Capoeira

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Predstavitev capoeire v starem mestnem jedru Ljubljane, Slovenije
Predstavitev capoeire v Ljubljani

Capoeira (/ˌkæpuːˈɛərə/; Izgovorjava v Portugalščini: [kapuˈejɾɐ]) je brazilska borilna veščina. Vključuje tudi elemente plesa,[1][2][3] akrobatike[4], folklore in glasbe. Po navadi je izvajanje poimenovano z igro[5][6] (jogo- portugalsko). Razvila se je v Braziliji v začetku 16. stoletja. Poznana je po svojih fluidnih in kompleksnih gibih, udarcih z nogo, obratih in akrobatskih tehnikah, za kar uporablja predvsem moč, hitrost in silo vzvoda. Najbolj vsespološna razlaga izvora besede capoeira izhaja iz Tupi jezika, iz besed ka`a (džungla) e puer (je bila), kar se nananaša na območja nizkega rastja v notranjosti Brazilije, kjer so se skrivali sužnji ubežniki. Ljudje, ki se ukvarjajo s capoeiro, so capoeiristi. 26. novembra 2014 je UNESCO capoeiri dodelil zaščiteni status »nedotakljive kulturne dediščine«.[7]

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

V zgodovini začetki Capoeire časovno sovpadajo z začetkom suženjstva v Braziliji. V začetku 17. stoletja so portugalski kolonialisti začeli uvažati sužnje, večinoma iz zahodne Afrike, v svoje kolonije. Največ, skoraj 40% vseh sužnjev prepeljanih čez Atlantski ocean, jih je prejela Brazilija. Ker so zgodovinski pisni viri o obdobju med 16. stoletjem in začetku 19. stoletja zelo redki, je to obdobje zgodovine Capoeire še vedno zelo nejasno. Kljub temu, ustna dediščna, jezik in ostali dokazni viri, nedvomno pričajo o njenih afro-brazilskih koreninah.

Izvor[uredi | uredi kodo]

V 16. stoletju si je Portugalska prisvojila enega največjih ozemljskih teritorijev kolonialnih imperijev, vendar ji je za kolonizacijo primanjkovalo ljudi, še posebej delavcev. Zaradi tega primankljaja se je Portugalska, tako kot večina evropskih kolonialističnih držav, odločila za uporabo suženjstva. V prvem stoletju je bila njena glavna ekonomska aktivnost v koloniji pridelovanje in predelovanje sladkornega trsa. S tem namenom so bile ustanovljene velike plantaže, imenovane engenhos, ki so bile odvisne od suženjskega dela. Sužnji, ki so živeli v nehumanih in ponižujočih razmerah, so bili prisiljeni na težko delo in bili pogosto fizično kaznovani za že manjše nespodobno ravnanje[8]. Kljub dejstvu, da so bili sužnji velikokrat številčno močnejši od kolonialistov, so bili upori redki. Vzroki za to so bili različni; pomankanje orožja, strogi kolonialni zakoni, nesoglasja med skupinami sužnjev, ki so prihajali iz različnih delov Afrike in pa slabo poznavanje novega ozemlja ter njegove okolice. V tem okolju je bila Capoeira rojena kot preprosto upanje za preživetje. Bila je orodje s katerim je neopremljen pobegli suženj lahko preživel v neznanem, neprijaznem okolju in lahko kljuboval lovu capitães-do-mato, oboroženim in opremljenim kolonialističnim agentom, katerih naloga je bila iskanje in ujetje pobeglih.

Quilombos[uredi | uredi kodo]

Zumbi, painted by Antônio Parreiras

Pobegli sužnji so se združevali in ustanavljali quilombos. Quilombos so bili primitivni zaselki na težko dostopnih in oddaljenih krajih. Nekateri so hitro rastli in s tem pritegnili ne le več ubežnikov, temveč tudi avtohtono prebivalstvo Brazilije ter Evropejce, ki so skušali ubežati krščanskemu ekstremizmu. Nekateri so zrasli do te mere, da so postali ogromne neodvisne multietnične entitete.[9]

Vsakodnevno življenje v quilombu je omogočalo poleg svobode tudi oživljanje tradicionalnih kulturnih prvin, ki so bile pod kolonialnimi zakoni zatrte. V takem multietničnem okolju, ki je bilo neprestano ogroženo s strani portugalskih kolonialnih oboroženih čet, se je Capoeira iz orodja preživetja razvijala v borbeno veščino osredotočeno na vojno stanje.[9] In this kind of multi-ethnic community, constantly threatened by Portuguese colonial troops, capoeira evolved from a survival tool to a martial art focused on war.

