Erzincan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Erzincan
Mestna občina
Erzincan... - panoramio.jpg
Erzincan se nahaja v Turčija
Erzincan
Erzincan
Koordinati: 39°44′47″N 39°29′29″E / 39.74639°N 39.49139°E / 39.74639; 39.49139Koordinati: 39°44′47″N 39°29′29″E / 39.74639°N 39.49139°E / 39.74639; 39.49139
DržavaZastava Turčije Turčija
ProvincaErzincan
Upravljanje
 • ŽupanBekir Aksun (Stranka nacionalističnega gibanja (MPH))
Površina
 • Okraj1,622,08 km2 km2
Nadm. višina
1.185 m
Prebivalstvo
 (2012)[2]
 • Urbano
96.474
 • Okraj
144.545
Spletna stranwww.erzincan.bel.tr

Erzincan (izg. Erzindžan)[3] je glavno mesto province Erzincan v severovzhodni Turčiji. Leži na nadmorski višini 1.185 m in ima snežne zime in topla poletja.

Mesto je bilo v preteklosti znano po izdelkih iz srebra, zdaj pa po izdelkih iz bakra in kozjem siru tulum pejniri. Mesto je pomembno cestno in železniško križišče. Pomembni industrijski veji sta proizvodnji sladkorja in tekstila. V mestu je glavni štab turške Tretje armade.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V Aciliseni, antičnem predhodniku Erzincana, je bil leta 387 sklenjen Acilisenski mir, s katerim je bila Armenija razdeljena na dve vazalni državi. Manjša je pripadla Bizantinskemu cesarstvu, večja pa Perziji.[4][5]

Strabon v svoji Geografiji 11.4.14. Aciliseno imenuje Akilisiní (grško Ἀκιλισηνή). Etimologija izvora besede je sporna, mesto pa se je nesporno nekoč imenovalo Erez. Nekaj časa se je po cesarju Justinijanu imenovalo Justinianopolis. Kasneje so ga Grki imenovali Κελτζηνή (Kelcini) in Κελεζηνή (Kelezini).[6]

Armenci so ga v 5. stoletju imenovali Jekegiac,[7] kasneje pa Jerznka (armensko Երզնկա).[8]

V Erezu, ki ga še niso odkrili, je bilo predkrščansko svetišče, posvečeno armenski boginji Anahit. Agatangelos, domnevni tajnik armenskega kralja Tiridata III., poroča, da je kralj v prvem letu svojega vladanja odšel v Erez obiskal Anahitin tempelj in tam daroval. Prikritemu kristjanu Gregorju Prosvetitelju je ukazal, naj pripravi obredno daritev. Ker je Gregor zahtevo zavrnil, je bil aretiran in mučen. Dogodki so se končali s Tiridatovim krstom štirinajst let kasneje.[9] Po pokristjanjenju Armenije so tempelj v Erezu porušili in njegovo premoženje in prostor prepustili Gregorju. V Erezu je bilo kasneje zgrajenih več samostanov.

Acilisena je neznano kdaj postala škofija. Prvi znani škof sredi 5. stoletja je bil Ioanes, ki je leta 459 podpisal dekret patriarha Genadija I. Konstantinopelskega proti simoniji. Georg ali Gregor, omenjata se obe imeni, je bil kot "škof Justinijanopolisa" eden od očetov na Drugem koncilu v Konstantinoplu (553). Na Tretjem koncilu v Konstantinoplu (681) se je Teodor podpisal kot "škof Justinijanopolisa v pokrajini Eklezina". Na Četrtem koncilu v Konstantinoplu (879) je bil prisoten Gregorij. Do 10. stoletja se škofija ne omenja v nobeni Notitiae Episcopatuum. Konec tega stoletja je omenjena kot avtokefalna nadškofija, v 11. stoletju pa kot metropolija z 21 sufragani. Acilisena je v tem času dosegla največji sijaj, ki se je končal z veličastno zmago Seldžukov nad Bizantinci v bitki pri Manzikertu leta 1071. Po 13. stoletju se v Notitiae Episcopatuum ne omenjajo niti škofje niti škofija kot taka.[6][10] Na sedanjem seznamu katoliških škofij se omenja kot naslovni sedež.[11]

