Branko Jerkič

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Branko Jerkič
Portret
Rojstvo 5. avgust 1925({{padleft:1925|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:5|2|0}})
Dobravlje
Smrt 2006
Državljanstvo Flag of Slovenia.svg Slovenija
Flag of Yugoslavia (1946-1992).svg SFRJ
Flag of Italy (1861–1946).svg Kraljevina Italija
Poklic vojaška osebnost

Branko Jerkič (partizansko ime Živko), slovenski general, * 5. avgust 1925, Dobravlje, † 2016.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Branko se je rodil očetu Alojzu, ki je bil čevljar in materi Mariji, rojeni Hrobat, ki je bila gospodinja. Družina se je leta 1929 zaradi političnih razmer preselila v Maribor, kjer je Branko nato opravil pet razredov osnovne šole in nižjo gimnazijo. Mati je umrla leta 1932, leta 1941 pa se je Branko z očetom preselil v Kočevje. Tam se je Branko pridružil osvobodilnemu gibanju, aprila 1942 pa je vstopil v partizane. Najprej je bil član Dolenjskega odreda, nato pa Tomšičeve in Cankarjeve brigade. Marca 1943 je s skupino 16 partizanov odšel na primorsko. 5. avgusta 1943 so ga ujeli četniki, zajet je ostal vse do kapitulacije Italije. To dejstvo je zamolčal, drugače ne bi nikoli postal oficir JLA. Ob kapitulaciji Italije je postal član čete VOS za idrijsko okrožje, kjer se mu je pridružil tudi mlajši brat Miroslav. Leta 1944 je postal član 2. brigade VDV in postal namesnik komandanta brigade.

V vojski je ostal tudi po vojni in leta 1948 nadaljeval vojaško šolanje. V Zadru je končal oficirsko šolo protizračne obrambe, nato pa v Beogradu absolviral na vojaški akademiji. Nato je odšel v Sovjetsko zvezo, kjer je obiskoval visoko šolo za poveljevanje raketnih sistemov protizračne obrambe. Po vrnitvi v Jugoslavijo je začel predavati na Vojaški akademiji za protizračno obrambo v Beogradu. Kasneje je več let delal v Generalštabu JLA. Leta 1960 se je vrnil v Slovenijo in dve leti živel v Ljubljani. Leta 1962 je bil poslan na Sinaj v poveljstvo modrih čelad kot predstavnik vlade Socialistična federativna republika Jugoslavija. Leta 1966 je nadaljeval šolanje v Sovjetski zvezi.

Med letoma 1969 in 1977 je bil načelnik štaba teritorialne obrambe v Sloveniji. Leta 1977 je postal poveljnik TO za Slovenijo, leta 1978 pa je dobil čin generala, leta 1983 pa je postal generalpolkovnik. Leta 1980 je postal poveljnik ljubljanskega armadnega območja. Na tem položaju je ostal do upokojitve leta 1985. Nato je bil še predsednik Zveze rezervnih vojaških starešin.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Primorski slovenski biografski leksikon. Gorica: Goriška Mohorjeva družba. 1993.