Pojdi na vsebino

Mount Everest

(Preusmerjeno s strani Everest)
Mount Everest
Mount Everest iz Kala Pattharja v Nepalu
Najvišja točka
Nadm. višina8848 m[1]
1. mesto
Prominenca8848,86 m [2]
Izolacija40.008 km
Koordinate27°59′18″N 86°55′31″E / 27.98833°N 86.92528°E / 27.98833; 86.92528[3]
Poimenovanja
EtimologijaGeorge Everest
Domače ime
Geografija
Mount Everest se nahaja v Nepal
Mount Everest
Mount Everest
Lega na meji med Nepalom in Avtonomno pokrajino Tibet, Kitajska
Mount Everest se nahaja v Kitajska
Mount Everest
Mount Everest
Mount Everest (Kitajska)
Mount Everest se nahaja v Azija
Mount Everest
Mount Everest
Mount Everest (Azija)
LegaNepal Nepal
Ljudska republika Kitajska Tibet, Kitajska[4]
GorovjeMahalangur Himal, Himalaja
Pristopi
Prvi pristop29. maj 1953
Edmund Hillary in Tenzing Norgay
brez jeklenk kisika - 1978, Reinhold Messner in Peter Habeler
solo vzpon - 1980, Reinhold Messner
Najlažji pristopz Južnega sedla (Nepal)

Mount Everest[5] je s 8848,86 metri nadmorske višine najvišja gora na Zemlji. Njegov vrh in greben predstavljata mejo med Nepalom in Tibetom.[6]

Do leta 1921 se Mount Everestu noben Evropejec ni smel približati na manj kot 80 kilometrov[7]. Prvi vzponi v Everestu so se začeli leta 1921, ko se je na goro odpravila prva odprava.

29. maja 1953 sta se novozelandski alpinist Edmund Hillary in šerpa Tenzing Norgay prva povzpela na Everest. 16. maja 1975 je Japonka Džunko Tabei postala prva ženska, ki je stopila na najvišji vrh sveta. Kot prvima Slovencema je to uspelo 13. maja 1979 Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku. Reinholdu Messnerju je 20. avgusta 1980 ta podvig kot prvemu uspel brez dodatnega kisika. 7. oktobra 2000 je Davo Karničar opravil neprekinjen spust na smučeh z vrha do baznega tabora.

Ime[uredi | uredi kodo]

V Nepalu (v sanskrtu) je gora znana pod imenom Sagarmāthā (IAST transkripcija) ali Sagar-Matha[8] (सगरमाथा, [sʌɡʌrmatʰa], lit. »boginja neba«[9])[10], in se prevaja kot »čelo neba«.

Tibetansko ime za Everest je Qomolangma (romanizirano Čomolungma - ཇོ་མོ་གླང་མ, lit. »sveta mati«). Iz te besede izhaja kitajsko ime: 珠穆朗玛峰 (pinjin: Zhūmùlǎngmǎ Fēng). Ime je bilo prvič zabeleženo (v kitajski transkripciji) v Kangxi atlasu iz leta 1721, izdanem med vladavino cesarja Qing Kangxi. Na zahodu se je ime prvič pojavilo leta 1733 kot Tchoumour Lancma na zemljevidu, ki ga je pripravil francoski geograf D'Anville in temelji na atlasu Kangxi.[11]

Britanska geografska raziskava iz leta 1849 je poskušala ohraniti lokalna imena, kadar je bilo to mogoče (npr. Kangčendzenga in Daulagiri). Vendar pa je Andrew Waugh, britanski generalni geodet Indije, trdil, da ni mogel najti splošno uporabljanega lokalnega imena in da je bilo njegovo iskanje oteženo zaradi nepalske in tibetanske politike izključevanja tujcev. Waugh je trdil, da bi zaradi številnih lokalnih imen bilo težko dati prednost enemu imenu.

