Cinkov sulfid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Cinkov sulfid
Sphalerite-unit-cell-3D-balls.png
Wurtzite-unit-cell-3D-balls.png
Identifikatorji
ECHA InfoCard 100.013.866
RTECS število
  • ZH5400000
Lastnosti
ZnS
Molska masa 97.474 g/mol
Gostota 4.090 g/cm3
Tališče 1185 °C (sublimacija)
zanemarljiva
Prepovedani pas 3.54 eV (kubična, 300 K)
3.91 eV (heksagonalna, 300 K)
Struktura
Koordinacijska
geometrija
tetrahedralna (Zn2+)
tetrahedralna (S2−)
Termokemija
−204.6 kJ/mol
Nevarnosti
NFPA 704 (diamant ognja)
Flammability code 0: Will not burn. E.g. waterHealth code 1: Exposure would cause irritation but only minor residual injury. E.g. turpentineReactivity code 0: Normally stable, even under fire exposure conditions, and is not reactive with water. E.g. liquid nitrogenSpecial hazards (white): no codeNFPA 704 four-colored diamond
0
1
0
Plamenišče ni vnetljiv
Sorodne snovi
Drugi anioni cinkov oksid
cinkov selenid
cinkov telurid
Drugi kationi kadmijev sulfid
živosrebrni sulfid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C [77 °F], 100 kPa).
Sklici infopolja

Cinkov sulfid, kemijska oznaka ZnS, je rumenkasto bel prah. V naravi se običajno nahaja v kubični obliki, imenovanit cinkova svetlica ali sfalerit, ki je tudi najpomembnejša cinkova ruda, manj pogosteje pa se nahaja v heksagonalni obliki, imenovani vurcit.

V laboratoriju se ga lahko zlahka proizvede z zmešanjem cinka in žvepla ter segrevanjem te mešanice. Cinkov sulfid je netopen v vodi in v raztopinah, ki vsebujejo cinkove ione (Zn2+), se v prisotnosti sulfidnih ionih (S2-), npr. zaradi dodatka vodikovega sulfida (H2S), tvori cinkov sulfid:

Uporabljajo se za fluorescentne barve in kot luminofor. Pri močnem segrevanju s sledovi nekaterih kovin, kot sta baker in magnezij, oddaja po osvetlitvi zeleno svetlobo. Do slednjega laho pride tudi zaradi obsevanja z rentgenskimi žarki in delci alfa. V mešanici z radioaktivnimi snovmi se ga je nekdaj uporabljalo za osvetljevanje številčnic na uri, v zaslonih barvnih televizorjev pa se uporablja za tvorbo modre svetlobe.[1] Uporablja se tudi za merjenje temperature ozračja, saj je zelo je občutljiv na spremembo podnebnih razmer.

Opombe in reference[uredi | uredi kodo]

  1. W. Schröter, K.-H. Lautenschläger, H. Bibrack, A. Schnabel. ([1990] 1993). KEMIJA, Splošni priročnik. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije, str. 433. ISBN 86-365-0122-9