Največji quilombo, Quilombo dos Palmares, je bil sestavljen iz veliko vasi in je obstajal več kot stoletje dolgo. Doživel je vsaj 24 manjših napadov in 18 kolonialnih invazij. Vsi napadi so bili uspešno obranjeni. Portugalski vojaki so opisovali, da se je borec iz quilomba branil z nenavadnimi borbenimi tehnikami in da je bil potreben več kot en konjenik, če si hotel ujeti enega. Guverner province je izjavil, da je težje premagati en quilombo kot nizozemsko vojsko.[9]

Urbanizacija[uredi | uredi kodo]

Leta 1808 je princ in bodoči kralj Dom João VI skupaj s celotnim portugalskim dvorom pobegnil v Brazilijo. Razlog je bila Napoleonova invazija na Portugalsko. Kolonija, katera je bila do tega trenutka izkoriščana le zaradi svojih naravnih virov in pridelkov plantaž, se je končno začela razvijati kot narod.[10] Portugalski monopol se je končal, ko so se brazilska pristanišča odprla za trgovanje še z drugimi narodi.[11] Raščajoča mesta so pridobivala na pomembnosti in Brazilcem je bilo dovoljeno izdelovati navadne izdelke, kar je bilo prej uvoženo le iz Portugalske (npr. steklo).[10]

Zabeležbe vadečih Capoeire obstajajo vse od 18. stoletja dalje v Rio de Janeiru, Salvadorju in Recifu. Velika mesta so rasla in potreba po sužnjih se je povečala. S tem je tudi Capoeira pridobivala na pomembnosti in številčnosti vadečih. Bila pa je tudi pogosto uporabljena proti kolonialnim stražam v Riu, tako da jo je kolonialna vlada skušala zatreti in vzpostavila različne fizične kazni.[12] Obširno zajeti podatki policije v 19. stoletju o pridržanju mnogo sužnjev in svobodnih ljudi zaradi vadbe Capoeire:

" Od 288 sužnjev zaprtih v zaporu Calabouço med letoma 1857 in 1858 jih je bilo 80 (31%) aretiranih zaradi Capoeire in samo 28 (10, 7%) zaradi pobega. Od 4303 aretiranih v Riu leta 1862 jih je bilo 404 pridržanih (skoraj 10%) zaradi Capoeire."[13]

Konec suženjstva in prepoved Capoeire[uredi | uredi kodo]

Original Lei Áurea document

Do konca 19. stoletja je bilo v Brazilskem Cesarstvu suženjstvo odpravljeno. Razlogi so bili različni; napadi milic iz quilombov na plantaže, ki so se še posluževale suženjstva, nesodelovanje brazilske vojske pri lovljenju sužnjev ubežnikov in vse večje pojavljanje abolicionističnih gibanj. Cesarstvo je skušalo umiriti problematiko z zakoni o zamejevanju suženjstva, vendar je Brazilija 13. maja leta 1888 nehala priznavati institucijo suženjstva s sprejetjem zakona Lei Áurea (Zlati Zakon), uzakonjen v cesarskem parlamentu in podpisan od Princese Isabele. Po nastopu zakona pa so se svobodni nekdanji sužnji počutili zapostavljene. Večina jih ni imela kje živeti, niso dobili dela in so bili s strani brazilske družbe prezrti; videni so bili kot leni delavci.[14][15] Hkrati se je povečalo tudi priseljevanje ljudi iz Evrope in Azije, kar je še dodatno otežilo nekdanjim sužnjem dostopnost do dela.[15][16] Capoeiristi so kmalu začeli uporabljati svoje veščine v nekonvencionalne namene; kriminalne združbe in vojni gospodarji so jih najemali za telesne stražarje in najete morilce, v Riu so skupine capoeristov, imenovane maltas, začele pleniti po mestu. Leta 1890 je nedavno razglašena Republika Brazilija odredila prepoved Capoeire po celi državi.[17] Stanje družbe v prestolnici je bilo kaotično in policija je poročala o Capoeiri kot o prednosti pri bojevanju.[16]