Seldžuški sultan Sulejman ibn Kutalmiš je leta 1071 Erzincan vključil v Mengdžuški bejluk. Marko Polo je o Erzincanu zapisal, da v njem živijo Armenci in da je eno od najbolj "imenitnih mest" in sedež nadškofije.[12]

Leta 1243 je bil Erizincan uničen v bojih Seldžukov pod Kejhusrevom II. in Mongoli. Mesto se je do leta 1254 očitno opomoglo, ker je Viljem Rubruški zapisal, da je v potresu umrlo več kot 10.000 prebivalcev. V tem času so v mestu vladali delno neodvisni armenski knezi.[13]

Erzincan je bil eno od najpomembnejših mest v zgodovini Safavidov. V njem se je poleti 1500 na poziv Ismaila I.[14] zbralo približno 7.000 Kizilbaševih vojakov in mu pomagalo utrditi njegovo dinastijo.

Prva svetovna vojna[uredi | uredi kodo]

V prvi svetovni vojni je bil Erzencanu glavni štab turške Tretje armade in leta 1916 prizorišče bitke turške vojske pod poveljstvom Kerim Paše in ruske Kavkaške armade pod poveljstvom generala Nikolaja Judeniča. Slednji je 12. julija osvojil Mama Hatun in 25. junija Erzincan. Mesto je bilo relativno nedotaknjeno in Judenič je zasegel veliko količino mestnih zalog. Ruska vojska ni izkoristila strateške prednosti, ki jo je dosegla z zmago, ampak se je postopoma umaknila proti severu.[15]

Za komandanta turškega Prvega kavkaškega armadnega korpusa je bil imenovan polkovnik Kâzım Karabekir, ki je februarja 1918 zavzel Erzincan.

Erzincanski sovjet[uredi | uredi kodo]

V letih 1916-1921 je v Erzincanu obstajal kratkoživ Erzincanski sovjet. Večina sedanjih turških provinc Erzincan in Tunceli je bila pod rusko okupacijo. Po oktobrski revoluciji so boljševiški vojaki prevzeli nadzor nad carskim častniškim zborom. Boljševiški vojak Arşak Cemalyan je pozval kurdske, armenske in turške predstavnike, naj sodelujejo v vodstvu Erzincanskega sovjeta.[16][17]

Potres[uredi | uredi kodo]

Velik potres 27. decembra 1939 je popolnoma porušil Erzincan. Potres je imel sedem velikih sunkov, od katerih je imel najmočnejši magnitudo 7,8. Bil je najmočnejši potres v novejši zgodovini Turčije. Prvi dan je umrlo 8.000 ljudi, naslednji dan pa se je število žrtev povečalo na 20.000. V manjših potresih in več poplavah je do konca leta umrlo 32.962 ljudi. Staro mesto se je zaradi poškodb povsem opustilo. Novi Erzincan je zgrajen malo bolj severno.

Podnebje[uredi | uredi kodo]

Erzincan ima kontinentalno podnebje (Köppenova klasifikacija podnebja Dsa) z zelo mrzlimi zimami in vročimi suhimi poletji. Najbolj moker letni čas je pomlad, najbolj suh pa poletje. Najnižja izmerjena temperatura je bila −32,5 °C februarja 1950. Najvišja izmerjena temperatura je bila 40,6 °C julija 2000. Največja višina snega je merila 74 cm februarja 1950.

