Franjo Sirc

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Franjo Sirc
Portret
Rojstvo27. november 1891({{padleft:1891|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:27|2|0}})
Kranj
Smrt8. november 1950({{padleft:1950|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:8|2|0}}) (58 let)
Ljubljana
NarodnostZastava Slovenije slovenska
DržavljanstvoFlag of Yugoslavia (1946-1992).svg Jugoslavija
Flag of Austria-Hungary (1869-1918).svg Avstro-Ogrska
Poklicekonomist, poslovnež, podjetnik, tovarnar
ZakonciZdenka Pirc
StaršiFranc Sirc
Marija Franchetti
SorodnikiLjubo Sirc (sin)

Franjo Sirc, slovenski industrialec in poslovnež, * 27. november 1891, Kranj, Avstro-Ogrska, † 9. november 1950, Ljubljana, Federativna ljudska republika Jugoslavija.[1]

Življenje[uredi | uredi kodo]

Franjo Sirc se je rodil 27. novembra 1891 v Kranju znanemu kranjskemu gostilničarju in trgovcu Francu Sircu in materi Mariji, rojeni Franchetti.[2] Študiral je na češko-slovanski Trgovski slovanski akademiji v Pragi.[2] Najprej je bil zaposlen pri Živnostenski banki (tj. pri podružnici praške Obrtniške banke v Trstu),[1][2] v času prve svetovne vojne pa je bil vpoklican v vojsko. Leta 1918 se je poročil z Zdenko Pirc, ki je bila hči kranjskega politika Cirila Pirca,[2] in ki mu je leta 1920 rodila sina Ljuba.[3] Po vrnitvi iz vojne se je Sirc, ki je imel dobre zveze s češkimi kapitalisti, predvsem v Kranju pričel aktivno ukvarjati s podjetništvom in po nekaj letih pričel doživljati prve uspehe zlasti v tekstilni industriji. V letu 1928 je sodeloval pri ustanavljanju več podjetij, med drugim je že snoval tudi svojo lastno tovarno.[4][5] Konec tridesetih let je svoje podjetniške dejavnosti močno razširil in postal eden najbolj znanih slovenskih gospodarstvenikov svojega časa.[5]

Po napadu na Jugoslavijo in nemški okupaciji Gorenjske se je Sirc iz strahu za lastno življenje z ženo umaknil v Ljubljano, kjer je bil pritisk za odtenek manjši.[5][2][1][4] Sirc je do nemških okupatorjev namreč gojil globoko nezaupanje, obenem pa tudi Nemci do njega.[5] Sirčevo premično in nepremično premoženje je nacistična oblast zato v celoti zasegla tako v Sloveniji kot v Srbiji.[6] Njegovo tovarno in premoženje so Nemci zaplenili, jo predali berlinski družbi Luftfahrtanlagen, le-ta pa je tekstilne stroje razprodala, v tovarni pa uvedla proizvodnjo sestavnih delov za vojaško letalsko industrijo.[1][2][7] Zato se je znašel v težavah, saj je ostal brez premoženja, v Ljubljani pa je bil sedež vseh slovenskih bank, ki so bile Sirčeve upnice.[7] Vendar se mu je uspelo dogovoriti za odlog poplačila terjatev.[7] Sirčevi poskusi rešiti svoje premoženje so bili neuspešni.

Čeprav se ni strinjal z idejami Osvobodilne fronte, je z njo pričel sodelovati in jo materialno in finančno podpirati.[2][7] Po končani vojni je Sirc novim oblastem ponudil sodelovanje, te pa so ponudbo zaradi predvojne slave in uspešnosti sprejele in mu ponudile opravljanje odgovornih nalog na Ministrstvu za industrijo in rudarstvo.[2][8] Zaradi teh nalog je veliko potoval po svetu, med drugim tudi v ZDA.[2][8]

Sirc je po vojni izsledil stroje svoje tovarne in skušal doseči, da bi mu nove oblasti vrnile premoženje oziroma mu namesto njega izplačevale pokojnino.[8] Vendar je bil zaradi politike nacionalizacije pri tem neuspešen, čedalje bolj nepriljubljen in je postajal vse bolj zaskrbljen za svojo usodo in usodo svoje družine.[8] Ko se je leta 1947 vrnil iz službene poti na Poljsko, je bil aretiran in obtožen posredovanja podatkov o stanju jugoslovanske tekstilne industrije svojemu sinu Ljubu, ta pa angleškemu konzulu v Ljubljani.[2][8] Tako je skupaj s sinom Ljubom postal eden od udeležencev montiranega Nagodetovega procesa, ki je bil organiziran z namenom da se zatre vsakršna opozicija v državi.[2] Na sojenju je izjavil, da bi moral biti zaradi svojega dela nagrajen ne pa kaznovan.[2] Sodišče ga je obsodilo na deset let zaporne kazni s prisilnim delom, izgubo političnih pravic za 10 let in mu zaplenilo premoženje. [2][1] Obtožbe in obsodba so ga globoko prizadele in zaradi zdravstvenih težav so ga avgusta 1950 pogojno izpustili iz zapora.[8][2] Umrl je 8. novembra 1950 [8] na interni kliniki v Ljubljani, pokopan pa je v Kranju.