Po prepovedi je bil katerikoli državljan, ki je uporabljal Capoeiro v pretepu ali kakorkoli drugače izvajal oziroma vadil to veščino, aretiran, mučen in pogosto pohabljen s strani policije. Roda de capoeira, kot ena izmed oblik kulturne prakse, je bila izvajana na odročnih krajih, pogosto s postavljeno stražo, ki bi opozorila na približajočo se policijo.

Luta Regional Baiana[uredi | uredi kodo]

Mestre Bimba group, 2022

Do 1920-ih let je represija počasila upadala. Mestre Bimba iz Salvadorja je bil močan borec v legalnih in ilegalnih borbah, kjer je spoznal tudi svojega bodočega učenca Cisnado Lima. Oba sta bila mnenja, da Capoeira izgublja svoje borbene prvine zaradi vse večje uporabe veščine za animiranje turistov. Bimba je začel razvijati prvo sitematično metodo treninga za Capoeiro in leta 1932 je ustanovil prvo šolo Capoeire. Vendar je bilo ime Capoeira še vedno ilegalno, zato mu je Cisnando svetoval, da svoj stil raje poimenuje Luta Regional Baiana (Regionalna borba iz Baiane).[18]

Leta 1937 je z dovoljenjem Salvadorskega Sekretarja za Izobrazbo (Secretaria da Educação, Saúde e Assistência de Salvador) Bimba ustanovil šolo imenovano Centro de Cultura Física e Luta Regional. Njegovo delo je bilo zelo dobro sprejeto in je poučeval Capoeiro tudi mestno kulturno elito.[18] Do leta 1940 je Capoeira končno izgubila kriminalno konotacijo in bila legalizirana. Regionalni stil Bimbe je zasenčil tradicionalne Capoeriste, ki še vedno niso uživali zaupanja družbe. To se je začelo spreminjati, ko je leta 1941 Vicente Ferreira Pastinha ustanovil Centro Esportivo de Capoeira Angola (CECA), locirano v Pelorinhu, soseski v Salvadorju. Ta šola je privabljala veliko tradicionalnih Capoeristov. S slovesom CECA je tradicionalni stil dobil ime Capoeira Angola. Ime izvira iz besedne zveze brincar de angola (igranje Angole), ki je bila v 19. stoletju ponekod v rabi. Polastili so se je tudi drugi mojstri, ki niso nujno sledilo stilu Pastinhe.[19]

Danes[uredi | uredi kodo]

(video) Practicing Capoeira in Yoyogi Park, Japan.

Danes Capoeira ni le borilna veščina, ampak aktivni način izvoza brazilske kulture po celem svetu. Od 70-ih let prejšnjega stoletja so številni mojstri emigrirali v druge države z namenom poučevanja Capoeire. Ta je prisotna že v mnogo državah po vseh kontinentih sveta in vsako leto v Brazilijo privabi tisoče učencev Capoeire. Tuji učenci se trudijo naučiti tudi Portugalščine, da bi lahko veščino boljše spoznali in se še bolj poglobili v njo. Ugledni in priznani mojstri pogosto učijo v tujini in ustanavljajo svoje šole. Tako so predstavitve Capoeire, ki so bolj teatralne, s poudarkom na akrobatiki, kot pa borbene, pogost pojav po celem svetu. Kjub temu je borbeni aspekt še vedno zelo prisoten, ampak manj očiten in je zato večkrat prezrt s strani ne-vadečih. Lokavščina je vedno prisotna in zelo dobri Capoeristi so sposobni celo neposreden napad izvesti tako, da izgleda kot prijateljska gesta. Simbol brazilske kulture, simbol etničnega amalgama, ki karakterizira Brazilijo, simbol odpora proti represiji; Capoeira je nedvomno spremenila podobo Brazilije in postala simbol ponosa Brazilcem. Uradno tvori tudi del neločljive kulturne dediščine Brazilije.

