Geisslerjeva cev

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ksenon v oblikovanih neonskih ceveh, to je ena izmed vrst Geisslerjeve cevi

Geisslerjeva cev je steklena cev, ki prikazuje električno izpraznitev naboja skozi plin, pri katerem se pojavi svetloba. Cev je leta 1857 izumil nemški fizik in steklar Heinrich Geissler. Geisslerjeva cev je sestavljena tako, da ima na vsakem koncu po eno elektrodo, napolnjena pa je z žlahtnim plinom, kot je neon, argon,... Napolnjena je lahko tudi z živim srebrom ali kakšnim drugim prevodnim materialom, ki se ga lahko ionizira, na primer natrijem. Če na sponke Geisslerjeve cevi priključimo visoko napetost, skozi cev steče tok. Tok, ki steče skozi plin, loči elektrone od molekul plina in ustvari ione oziroma ionizira plin. Efekt rekombinacije elektronov z ioni povzroči oddajanje svetlobe. Barva svetlobe, ki pri tem nastane je odvisna od spektralnih linij materiala oziroma plina, skozi katerega teče tok. Na primer, neon oddaja rdečo svetlobo, ksenon modrikasto belo, natrij pa oranžno.

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Geislerjeve cevi so se množično proizvajale od leta 1880 naprej, predvsem za zabavne svetlobne učinke in pa tudi v izobraževalne namene za predstavitev gibanja elektronov in fizikalnih lastnosti vakuuma. Opazili so, da pod določenimi pogoji cev sveti na pozitivni strani (anodi). Ta pojav so pripisali prenosu žarkov iz negativne katode in jih poimenovali katodni žarki. William Crookes je Geisslerjevo cev spremenil v danes znano Crookesovo cev, ki se je kasneje razvila v katodno cev in je veliko prispevala k razvoju elektronike.