Do leta 1856 se je gora imenovala Peak XV (Vrh XV), tega leta pa so jo poimenovali po siru Georgeu Everestu, nekdanjemu predstojniku britanskega zemljemerskega urada v Indiji.[12][13][14] Everest je nasprotoval tej časti in je leta 1857 Kraljevemu geografskemu združenju povedal, da se »Everest« ni mogoče zapisati v hindijščini niti izgovoriti »domačinom Indije«. Kljub njegovim ugovorom je Waughov predlog prevladal in Kraljeva geografska družba je leta 1865 uradno sprejela ime »Mount Everest«.[15][16]

Druga imena[uredi | uredi kodo]

  • »Peak XV" (Začasno ime, ki ga je določila British Imperial Survey)[17][18][19]
  • »Deodungha" [20] (staro ime za Darjeeling)
  • »Gauri Shankar«, »Gaurishankar« ali »Gaurisankar« (napačna dodelitev imena, ki se je občasno uporabljalo do približno leta 1900. V sodobnem času se ime uporablja za drug vrh, približno 48 km stran.[21])

Živalstvo in rastlinstvo[uredi | uredi kodo]

Jak na okoli 4.790 m

Na Everestu je zelo malo avtohtone flore in favne. Ena vrsta mahu uspeva na nadmorski višini 6.480 m in je morda rastlina, ki raste na najvišji nadmorski višini na svetu.[22] Druga rastlina, imenovana Arenaria (peščenka), raste v tej regiji pod 5.500 m.[23] Študija, ki je temeljila na satelitskih podatkih, zbranih med leti 1993 in 2018, je pokazala, da se vegetacija na območju Everesta širi. Raziskovalci so odkrili rastline na območjih, ki so bila prej ocenjena kot gola in brez rastlinstva.[24]

Ime "Mount Everest" je bilo prvič predlagano v tem govoru iz leta 1856, pozneje objavljenem leta 1857, v katerem je bila gora prvič potrjena kot najvišja na svetu.

Na višini 6.700 metrov so odkrili majhnega črnega pajka skakača iz rodu Euophrys[25], kar ga verjetno uvršča med najvišje živeča znana ne-mikroskopska bitja na Zemlji. Druga vrsta Euophrys, E. everestensis, je bila odkrita na 5.030 m, ki se verjetno prehranjuje z žuželkami, ki jih tja zanese veter.[25] Obstaja velika verjetnost mikroskopskega življenja na še višjih nadmorskih višinah.

Tibetanska gos je vrsta ptice, ki vsako leto seli čez Himalajo in so jo opazili leteti na višjih nadmorskih višinah gore.[26] Leta 1953 je George Lowe (del Tenzingove in Hillaryjeve odprave) izjavil, da je videl tibetanske gosi, ki so letele nad vrhom Everesta.[27] Drugo ptičjo vrsto, planinski vran, so opazili na južnem sedlu na višini do 7.920 m[28]. Planinske kavke so bile opažene na višini do 7.900 m..[26]

Jake pogosto uporabljajo za vleko opreme za vzpone na Mount Everest. Nosijo lahko približno 100 kg, imajo debelo dlako in velika pljuča, ki jim omogočajo učinkovito dihanje na visokih nadmorskih višinah.[29] Druge živali na tem območju so med drugim himalajski tar in snežni leopard.[30] Himalajski črni medved se nahaja do približno 4.300 m. Na tem območju je prisotna tudi rdeča panda.[31] Ena izmed odprav je na tem območju odkrila nepričakovano širok razpon živalskih vrst, vključno s žvižgačem in desetimi novimi vrstami mravelj.[32]

Klima[uredi | uredi kodo]

Mount Everest ima podnebje večnega mraza (Köppen EF ) s povprečnimi temperaturami, ki so vse mesece krepko pod lediščem..[op. 1]

Podnebni podatki za Mount Everest
Mesec Jan Feb Mar Apr Maj Jun Jul Avg Sep Okt Nov Dec Letno
Povprečna min. temperatura °C −36 −35 −32 −31 −25 −20 −18 −18 −21 −27 −30 −34 −36
Vir: [33]

Klimatske spremembe[uredi | uredi kodo]

Bazni tabor za odprave na Everest s sedežem v Nepalu se nahaja poleg ledenika Khumbu. Zaradi podnebnih sprememb se ta ledenik hitro topi in postaja nestabilen, kar predstavlja resno tveganje za varnost plezalcev. Kot je priporočil odbor, ki ga je oblikovala nepalska vlada za pomoč in nadzor nad alpinizmom v regiji Everesta, je Taranath Adhikari, generalni direktor nepalskega oddelka za turizem, dejal, da nameravajo bazni tabor premakniti na nižjo nadmorsko višino. To bi za plezalce pomenilo daljšo razdaljo med baznim taborom in taborom 1. Kljub temu je sedanji bazni tabor še vedno dovolj stabilen in uporaben za plezalce. Uradniki so napovedali, da bi se premik baznega tabora izvedel do leta 2024.[34]

Meteorologija[uredi | uredi kodo]