Tehnike[uredi | uredi kodo]

A capoeira demonstration at the Helsinki Samba Carnaval in Finland.

Capoeira je hitra in vsestranska borilna veščina, ki je bila v preteklosti osredotočena na boj proti skupini nasprotnikov ali v primeru tehnične prednosti.

Slog poudarja uporabo celotnega spodnjega dela telesa za izvedbo udarcev, spotikov in podiranja nasprotnika in zgornji del telesa, da pomaga tem gibom in za občasne napade z zgornjim delom telesa. Ima lastnosti vrste zapletenih položajev in drže telesa, ki naj bi se zverižile v neprekinjenem toku gibanj, z namenom izvedbe udarcev, umikov in gibanj ne da bi prekinili gibanje, ki izraža slog z nepredvidljivimi in vsestranskimi elementi.

Ginga (dobesedno: zibanje naprej in nazaj, nihanje) je temeljni premik v capoeiri, je pomembna za napad in obrambne namene. Ima dva glavna cilja. Eden je, da se capoeirista obdrži v stanju nenehnega gibanja, kar preprečuje da bi bil lahka tarča. Drugi cilj je uporaba zavajajočih gibov, z namenom preslepitve nasprotnika, da se ta odprte za napad ali protinapad.

Napadi v capoeiri temeljijo na izkoriščanju priložnosti in čeprav so gibi zavajajoči ali izvedeni kot triki, morajo biti natančni in odločni, kot je neposreden udarec v glavo, obraz, bistveni del telesa, ali močnim podiranjem nasprotnika. Večina napadov v capoeiri je izvedena z nogami, kot so neposredni udarci ali udarci z obratom in vrtenjem, podiranjem nasprotnika z udarci in prijemi spodnjega dela nog, ali udarci s koleni. Udarci s komolci, pestmi, dlanjo in druge oblike podiranja nasprotnika zaključujejo glavni seznam. Zelo pomemben protinapad je tudi udarec z glavo.

Obramba temelji na načelu ne-upiranja, kar pomeni izogibanje napadu z umikanjem, namesto blokiranja. Umiki se imenujejo esquivas in so odvisni od smeri napada in namena tistega, ki se brani. Mogoče jih je izvesti stoje ali z naslonom roke na tla. Blokiranje napada se izvaja samo, ko je esquiva popolnoma neizvedljiva. Ta strategija omogoča hitre in nepredvidljive protinapade, možnost da se osredotočimo na več kot enega nasprotnika, ter možnost da se soočimo praznih rok proti oboroženem nasprotniku.

Niz obratov in akrobacij (kolo se imenuje AU ali prehoden položaj imenovan Negativa) omogoča capoeiristu hitro premagati poskus podiranja s strani nasprotnika ali izgubo ravnotežja, ter postavitev okoli nasprotnika in v pripravljen položaj za napad. Prav ta kombinacija napadov, obrambe in mobilnosti, daje capoeiri njeno prepoznavno "pretočnost" in koreografiji podoben stil.

Orožje[uredi | uredi kodo]

Skozi večino svoje zgodovine v Braziliji, je capoeira vključevala orožje in uporabo orožja, kar ji je dalo prispodobo ulične borilne veščine. Capoeiristas so običajno nosili nože in ostro orožje skrite v notranjosti glasbil imenovanih Berimbau, ali pa so berimbau uporabili kot orožje z dodajanjem rezila na njegovo konico. Nož ali britvico so tudi uporabljali pri uličnih "rodah" (borilni krog) proti sovražnem nasprotniku. Druga skrivališča za orožje so bili klobuki in senčniki. Mestre Bimba je vključil v njegovih naukih "curso de especialização" specializacije, v katerih bi se učenci poučevali o zaščiti pred noži in pištolami, kot tudi uporabo noža, ravne britve, kose, kija, chanfolo (dvorezno bodalo), facão (mačeta) in tira-Teima (trsni meč). Po končanem izobraževanju, so učenci prejeli rdeč šal, ki je označeval njihovo specializacijo. Uporabo navedenih metod so prakticirali samo določen čas. Bolj znana in bolj pogosta uporaba orožja s strani Mestre Bimba in njegovih učencev je bila vadba, ki se je nanašala na razorožitev nasprotnika.

