Duhovniški roman

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje

Duhovniški roman oz. povest je pripovedni žanr, ki vsebuje snov duhovniškega življenja. Glavna ali ena od glavnih oseb je duhovnik. V drugih jezikih pojem ni enciklopedično utrjen (npr. nem. Priesterroman).

Značilnosti[uredi | uredi kodo]

Skupna značilnost duhovniških romanov je poudarjena duhovnikova subjektivnost in predstavitev njegove celovite osebnostne podobe, ki se kaže razpeta med duhovnim in materialnim oziroma telesnim. Iz tega izhaja bivanjska problematika glavnega junaka. Glavna tema je konflikt znotraj duhovnika, ki se znajde v trikotniku: ženska, Cerkev, mati. Najpogostejši motivi so ljubezenski, etični, materina želja imeti sina duhovnika, izkrivljeni odnosi znotraj Cerkve in folklora (npr. romanja, nova maša). Pojem je slovenska literarna kritika uporabljala od leta 1943 dalje.

Slovenski duhovniški roman[uredi | uredi kodo]

V slovenski literaturi je količinsko duhovniški roman napredoval v 20. letih 20. stoletja. Najobsežnejši opus pripovednih spisov iz življenja duhovnikov je ustvaril Ivan Pregelj, napisal je 7 duhovniških romanov.

Romani o redovnikih

Duhovniški roman v drugih jezikih[uredi | uredi kodo]

V drugih jezikih literarni pojem duhovniški roman ni enciklopedično utrjen (npr. nem. Priesterroman). Kljub temu obstajajo dela, ki bi ustrezala slovenskemu pojmu duhovniški roman. Avtorji teh so npr. Mathew Lewis (The monk, 1796), Oliver Goldsmith (Župnik Wakefieldski, 1766, 1876), René Bazin, Jules Barbey d'Aurevilly, Jindrich Šimon Baar, Jane Austin (Prevzetnost in pristranost, 1813, 1968), Colleen McCullough (Pesem ptic trnovk, 1977, 1980), William Peter Blatty (Izganjalec hudiča, 1971, 1994).

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Miran Hladnik. Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009. 169–176. (COBISS)
  • Bernarda Podlipnik. Duhovniška povest. Slava 7/2 (1993/94). 157–171. (COBISS)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Knjiga Portal:Literatura