Bitka pri Petrovaradinu
| Bitka pri Petrovaradinu | |||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|
| Del Avstrijsko-turške vojne (1716-1718) | |||||||
 Jan Pieter van Bredael (okoli 1720): Bitka pri Petrobvaradinu | |||||||
| |||||||
| Udeleženci | |||||||
.svg){kind=small} Nadvojvodina Avstrija • Habsburška Ogrska • Kraljevina Hrvaška[1]  Vojvodina Württemberg[2] |
 Osmansko cesarstvo.png){kind=icon} Krimski kanat Kruci | ||||||
| Poveljniki in vodje | |||||||
|
princ Evgen Savojski • infant Manuel, grof Ouréma • general János Pálffy • Karel Aleksander, grof Württemberški | Silahdar Damat Ali Paša †[4] | ||||||
| Moč | |||||||
| 60.000[4]–91.300 (41.000 Nemcev, okoli 42.000 ogrskih in hrvaških graničarjev[5] okoli. 8.000 Srbov[6]) |
150.000[4] 1.000 kruških konjenikov | ||||||
| Žrtve in izgube | |||||||
|
3.000 mrtvih[4] 2.000 ranjenih[4] |
30.000 mrtvih[4] neznano število ranjenih[4] 140 topov[4] | ||||||
Bitka pri Petrovaradinu je bila prva velika zmaga habsburška vojske v avstrijsko-turški vojni (1716-1718) pri Petrovaradinu, zdaj delu Novega Sada, Srbija.
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Leta 1716 je veliki vezir Silahdar Damat Ali Paša zbral v Beogradu vojsko 150.000 mož.[7] Glavnino vojske je tvorilo 40.000 janičarjev, 20.000 spahij, 10.000 Tatarov in nekaj ogrskih kruških konjenikov. Vojska je konec julija v Zemunu prečila Savo in se prestavila na desni breg Donave pri Sremskih Karlovcih, ki so bili na habsburškem ozemlju. Tatari, Moldavci in kruci so medtem vdrli v Transilvanijo, vendar so jih Transilvanci odbili.[8]
Poveljnik avstrijske vojske princ Evgen Savojski se je odločil z napadalci spopasti pri Petrovaradinu. Organiziral je izgradnjo utrjenega tabora znotraj Petrovaradinske trdnjave in odpoklical svojo vojsko 83.000 mož iz Futoga. Trdnjavska posadka je štela 8.000 mož, večinoma Srbov.[9] V avstrijski vojski so bili hrvaška pehota in konjeniški polk, skupaj 42.000 mož, srbski graničarji iz Vojvodine in pomožne enote iz Württemberga.[1]
2. avgusta se je zgodil prvi spopad med avstrijsko predhodnico in osmanskimi konjeniki. Naslednji dan je veliki vezir že prišel do Petrovaradina in s 30.000 janičarji takoj napadel nasprotnikov tabor. Vojaki so začeli s topovi obstreljevati trdnjavo in spodkopavati njeno obzidje. Glavnina osmanske vojske je prečila Donavo 5. avgusta po dveh pontonskih mostovih in su utaborila.
Bitka[uredi | uredi kodo]
Avstrijska ofenziva se je začela 5. avgusta ob 7. uri. Medtem ko je desni bok pod poveljstvom kneza Aleksandra von Württemberga napadel osmansko topništvo, je glavnina vojska zašla v težave, ker je razvijanje vojske skozi ozka trdnjavska vrata potekalo prepočasi. Janičarji so jo takoj napadli in prisilili na umik v trdnjavo. Princ Evgen je pred naslednjim izpadom poslal konjenico na osmanske boke in obkolil nasprotnikovo vojsko. Velikemu vezirju ni uspelo s spahijami prebiti obroča niti prerazporediti svoje vojske. Tatari so se celo umaknili, ne da bi se vmešali v boj.
V osmanski vojski je zavledal nered. Princ Evgen je osebno poveljeval napadu na osmanski tabor in ga s podporo šestih fregat na Donavi po dveh urah bojev osvojil. Veliki vezr Damat Ali Paša je v boju padel. V Beograd se je vrnilo samo 50.000 osmaskih vojakov. Velikega vezirja so pokopali v Beogradu v grobnici na Kalemegdanu, znani kot Damat Ali Pašino turbe.
Posledice[uredi | uredi kodo]
Po vojni so dogodek počastili z izgradnjo cerkve na hribu Tekije nad bojiščem. Posvetili so jo Naši gospe Tekijski. Cerkev je znana tudi kot cerkev Marije Snežne. Je nekaj posebnega, ker sta v njej katoliški oltar in pravoslavni ikonostas in jo uporabljajo tako katoliki kot pravoslavci. Vsakega 5. avgusta postane cerkev romarsko središče.
Princ Evgen Savojski je po zmagi krenil proti Temišvaru na osmanskem ozemlju in ga kljub žilavemu odporu in poskusih rešitve osvojil. Osmansko cesarstvo je nazadnje priznalo svoj poraz in z Avstrijo in njeno zaveznico Beneško republiko sklenilo Požarevski mirovni sporazum.
Na bojišču so na hribu Vezirac v Petrovaradinu leta 1902 postavili spomenik v čast avstrijski znagi. Načrt zanj je naredil zagrebški arhitekt Herman Bollé.[10]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ 1,0 1,1 Liptai Ervin. Magyarország hadtörténete (Vojaška zgodovina Madžarske). Zrínyi Katonai Kiadó (Zrínyi Military Publisher), Budapest 1985. 1985. ISBN 963-326-337-9
- ↑ A péterváradi csata (Bánlaky József: A magyar nemzet története)
- ↑ Eugene, Prince of Savoy-Carignan, Spencer Tucker, A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East, Vol. II, ed. Spencer C. Tucker (ABC-CLIO, 2010), 820.
- ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 4,5 4,6 4,7 A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East, Vol. II, ed. Spencer C. Tucker, (ABC-CLIO, 2010), 721.
- ↑ Military History of Hungary, Zrínyi Military Publisher, 1984.
- ↑ "Vojvodina.com". Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 4. marca 2016. Pridobljeno dne 16. junija 2008.
- ↑ Spencer C. Tucker, ur. A Global Chronology of Conflict: From the Ancient World to the Modern Middle East, Vol. II. ABC-CLIO, 2010. str. 721.
- ↑ Zsigmond Pach, Ágnes Várkonyi. Magyarország története 1526-1686 (Zgodovina Madžarske 1526-1686). Akadémia Kiadó, Budimpešta 1985. ISBN 963-05-4098-3.
- ↑ "Vojvodina.com". Arhivirano iz izvirnika 4. marca 2016. Pridobljeno 16, junija 2008.
- ↑ Damjanovic, Dragan. "Javni spomenici, radovi zagrebačkih arhitekata, u Kupinovu, Novom Slankamenu i Vezircu kod Petrovaradina". Scrinia Slavonica: Godišnjak Podružnice Za Povijest Slavonije, Srijema I Baranje Hrvatskog Instituta Za Povijest, 10: 226-243.