Tovrstno usposabljanje z orožjem, je v današnjih časih skoraj povsem odsotno v Capoeiri, vendar nekatere skupine še vedno vadijo uporabo britvice za obredno uporabo v rodah.

Capoeira kot igra[uredi | uredi kodo]

igra na ulici - nastop

Igranje capoeire je igra in način prakticiranja uporabe gibov capoeire v simuliranem boju. To se lahko igra kjerkoli, vendar ponavadi poteka v Rodi. Med igro se uporablja večino gibov capoeire, vendar capoeiristas se običajno izogibajo uporabi udarcev s pestmi in komolcem, razen v primeru zelo agresivne igre.

Igra običajno ni osredotočena na podiranje in poškodovanje nasprotnika, temveč poudarja spretnosti. Capoeiristas pogosto raje uporabljajo gibe s katerimi onemogočijo nasprotnika, to so spotiki kot je rasteira, pri tem se nasprotnik hitro opomore in vrne v igro. Prav tako se zelo pogosto uporablja način upočasnitve udarca, nekaj centimetrov pred ciljem, ter tako capoeirista uveljavi premoč, brez poškodovanja nasprotnika. Če se nasprotnik očitno ne more pravočasno umakniti, se udarec ne izvede do konca. Vendar je igra lahko veliko bolj agresivna in nevarna, v primeru ko igrajo capoeristas z več znanja. Capoeiristas se izogibajo prikaza te vrste agresivne igre v predstavitvah za širšo javnost.

Roda[uredi | uredi kodo]

igra v krogu

Roda je krog, ki ga tvorijo capoeiristas z vključitvijo glasbil in petja, kjer vsak udeleženec poje tradicionalne pesmi in ploska z rokami v ritmu glasbe. Dva capoeiristas vstopita v Rodo in igrajo igro po ritmu, ki ga narekuje ritem glasbe. Igra se konča, ko eden od glasbenikov, ki igra na Berimbau, določi konec igre. tudi tako ko se eden od capoeiristas izloči ali zapusti igro in ko se drug capoeirista vključi v igro, tako da začnete igrati, z enim od igralcev.

V Rodi je prisoten vsak kulturni vidik capoeire. Akrobacije, ki so sestavni del igre, so bolj pogoste v predstavitveni Rodi, ter manj pogoste v resni rodi. Spotiki, pa so pogosti v resni Roda, vendar redko videni v predstavitvah.

Batizado[uredi | uredi kodo]

igra v rodi - batizado/krst

Batizado (lit. krst) je slavnostna roda, kjer novi učenci dobijo priznanje in naziv capoeiristas in zaslužijo svojo prvo diplomo. Tudi bolj izkušeni študenti lahko napredujejo, odvisno od njihovega napredka in osvojenega znanja gibov, udarcev, akrobacij in kulture capoeire. V Capoeiri Regional pri Mestre Bimba je batizado prva igra novega študenta ob zvoku in ritmu Berimbaua.

Študent vstopi v Rodo proti capoeiristu višjega ranga (učitelj ali mojster) in običajno se igra konča s podiranjem učenca. V nekaterih primerih se lahko bolj izkušeni capoeirista odloči da je podiranje nepotrebno. Po igri v rodi se običajno novem capoeristi podeli priznanje v obliki vrvi - pasu.

Glasba[uredi | uredi kodo]

Glasba je sestavni del capoeire. Ta določa tempo in stil igre, ki se igra v Rodi. Ritem glasbe vodi tradicionalni instrument, ki se imenuje Berimbau. Ritem je lahko različen od zelo počasnega do zelo hitrega, odvisno od sloga Rode.

