Ernest Petrič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Ernest Petrič
Portret
Rojstvo 18. november 1936({{padleft:1936|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:18|2|0}}) (80 let)
Tržič
Državljanstvo Flag of SFR Yugoslavia.svg SFRJ
Flag of Slovenia.svg Slovenija
Poklic sodnik, diplomat, politik, pravnik, veleposlanik, politolog

Ernest Petrič, slovenski politik, pravnik, politolog, strokovnjak za mednarodni odnosi, univerzitetni profesor in diplomat, * 18. november 1936, Tržič.

Doktoriral je na Pravni fakulteti v Ljubljani 1965 in se zaposlil na Visoki šoli za politične vede, ki se je kasneje preimenovala v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer je bil (od 1982 redni) profesor mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. V letih 1967-72 je bil tudi član Izvršnega sveta skupščine SRS (t. i. Kavčičeve vlade), odgovoren za znanost in tehnologijo. Njegova kandidatura za člana predsedstva SFRJ (znana kot "akcija 25 poslancev" republiške skupščine) leta 1971 je sprožila politično afero. Po upokojitvi Vlada Benka leta 1978 je postal predstojnik seminarja za mednarodne odnose in 1981 tudi ustanovni predstojnik Centra za mednarodne odnose ter kasneje še Raziskovalnega inštituta FSPN (zdajšnje FDV), katere dekan je bil v letih 1987-89.

V letih 1983-86 je predaval mednarodno pravo na Univerzi v Addis Abebi (Etiopija). Bil je veleposlanik SFRJ v Indiji (1989-91) ter Republike Slovenije v Združenih državah Amerike (1991-97), nato državni sekretar na Ministrstvu za zunanje zadeve RS (obenem je spet predaval mednarodne odnose na FDV, 1997-2000), stalni predstavnik (veleposlanik) Slovenije pri OZN v New Yorku (2000-02) in veleposlanik RS v Avstriji (2002-08).[1] V letih 2006/07 je obenem predsedoval Svetu guvernerjev IAEA (Mednarodne agencije za atomsko energijo) na Dunaju.

Leta 2008 je bil izvoljen za ustavnega sodnika, novembra 2010 je postal predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije[2]. Novembra 2013 ga je na položaju zamenjal Miroslav Mozetič, mandat ustavnega sodnika mu je prenehal aprila 2017.[3] Je član in bivši predsednik ILC (International Law Commission), v kateri je 34 izvoljenih članov, uglednih strokovnjakov za mednarodno pravo iz celotnega sveta, ki predstavljajo različne pravne sisteme in jih imenuje Generalna skupščina Združenih narodov. V njej je aktivno sodeloval pri kodifikaciji in progresivnem razvoju mednarodnega prava. Je tudi član posvetovalnega odbora za nominacije sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča. Objavil je številne članke in razprave v domačih in tujih strokovnih publikacijah in več knjig, od tega štiri s področja mednarodnega prava, ter temeljno delo v slovenskem jeziku o zunanji politiki: Zunanja politika – Osnove teorije in praksa, objavljeno tudi v angleščini in albanščini. Občasno še predava mednarodno pravo na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici, na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani ter na Fakulteti za evropske in državne študije na Brdu pri Kranju.

Leta 2006 je bil odlikovan z zlatim redom za zasluge Republike Slovenije.

DELA - monografije:

Mednarodnopravno varstvo narodnih manjšin (1977)

Mednarodni položaj slovenske manjšine v Italiji po Osimu (1980) / La posizione giuridica internazionale della minoranza slovena in Italia (Gli Sloveni in Italia) (1981)

Pravica do samoodločbe : mednarodni vidiki (1984)

Od cesarja do voditelja (1988)

Izbrane teme mednarodnega prava (2010, soavtor Marko Pogačnik)

Zunanja politika : osnove teorije in praksa (2010)

Foreign policy : from conception to diplomatic practice (2013)

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]