Primerjava atmosferskega tlaka Pritisk Referenca
kilopaskal psi
Vrh Olympus Mons 0,03 0,0044
Marsovo povprečje 0,6 0,087
Dno Hellas Planitia 1,16 0,168
Armstrongova meja 6,25 0,906
Vrh Mount Everesta 33,7 4,89 [35]
Zemlja morska gladina 101,3 14,69
Gladina Mrtvega morja 106,7 15,48 [36]
Venerino površje 9.200 1.330 [37]

Leta 2008 so na višini približno 8.000 metrov vzpostavili novo vremensko postajo, ki je začela spremljati vremenske razmere.[38] Ta projekt je izvedla organizacija SHARE (Stations at High Altitude for Research on the Environment), ki je leta 2011 prav tako postavila spletno kamero Mount Everesta.[38][39] Vremenska postaja, ki deluje na sončno energijo, je postavljena Južnem sedlu.[40]

Mount Everest je tako visok, da doseže zgornje plasti troposfere in prodre v spodnje plasti stratosfere.[41] Zračni tlak na vrhu Everesta je na splošno nižji kot na morski gladin, približno tretjina. Zaradi velike nadmorske višine je vrh Everesta izpostavljen hitrim in izjemno hladnim vetrovnim strženom.[42] Ti vetrovi so močni zračni tokovi, ki pihajo visoko v atmosferi. Veter pogosto doseže 160 km/h.;[43] Februarja 2004 so na vrhu zabeležili hitrost vetra 280 km/h.

Močni vetrovi na vrhu Everesta lahko povzročijo resne težave plezalcem, saj jih lahko odpihnejo v razpoke[44] ali pa (po Bernoullijevem principu) dodatno znižajo zračni tlak, kar zmanjša razpoložljiv kisik za do 14 odstotkov.[45][46] Plezalci poskušajo načrtovati svoje vzpone v času, ko so vremenske razmere najbolj ugodne. Najboljši čas za vzpon je običajno 7 do 10 dni spomladi ali jeseni, ko se začne ali konča sezona azijskih monsunov.

Plezanje[uredi | uredi kodo]

Za pristop na goro obstajata dve glavni smeri:

  • severozahodni greben in
  • jugovzhodni greben

Jugovzhodni greben je tehnično lažji. Pot prek njega poteka po nepalski strani in je bila uporabljena pri prvem pristopu Hillaryja in Norgaya. Več pristopov poteka po njej, kar lahko pripisujemo tudi dejstvu, da je Tibet, prek katerega poteka pot čez severozahodni greben, od leta 1949 za tujce težko dostopen.

Večina poskusov vzpona se izvaja aprila in maja. Takrat so vremenske razmere najbolj ugodne (čas pred poletnim monsunom, veter na gori je relativno miren). Pri vzponih imajo veliko vlogo pripadniki Šerp, nepalskega ljudstva, ki opravljajo službo višinskih nosačev in opremljajo goro z vrvmi. Njihovo znanje plezanja se je s porastom plezalskih odprav v Nepal močno izboljšalo.

Danes odprave, ki se odločijo za vzpon prek jugovzhodnega grebena, navadno pristanejo v Lukli (2860 m) ter nato pešačijo do baznega tabora na 5380 m. Pot traja 6-8 dni, upoštevajoč, da je potrebna aklimatizacija na višino. V baznem taboru se dokončno aklimatizirajo. Medtem šerpe in nekateri plezalci urejajo pot čez Ledeni slap (ledenik Khumbu), ki predstavlja veliko nevarnost zaradi podirajočih se serakov in ledeniških razpok. Pot čez slap je treba začeti že zgodaj, saj se z dnevno toploto nevarnost še poveča. Nad ledenikom navadno stoji prvi višinski tabor (6065 m). Naslednji tabor postavijo v Zahodni globeli (6500 m) in se vzpnejo prek pobočja Lhotse do tabora 3 na 7470 m. Do tabora 4, ki stoji na Južnem sedlu (7986 m), jih loči še Rumeni pas, odsek sedimentnega peščenjaka. Vzpon na vrh se iz četrtega tabora začne že kmalu po polnoči, saj morajo plezalci premagati še skoraj 1000 m višinske razlike. V taki višini se kmalu pojavijo težave, zato nimajo na voljo veliko časa za poskus vzpona. Če vreme ni pravo, je spust po nekaj dneh čakanja že nujen. Velika nevarnost so tudi ozebline. Vzpon traja 10 do 12 ur. Plezalci najprej priplezajo na južni vrh (8750 m) in nato nadaljujejo po grebenu. Zadnja večja zapreka pred vrhom gore je Hillaryjeva stopnja. To je 15 metrov visok, navpičen alpinistični odsek med južnim vrhom Mount Everesta (8754 m) in vrhom Mount Everesta (8844,43 m). Vznožje Hillaryjeve stopnje je na 8776 m. Danes jo premagajo s pomočjo vrvi, ki so jih predhodno pritrdili Šerpe.