Dosežki[uredi | uredi kodo]

Dosežki v podjetništvu[uredi | uredi kodo]

Franjo Sirc je bil v obdobju med dvema svetovnima vojnama eden od vodilnih domačih podjetnikov v Dravski banovini in tudi celotni Jugoslaviji. Po pripravništvu v Živnostenski banki je bil od leta 1911 zaposlen kot uradnik v Kreditni banki v Ljubljani, hkrati pa je pomagal materi pri vodenju trgovine. [2] Po vrnitvi iz vojske je prevzel vodenje materine trgovine, ki jo je želel spremeniti v veletrgovino, a se mu ni posrečilo.[1][2] Leta 1922 je po zaslugi tasta Cirila Pirca postal direktor kranjske podružnice Slavenske banke in se na tem mestu obdržal vse do njenega stečaja leta 1927.[2] Sirca je Pirc kot odgovornega urednika zaposlil tudi v svoji kranjski Tiskarni Sava.[2] Še kot direktor Slavenske banke je Sirc začel sodelovati s tujimi tovarnarji, ki so začeli v Kranju graditi tekstilne tovarne.[1] Z razpadom Avstro-Ogrske so meje med državami postale prave carinske pregrade, ki so ščitile domačo industrijo, zaradi potrebe po zniževanju stroškov proizvodnje pa se je češki kapital pričel seliti v naše kraje.[9][10] Zaščitne carine za domačo industrijo in stiki s češkimi kapitalisti so Sircu omogočili odločilni podjetniški preboj. Že leta 1923 je bil Sirc med soustanovitelji s češkim kapitalom ustanovljenega podjetja Jugočeske d.d., ki je bila prva tekstilna tovarna v Kranju.[11] Po propadu Slavenske banke je Sirc leta 1928 postal tudi soustanovitelj podjetja Jugobruna, ki se je prav tako ukvarjalo s tekstilno industrijo.[4] To podjetje je leta 1934 zaposlovalo že 1.200 ljudi.[4] V letu 1928 je Sirc sicer sodeloval pri ustanavljanju več tekstilnih podjetij;[4] s pomočjo gospodarskih in političnih zvez[1] pa mu je uspelo zbrati kapital tudi za zagon lastne tovarne v Stražišču pri Kranju, pri čemer je njegova mehanična tkalnica s proizvodnjo pričela leta 1930, [1] zaposlovala 50 delavcev, na leto pa proizvedla med 800.000 in 1.250.000 tekočih metrov bombažne tkanine.[2] Preko tasta Cirila Pirca je imel Franjo Sirc zaledje v predvojni slovenski liberalni politiki, preko nje pa tudi z državnim središčem Beogradom.[5] Uspešno poslovanje mu je omogočilo, da je začel tekstilno tovarno širiti in modernizirati vse do izbruha druge svetovne vojne.[1] Konec tridesetih let je močno razširil svoje dejavnosti v Srbiji, tja pa si je zaradi nižjih proizvodnih stroškov želel prenesti del proizvodnje.[5] Obenem je svojo dejavnost pričel širiti tudi na področju tiskarstva in hotelirstva.[5]

Dosežki v gospodarski politiki[uredi | uredi kodo]

Kot uspešnega in prodornega poslovneža so Sirca oblasti kraljevine Jugoslavije redno imenovale v državne gospodarske delegacije, kjer je bil odgovoren za sklepanje pogodb pri nakupu surovin za tekstilno industrijo.[5] Po koncu druge svetovne vojne je zaradi predvojnih zaslug opravljal številna odgovorna dela na Ministrstvu za industrijo: pripravil je načrt obnove in razvoja tekstilne industrije, sodeloval v državnih trgovinskih delegacijah pri sklepanjih trgovinskih sporazumov, ukvarjal se je z nabavo strojne opreme.[8]

Priznanja in nagrade[uredi | uredi kodo]

  • Leta 1991 je bil s sodbo Vrhovnega sodišča posthumno rehabilitiran, prav tako so bile razveljavljene tudi sodbe proti ostalim obsojenim na Nagodetovem procesu.

Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 1,4 1,5 1,6 1,7 1,8 1,9 Žontar , J. (2010).
  2. 2,00 2,01 2,02 2,03 2,04 2,05 2,06 2,07 2,08 2,09 2,10 2,11 2,12 2,13 2,14 2,15 2,16 2,17 2,18 Gorenjci.si
  3. Sirc, L. (1996). Zadnja platnica.
  4. 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 Sirc, L. (1996). 42.
  5. 5,0 5,1 5,2 5,3 5,4 5,5 5,6 5,7 Lazarević, Ž. (2009). 372.
  6. Lazarević, Ž. (2009). 372-373.
  7. 7,0 7,1 7,2 7,3 Lazarević, Ž. (2009). 373.
  8. 8,0 8,1 8,2 8,3 8,4 8,5 8,6 8,7 Lazarević, Ž. (2009). 374.
  9. Sirc, L. (1996). 40-41.
  10. Več o tem glej v: Lazarević, Ž. (2009). 40-47.
  11. Sirc, L. (1996). 41.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Lazarević, Žarko (2009). Plasti prostora in časa: Iz gospodarske zgodovine Slovenije v prvi polovici 20. Stoletja. Ljubljana, Inštitut za novejšo zgodovino.
  • Sirc, Ljubo (1996). Iščemo podjetnike: zgodba o premajhnem uspehu v Sloveniji. Ljubljana, Gospodarski vestnik.

Zunanji viri[uredi | uredi kodo]