu/clementschecklist/download/ retrieved October 23, 2024
  10. ↑ HBW and BirdLife International (2024). Handbook of the Birds of the World and BirdLife International digital checklist of the birds of the world. Version 9. Available at: https://datazone.birdlife.org/about-our-science/taxonomy retrieved December 23, 2024

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Hudourniki_(družina)&oldid=6514455«