Vzpon prek severovzhodnega grebena se začne na ledeniku Rombuk. Everest je najvišji izmed 14-ih gorà, ki presegajo 8000 m in jih imenujemo osemtisočaki.

Izbrani plezalni rekordi[uredi | uredi kodo]

Ob koncu plezalne sezone leta 2010 je bilo na Everst izvedenih 5.104 vzponov.[47] Nekateri pomembnejši »prvi« vzponi so:

Apa Sherpa se je povzpel na vrh 21-krat

Slovenci na vrhu Everesta[uredi | uredi kodo]

13. maja 1979 sta se na 8848 visoki Mount Everest povzpela Kranjčana Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni pozneje pa še trojna mednarodna naveza takratne jugoslovanske odprave, v kateri so bili Slovenec Stane Belak - Šrauf, Splitčan Stipe Božić in vodja šerp na odpravi Nepalec Ang Phu.

Slovenci na vrhu Everesta:[67]

  1. Jernej Zaplotnik, 13. maj 1979
  2. Andrej Štremfelj, 13. maj 1979 in 7.oktober 1990
  3. Stane Belak - Šrauf, 15. maj 1979
  4. Viki Grošelj, 10. maj 1989
  5. Marija Štremfelj, 7. oktober 1990
  6. Janez Jeglič, 7. oktober 1990
  7. Franc Pepevnik Aco, 22. maj 1997[68]
  8. Pavle Kozjek, 23. maj 1997
  9. Davo Karničar, 7. oktober 2000
  10. Franc Oderlap, 7. oktober 2000
  11. Tadej Golob, 9. oktober 2000
  12. Matej Flis, 9. oktober 2000
  13. Grega Lačen, 9. oktober 2000
  14. Viki Mlinar, 21. maj 2005
  15. Marko Lihteneker, 21. maj 2005
  16. Roman Benet (IT), 17. maj 2007
  17. Tomaž Jakofčič, 19. maj 2009
  18. Tomaž Rotar, 16. maj 2017
  19. Andej Gradišnik, 18. maj 2023

Opombe[uredi | uredi kodo]