Podnebni podatki - Erzincan (Povprečja 1960–2012) (Ekstremi 1929–2016)
Mesec jan feb mar apr maj jun jul avg sep okt nov dec letno
Rekordno visoka temperatura °C 14 17,2 25,2 30,4 33,8 35,6 40,6 40,5 36,6 31,4 24,9 23,2 nil
Povprečna visoka temperatura °C 1,7 3,7 9,9 16,7 22,1 26,9 31,4 31,7 27,3 20 11,5 4,6
Povprečna dnevna temperatura °C -2,9 -1,2 4,4 10,7 15,6 20 24 23,7 18,9 12,1 5,2 0,1
Povprečna nizka temperatura °C -6,9 -5,5 -0,5 5 8,8 12,3 15,6 15,2 10,7 5,9 0,6 -3,5
Rekordno nizka temperatura °C -32,5 -32,4 -22,4 -11,1 -4,2 2 4,8 5,9 0,3 -6,8 -17,4 -25,9 nil
Padavin mm 28,1 30,3 41,2 53,8 54,5 30,2 11,4 6,8 14,3 43,4 39,3 28,8
Povp. št. dni s padavinami 9,6 9,3 11,6 14,1 14,5 9,2 3,3 2,6 4,3 8,8 8,8 10,1
Povp. sončnih ur na mesec 89,9 106,4 158,1 171 226,3 288 328,6 310 261 192,2 126 74,4
Vir: Devlet Meteoroloji İşleri Genel Müdürlüğü [18]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Area of regions (including lakes), km². Regional Statistics Database. Turkish Statistical Institute. 2002. Pridobljeno 5. marca 2013.
  2. Population of province/district centers and towns/villages by districts – 2012. Address Based Population Registration System (ABPRS) Database. Turkish Statistical Institute. Pridobljeno 27. februarja 2013.
  3. Barış Kabak, Irene Vogel. "The phonological word and stress assignment in Turkish". Phonology 18 (2001): 325.
  4. Suny, Ronald Grigor (1994). The Making of the Georgian Nation. Indiana University Press. str. 22. ISBN 978-0-25320915-3.
  5. A.J. Hacikyan; Gabriel Basmajian; Edward S. Franchuk; Nourhan Ouzounian, ur. (2000). The Heritage of Armenian Literature: From the Oral Tradition to the Golden Age. Detroit: Wayne State University Press. str. 378. ISBN 9780814328156.
  6. 6,0 6,1 Raymond Janin. Celtzene ou Celezene. Dictionnaire d'Histoire et de Géographie ecclésiastiques, vol. XII. Pariz, 1953, koloni 130–131.
  7. A.J. Hacikyan; Gabriel Basmajian; Edward S. Franchuk; Nourhan Ouzounian, ur. (2000). The Heritage of Armenian Literature: From the Oral Tradition to the Golden Age. Detroit: Wayne State University Press. str. 169. ISBN 9780814328156.
  8. AGMI identified new unknown photo documents on Armenian genocide. Armenian Genocide Museum-Institute. Pridobljeno 18. oktobra 2013.
  9. Vreg Nersessian (2001). Treasures From the Ark. str. 114-115.
  10. Michel Lequien. Oriens christianus in quatuor Patriarchatus digestus. Pariz, 1740, zvezek I, koloni 435–436.
  11. Annuario Pontificio 2013. Libreria Editrice Vaticana 2013. str. 823. ISBN 978-88-209-9070-1.
  12. Polo, Marco (1993). Description of the Greater Hermenia. Yule, Sir Henry; Cordier, Henri (ur.). The Travels of Marco Polo (ponatis 3. izdaje, London 1903). New York: Courier Corporation. str. 45. ISBN 0486275868.
  13. Baghdasaryan, Ye. M. "Երզնկայի հայկական իշխանությունը XIII-XIV դարերում" (Armenska kneževina Jerznka v 13. in 14. stoletju). Lraber Hasarakakan Gitutyunneri, 2 (1970): 36–44. (armenščina).
  14. Faruk Sümer. Safevi Devletinin Kuruluşu ve Gelişmesinde Anadolu Türklerinin Rolü. Türk Tarih Kurumu Yayınları. Ankara, 1992. str. 15. (turščina).
  15. John S.D. Eisenhower. World War I: A Student Encyclopedia (uvod).
  16. Karabekir, Kâzım. Erzincan ve Erzurum'un Kurtuluşu: Sarıkamış, Kars ve Ötesi. Erzurum Ticaret ve Sanayi Odası Araştırma, Geliştirme ve Yardımlaşma Vakfı, 1990. str. 377. ISBN 978-975-512-072-0. (turščina).
  17. "Ekim Devrimi Tartışmaları 2009: Ekim Devrimi ve İki Cumhuriyet". Köz Gazetesi, 15. november 2009. Yüz Çiçek Açsın Kültür Merkezi - Okmeydanı, İstanbul (turščina).
  18. İl ve İlçelerimize Ait İstatistiki Veriler- Meteoroloji Genel Müdürlüğü Arhivirano 2011-04-30 na Wayback Machine.. Dmi.gov.tr. Retrieved on 2012-05-13.