Bitka pri Navarinu

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Bitka pri Navarinu
Del grške vojne za neodvisnost
Navarino.jpg
Ambroise Louis Garneray (1828): Pomorska bitka pri Navarinu
Datum 20. oktober 1827
Prizorišče Pilos, Osmansko cesarstvo (zdaj Grčija)
Izid odločilna zmaga velikih sil
Udeleženci
Zastava Združenega kraljestva Združeno kraljestvo
Flag of Oryol ship (variant).svg Rusko carstvo
Flag of the Kingdom of France (1814-1830).svg Bourbonska restavracija
Osmanska zastava Osmansko cesarstvo
  • Egiptovski ejalet
  • Tunizijski ejalet
Poveljniki
Zastava Združenega kraljestva Edward Codrington
Naval Flag of the Kingdom of France (Civil Ensign).svg Henri de Rigny
Naval Ensign of Russia.svg Lodewijk van Heiden
Naval standard of the Ottoman Sultan.svg Ibrahim Paša
Naval standard of the Ottoman Sultan.svg Emir Tahir
Naval standard of the Ottoman Sultan.svg Moharam Beg
Moč
Zavezniki:
10 linijskih ladij
10 fregat
2 manjši vojni ladji
Osmani:
3 linijske ladje
17 fregat
okoli 58 manjših vojnih ladij
5-6 topnjač
Žrtve
181 mrtvih
480 ranjenih
60 ladij
okoli 3.000 mrtvih
1.109 ranjenih (osmanski podatki)

Bitka pri Navarinu (turško Navarin deniz muharebesi) je bila pomorska bitka 20. oktobra 1827 v zalivu Navarino (sodobni Pilos) na zahodni obali polotoka Peloponeza v Jonskem morju. Bitka je bila del grške vojne za neodvisnost (1821-1832). V bitki se je flota Združenega kraljestva, Francije in Carske Rusije pod poveljstvom angleškega admirala Edvarda Codringtona spopadla z osmansko, egiptovsko in tunizijsko floto pod poveljstvom Ibrahim Paše in jo odločilno premagala.

Bitka je bila zadnjih, v kateri so se spopadle izključno jadrnice, čeprav je bila večina ladij zasidranih. Zavezniki so zmagali predvsem zaradi mnogo večjega števila topov. Po zmagi so se izgledi za grško neodvisnost znatno povečali.

Politično ozadje[uredi | uredi kodo]

Evropske sile so se v grško vojno za neodvisnost vmešale predvsem zaradi širjenja Carske Rusije na račun propadajočega Osmanskega cesarstva. Ruske ambicije so štele za veliko geostrateško grožnjo, kateri se je pridružil strah po vzpostavitvi ruske hegemonije v vzhodnem Sredozemlju.

Prevladujoči dejavnik za rusko podporo Grkom, ki so se leta 1821 uprli osmanski obasti, je bila njihova pravoslavna vera. Velika Britanjija in Francija sta se v vojno vmešali predvse zato, da bi dosegli grško neodvisnost, vendar v okviru ozemeljsko celovitega Osmanskega cesarstva kot protiuteži Carske Rusije.

Velike sile so se z Londonskim sporazumom leta 1827 dogovorile, da bodo prisilile Osmansko cesarstvo, da bo priznalo grško neodvisnost znotraj Osmanskega cesarstva in poslale svoje vojno ladjevje v vzhodno Sredozemlje. Bitka pri Navarinu je bila bolj naključna kot načrtovana. Zgodila se je kot poskus manevra admirala Edvarda Codringtona, s katerim je poskušal osmanskega komandanta prisiliti, da bi izpolnil navodila zaveznikov.

Posledice[uredi | uredi kodo]

Potopitev osmanske sredozemske flote je preprečila razpad komaj rojene Grške republike, vendar je zahtevala še dve vojaški intervenciji: rusko-turško vojno 1828-1829 in francosko intervencijo na Peloponezu, s katero naj bi izrinili Osmane iz južne in osrednje Grčije in dokončno zagotovili grško neodvisnost.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Dakin, D. (1973). The Greek Struggle for Independence.
  • James, W. (1837). Naval History of Great Britain (Vol. VI).
  • Runciman, S. (1965). The Fall of Constantinople 1453. Cambridge University Press.
  • Woodhouse, Christopher Montague (1965). The Battle of Navarino.
  • Vojna enciklopedija. JLZ, tom 6. Beograd.