  1. V spodnji tabeli je navedena povprečna najnižja temperatura, zabeležena v tistem mesecu. Torej, v povprečnem letu bo najnižja zabeležena julijska temperatura -18 stopinj Celzija, najnižja zabeležena januarska temperatura pa bo -36 stopinj Celzija.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Všteta je tudi višina snežne kape.
  2. PZS [1]
  3. Navedene koordinate v sestavu WGS84 so bile izračunane s podrobnih topografskih kart in se skladajo s podatki adventurestats Arhivirano 2007-04-08 na Wayback Machine.. Napaka je skoraj gotovo manjša od 2".
  4. Položaj vrha Everesta na mednarodni meji je jasno prikazan na podrobnih topografskih kartah, tudi nepalskih.
  5. (nepalsko सगरमाथा, latinizirano: Sagarmāthā; standardnotibetansko ཇོ་མོ་གླང་མ, latinizirano: Chomolungma; kitajsko: 珠穆朗玛峰; pinjin: Zhūmùlǎngmǎ Fēng)
  6. Bishart, Andrew (4. maj 2016). »China's New Road May Clear a Path for More Everest Climbers«. National Geographic. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 21. septembra 2018.
  7. Chevalley, Dittert, Lambert; Vzponi v Everestu; MK, Ljubljana, 1959; str. 267
  8. »Sagar-Matha: Nepal«. Geographical Names. Pridobljeno 18. aprila 2014.
  9. Krakauer, Jon (1997). Into Thin Air: A Personal Account of the Mt. Everest Disaster. New York: Villard. ISBN 978-0-679-45752-7.
  10. Unsworth, Walt (2000). Everest – The Mountaineering History (3rd izd.). Bâton Wicks. str. 584. ISBN 978-1-898573-40-1.
  11. Storti, Craig (2021). The Hunt for Mount Everest (v angleščini). Quercus. ISBN 978-1-5293-6629-7.
  12. Peter Gillman, ur. (1993). Everest – The Best Writing and Pictures from Seventy Years of Human Endeavour. Little, Brown and Company. str. 10–13. ISBN 978-0-316-90489-6.
  13. »India and China«. The Times. Št. 22490. 4. oktober 1856. str. 8.
  14. »Papers relating to the Himalaya and Mount Everest«. Proceedings of the Royal Geographical Society of London. IX: 345–351. april–maj 1857.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  15. Peter Gillman, ur. (1993). Everest – The Best Writing and Pictures from Seventy Years of Human Endeavour. Little, Brown and Company. str. 10–13. ISBN 978-0-316-90489-6.
  16. »Papers relating to the Himalaya and Mount Everest«. Proceedings of the London Royal Geographical Society of London. IX: 345–351. april–maj 1857.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  17. Peter Gillman, ur. (1993). Everest – The Best Writing and Pictures from Seventy Years of Human Endeavour. Little, Brown and Company. str. 10–13. ISBN 978-0-316-90489-6.
  18. »India and China«. The Times. Št. 22490. 4. oktober 1856. str. 8.
  19. »Papers relating to the Himalaya and Mount Everest«. Proceedings of the Royal Geographical Society of London. IX: 345–351. april–maj 1857.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  20. »5 Everest facts«. historyextra.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. aprila 2016. Pridobljeno 1. junija 2016.
  21. H.P.S. Ahluwalia (1978). Faces of Everest. Vikas Publishing House. ISBN 978-0-7069-0563-2.
  22. »High altitude plants«. Adventure Scientists. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. aprila 2012. Pridobljeno 15. maja 2012.
  23. Ann Heinrichs (2009). Mount Everest. Marshall Cavendish. str. 25. ISBN 978-0-7614-4649-1.
  24. Anderson, Karen; Fawcett, Dominic; Cugulliere, Anthony; Benford, Sophie; Jones, Darren; Leng, Ruolin (9. januar 2020). »Vegetation expansion in the subnival Hindu Kush Himalaya«. Global Change Biology. 26 (3): 1608–1625. Bibcode:2020GCBio..26.1608A. doi:10.1111/gcb.14919. PMC 7078945. PMID 31918454.
  25. 25,0 25,1 Wanless, F. R. (1975). »Spiders of the family Salticidae from the upper slopes of Everest and Makalu« (PDF). Bulletin of the British Arachnological Society. 3 (5): 132–136. Arhivirano (PDF) iz spletišča dne 8. julija 2023. Pridobljeno 15. septembra 2023.
  26. 26,0 26,1 Jesse Greenspan. »7 Things You Should Know About Mount Everest«. History.com. Pridobljeno 20. septembra 2015.
  27. »Bar-headed geese: Highest bird migration tracked«. BBC News. Pridobljeno 20. septembra 2015.
  28. The Ascent of Everest by John Hunt (Hodder & Stoughton, 1953) In chapter 14, Hunt describes seeing a chough on the South Col; meanwhile Charles Evans saw some unidentified birds fly over the col
  29. Ann Heinrichs (2009). Mount Everest. Marshall Cavendish. str. 25. ISBN 978-0-7614-4649-1.
  30. »Ale, Som B. "Ecology of the Snow Leopard and the Himalayan Tahr in Sagarmatha (Mt. Everest) National Park, Nepal." University of Illinois, 2007« (PDF). Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 9. oktobra 2022.
  31. »List of Animals on Mount Everest«. Pets on mom.me. Pridobljeno 20. septembra 2015.