Inštrumenti[uredi | uredi kodo]

inštrumenti v capoeiri

Inštrumenti so v rodi razporejeni v vrsto, imenovano Bateria. Baterio tradicionalno sestavljajo trije berimbaui (inštrument sestavlja lesen lok z eno struno po kateri se udarja s palico in pritrjeno bučo za globino zvoka), dva pandeira (tamburin), trije atabaques (boben), ena Agogo in eno Ganza, vendar se ta format lahko razlikuje glede na tradicijo Capoeira skupine ali sloga rode.

Berimbau je vodilni instrument, ki določa tempo in stil glasbe in igre. Dva berimbaua oddajata nizek zvok in tvorita osnovo (imenovana Berra-boi in medio) dokler Berimbau, ki oddaja visok zvok (imenovano viola) naredi variacije in improvizacije. Drugi inštrumenti morajo slediti ritmu Berimbaua, lahko improvizirajo vendar v manjši meri, odvisno od glasbenega sloga skupine.

Capoeiristi spreminjajo svoj način igranja glede na ritem Berimbaua, ki določa hitrost, stil in agresivnost. Od tukaj izhaja, da je glasba tista, ki vodi igro Capoeire.

Pesmi[uredi | uredi kodo]

Mnoge pesmi se pojejo v obliki "klic in odgovor", način kje refren pojejo vsi prisotni capoeristi. Capoeiristi pojejo o različnih temah. Nekatere pesmi so o zgodovini ali zgodbah znanih capoeiristov. Druge pesmi spodbujajo igralce, da igrajo bolje. Nekatere pesmi so o tem, kaj se dogaja v Rodi. Včasih so pesmi o življenju in izgubljeni ljubezni. Druge imajo lahkotna in igriva besedila.

Obstajajo štiri osnovne vrste pesmi v capoeiri, the Ladaínha, Chula, Corrido in Quadra. Ladaínha je pripovedna solo pesem in se poje samo na začetku Rode, pogosto s strani Mestrea (mojster) ali najbolj spoštovanega prisotnega capoeirista. Solu sledi louvação, klic in odgovor je vzorec, ki se običajno zahvaljuje Bogu in mestreu-mojsteru. Vsak klic se običajno ponovi besedo za besedo, od strani vseh prisotnih. Chula je pesem, kjer je vloga pevca veliko večja kot odziv chorusa-zbora. Corrido je pesem, kjer sta pevčev del in odgovor zbora enaka, običajno dva verza za dva odgovora. Quadra je pesem, v kateri se isti verz ponovi štirikrat.

Capoeira pesmi lahko govorijo o skoraj vseh temah, o zgodovinski resnici, znanih capoeiristih, življenjskih dejstvih, skritih sporočil za igralce. Improvizacija je tudi zelo pomembna, med petjem pesmi, glavni pevec lahko zamenja besedilo, ter pove nekaj, kar se dogaja v ali zunaj Rode.

Sistem pasov[uredi | uredi kodo]

Capoeira zaradi svojega porekla nikoli ni imela enotnosti ali splošnega dogovora pri napredovanju. Razvrstitev ali sistem napredovanja sledi isti poti, vendar nikoli ni obstajal sistem razvrščanja, ki bi ga sprejela večina mojstrov. To pomeni, da je stopnja napredovanja odvisna od tradicije skupine.

Najpogostejši sistem je uporaba obarvane vrvi, imenovane corda ali cordão, vezane okoli pasu. Nekateri mojstri uporabljajo različne sisteme ali celo sploh nobenega sistema. Pasovi določajo stopnjo znanja vadečega, njegove zavzetosti na treningih, napredovanja, truda in sodelovanja, pri delovanju društva.

Društvo Capoeira Slovenija uporablja sistem pasov akademije Nacao Capoeira.

Obstaja veliko entitet (lig, zvez in združenj), ki so poskušali poenotiti sistem diplomiranja. Najbolj običajen je sistem konfederacije Brasileira de Capoeira (Konfederacija Brazilske capoeire), ki sprejema vrvi z barvami brazilske zastave, zelene, rumene, modre in bele barve.