  32. »Everest Expedition Uncovers Exotic Species«. LiveScience.com. 7. april 2006. Pridobljeno 20. septembra 2015.
  33. »Monthly Average Coldest temperature on Everest Summit«. topchinatravel.com. Pridobljeno 16. avgusta 2015.
  34. »Nepal to move Everest base camp from melting glacier«. BBC News (v britanski angleščini). 17. junij 2022. Pridobljeno 17. junija 2022.
  35. West, John B. (1. marec 1999). »Barometric pressures on Mt. Everest: new data and physiological significance«. Journal of Applied Physiology. 86 (3): 1062–1066. doi:10.1152/jappl.1999.86.3.1062. PMID 10066724. S2CID 27875962.
  36. »The Dead Sea Region as a Health Resort«. The CF Center. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2012. Pridobljeno 15. maja 2012.
  37. Basilevsky, Alexandr T.; Head, James W. (2003). »The surface of Venus«. Rep. Prog. Phys. 66 (10): 1699–1734. Bibcode:2003RPPh...66.1699B. doi:10.1088/0034-4885/66/10/R04. S2CID 13338382.
  38. 38,0 38,1 »Everest weather station goes online«. UIAA. 16. junij 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. januarja 2009. Pridobljeno 15. maja 2012.
  39. Connelly, Claire (30. september 2011). »Mount Everest webcam gives new meaning to high-def«. Herald Sun. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. novembra 2021. Pridobljeno 30. septembra 2011.
  40. da Polenza, Agostino; Vuillermoz, Elisa; Verza, Gian Pietro; Cortinovis, Alberto. »SHARE: Everest Automatic Weather Station: South Col, Mt. Everest, Nepal« (PDF). Italy: Ev-K2-CNR Committee. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 19. novembra 2011.
  41. godhead/v (10. februar 2011). »The Open Graveyard of Mt. Everest's 'Death Zone'«. Gizmodo. Gawker Media. Pridobljeno 20. septembra 2015.
  42. Peplow, Mark (25. maj 2004). »High winds suck oxygen from Everest«. Nature. doi:10.1038/news040524-2.
  43. »The deadly odds of climbing Mount Everest: By the numbers«. The Week.
  44. »The deadly odds of climbing Mount Everest: By the numbers«. The Week.
  45. Peplow, Mark (25. maj 2004). »High winds suck oxygen from Everest«. Nature. doi:10.1038/news040524-2.
  46. »The Physiological Effects of Altitude«. TheTech. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. julija 2015. Pridobljeno 20. septembra 2015.
  47. 47,0 47,1 »Full list of all ascents of Everest up to and including 2010«. 8000ers.com. 24. september 2011. Pridobljeno 28. septembra 2011.
  48. »George Finch«. Pridobljeno 18. aprila 2013.
  49. 49,0 49,1 »Everest – First without oxygen«. NOVA Online. PBS. 2000. Pridobljeno 28. marca 2008.
  50. Starr, Daniel (18. marec 2011). »Golden Decade: The Birth of 8000m Winter Climbing«. Alpinist.com. Pridobljeno 28. maja 2013.
  51. »Mt Everest History and facts«. Mnteverest.net. Pridobljeno 29. maja 2013.
  52. »A view from the top of the world«. BBC News. 15. februar 2007. Pridobljeno 6. oktobra 2010.
  53. »Firsts«. Everest History.com. Pridobljeno 8. februarja 2014.
  54. »Sherpa Attempts Everest Speed Climbing Record«. Classic.mountainzone.com. Arhivirano iz spletišča dne 16. novembra 2012. Pridobljeno 24. oktobra 2012.
  55. »New/Old Records Record«. everestsummiteersassociation.org. Pridobljeno 30. aprila 2013.
  56. »Climbs and Expeditions: Nepal«. The American Alpine Journal. Zv. 41, št. 73. 1999. str. 374.
  57. Stuart, Julia (10. oktober 2000). »The man who skied down Everest«. The Independent. London.
  58. Greenfeld, Karl (18. junij 2001). »Adventure: Blind To Failure«. Time Magazine. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 25. aprila 2013. Pridobljeno 7. maja 2013.
  59. »Sherpa sets record Everest time«. BBC News. 21. maj 2004.
  60. 58 Stunden, 45 Minuten, Süddeutsche Zeitung, 10 December 2007. (nemško)
  61. »In 16 Stunden auf den Mount Everest«. Bergsteigen.at. 30. maj 2006. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. oktobra 2006. Pridobljeno 24. oktobra 2012.
  62. »Google Translate«. Translate.google.com. Pridobljeno 24. oktobra 2012.
  63. »Everest K2 News Explorersweb – the pioneers checkpoint«. Explorersweb.com. 21. maj 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 16. februarja 2022. Pridobljeno 22. avgusta 2010.
  64. »Nepal's 'Super Sherpa' breaks his own Everest record«. BBC News. 11. maj 2011. Pridobljeno 15. maja 2012.
  65. Ryall, Julian (21. maj 2012). »73-year-old becomes oldest woman to climb Mount Everest«. London: The Telegraph. Pridobljeno 22. maja 2012.
  66. »Japanese Octogenarian Becomes Oldest Man to Reach Summit of Mount Everest«. ABC News. Pridobljeno 23. maja 2013.
  67. »Slovenci na Everestu«. gore-ljudje.net. 12. maj 2012. Pridobljeno 30. julija 2014.
  68. »Ekipa«. Alpguide (v ameriški angleščini). Pridobljeno 16. novembra 2021.