Čeprav se široko uporablja z mnogimi majhnimi različicami, mnoge velike in vplivne skupine še vedno uporabljajo različne sisteme, na primer, v skupini Porto da Barra, ki uporablja pasove, ki pripovedujejo o brazilski suženjskski zgodovini. Celo sistem Confederação Brasileira de Capoeira ni splošno sprejet kot glavni capoeirski glavni predstavnik.

V velikem številu skupin (predvsem šolah Angole) ni vidnega sistema razvrščanja. Vendar še vedno lahko obstaja več statusov: študent, treinel, profesor, kontramestre in mestre, vendar pogosto brez kordov (pasov). Razlogi, da se ne uporablja pasni sistem, lahko vključuje dejstvo, da obstaja toliko različnih sistemov pasov ter, da so bili pasovi uvedeni šele kasneje v zgodovini capoeire.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. Capoeira, Nestor (2012). Capoeira: Roots of the Dance-Fight-Game. North Atlantic Books. ISBN 978-1-58394-637-4.
  2. Ancona, George (2007). Capoeira: Game! Dance! Martial Art!. Lee & Low Books. ISBN 978-1-58430-268-1.
  3. Goggerly, Liz (2011). Capoeira: Fusing Dance and Martial Arts. Lerner Publications. ISBN 978-0-7613-7766-5.
  4. Poncianinho, Mestre; Almeida, Ponciano (2007). Capoeira: The Essential Guide to Mastering the Art. New Holland. ISBN 978-1-84537-761-8.[mrtva povezava]
  5. Dils, Ann; Cooper Albright, Ann (2001). Moving History/Dancing Cultures: A Dance History Reader. Wesleyan University Press. str. 165. ISBN 978-0-8195-6413-9.
  6. Cachorro, Ricardo (2012). Unknown Capoeira: A History of the Brazilian Martial Art. Zv. 2. Blue Snake Books. ISBN 978-1-58394-234-5.
  7. »BBC News - Brazil's capoeira gains UN cultural heritage status«. BBC News.
  8. »O Brasil no quadro do Antigo Sistema Colonial« (v portugalščini). Culturabrasil.pro.br. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2013. Pridobljeno 18. novembra 2013.
  9. 9,0 9,1 9,2 Gomes, Flávio (2010). Mocambos de Palmares; histórias e fontes (séculos XVI–XIX) (v portugalščini). Editora 7 Letras. ISBN 978-85-7577-641-4.
  10. 10,0 10,1 Gomes, Laurentino (2007). 1808; Como uma rainha louca, um príncipe medroso e uma corte corrupta enganaram Napoleão e mudaram a História de Portugal e do Brasil (v portugalščini). Editora Planeta. ISBN 978-85-7665-320-2.
  11. Vimmar Comunicação Digital. »Abertura Dos Portos Às Nações Amigas - 1808«. Historiadobrasil.net. Pridobljeno 18. novembra 2013.
  12. »Gangues do Rio: Capoeira era reprimida no Brasil« (v portugalščini). Guiadoestudante.abril.com.br. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. oktobra 2012. Pridobljeno 18. novembra 2013.
  13. Assunção 2005
  14. [1][mrtva povezava]
  15. 15,0 15,1 Cardoso, Fernando Henrique (1962). Capitalismo e Escravidão no Brasil Meridional (v portugalščini). Editora Civilização Brasileira. ISBN 85-200-0635-3.
  16. 16,0 16,1 Campos, Andrelino (2005). Do Quilombo à Favela: A Produção do "Espaço Criminalizado" no Rio de Janeiro (v portugalščini). Editora Bertrand Brasil. ISBN 85-286-1159-0.
  17. »Código penal brasileiro - proibição da capoeira - 1890 - Wikisource« (v portugalščini). Pt.wikisource.org. Pridobljeno 18. novembra 2013.
  18. 18,0 18,1 Sodre, Muniz (2002). Mestre Bimba: Corpo de Mandiga (v portugalščini). Livraria da Travessa. ISBN 85-86218-13-8.
  19. »O ABC da Capoeira Angola - Os Manuscritos de Mestre Noronha | Publicaçþes e Artigos - Capoeira«. Portalcapoeira.com. Pridobljeno 18. novembra 2013.