Bitka pri Mohiju

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Del prvega mongolskega pohoda na Ogrsko
Battle of Mohi 1241.PNG
Datum 11. april 1241
Prizorišče Reka Sajó pri Mohiju, zdaj Madžarska
Izid Prepričljiva zmaga Mongolov
Udeleženci
Hungary Arms.svg Ogrsko kraljestvo
Coat of arms of Croatia 1495.svg Hrvaško kraljestvo

Cross of the Knights Templar.svg Templjarji


Manjši udeleženci:
Coat of arms of the archduchy of Austria.svg Vojvodina Avstrija

Golden Horde flag 1339.svg Zlata horda
(Mongolsko cesarstvo)
Poveljniki
Hungary Arms.svg Béla IV. Ogrski
Coat of arms of Croatia 1495.svg Koloman Slavonski
Hungary Arms.svg Ugrin Csák, nadškof Kalocse  
Hungary Arms.svg Mattija Rátót  
Coat of arms of the archduchy of Austria.svg Friderik II. Avstrijski
Hungary Arms.svg Denis Tomaj  
Cross of the Knights Templar.svg Rembald de Voczon
Batu kan
Subedej
Šiban
Berke
Boroldaj
Bakatu  
Moč
80.000[1]
50.000[2]
25.000[3][4][5]
~15.000-30.000 konjenikov[6]
Druge ocene:
70.000[7]
50.000[8]
20.000[9]

najmanj sedem katapultov

Žrtve
~10.000 [10]
večina vojske[11]
nekaj sto[12]
zelo težke[13][14][15]

Bitka pri Mohiju ali bitka na reki Šajo (madžarsko Muhi csata) 11. aprila 1241 .je bila glavna bitka med Mongoli in Ogrskim kraljestvom med mongolsko/tatarskim pohodom na Evropo. Po bitki je bila Ogrska povsem opustošena. Tatarska vojska je uničila skoraj polovico ogrskih naselij in pobila približno četrtino prebivalstva, predvsem v pokrajinah Alföld, kjer je bilo preživelih zelo malo, južni Panonski nižini (sedanji Banat) in južni Transilvaniji.

Tatare/Mongole, njihove lastnosti in prodor do Jadranskega morja opisuje sodobnik dogodkov Tomaž Arhidiakon v svojem delu Historia Salonitana. Avtor razen porekla, videza in orožja navaja tudi nekaj imen udeležencev, med njimi Batu kana in Kadana.[16]

Ozadje[uredi | uredi kodo]

Mongolsko cesarstvo se je v prvi polovici 13. stoletja začelo približevati Evropi. Mongoli so leta 1223 porazili turške nomade Kumane. Okoli 40.000 Kumanov je pobegnilo v Ogrsko kraljestvo, kjer so se pokristjanili. Ogrski kralj Béla IV. je k svojemu uradnemu naslovu celo dodal "kralj Kumanije". Ogrska je s sprejemom mongolskih sovražnikov Kumanov postala sovražnica mongolske Zlate horde. Ko so se Mongoli marca 1241 približali mejam Ogrskega kraljestva, so Ogri obtožili kumanskega kana Koteka, da skrivoma sodeluje z njimi, in ga ubili. Besni Kumani so začeli ropati in kmalu zatem zapustili Ogrsko.

Bitka[uredi | uredi kodo]

Bitka pri Mohiju; miniatura

V Bélovi vojski so bili večinoma priložnostni vojaki, predvsem kmetje. Samo del njegove vojske so tvorili stalni vojaki nekaj ogrskih mogotcev. Béla, s katerim je bil njegov brat, hrvaški herceg Koloman, je poskušal preprečiti mongolski preboj čez reko Šajo in se tam utaboril. Niti Béla niti Koloman nista bila vojskovodji in nista imela niti prave vojske niti pravih svetovalcev, kar je bilo razvidno že iz razporeditve vojaških enot. Ogrska vojske, za takratne razmere dokaj velika, je bila stisnjena v zelo majhnem taboru.

V prvem spopadu 11. aprila je ogrska vojska v bitki na mostu preko reke premagala Mongole. Batu in Subedej sta zatem spremenila načrt napada, obšla most in napadla ogrski tabor. Ogrska vojska je bila popolnoma uničena. Béli IV. je uspelo pobegniti z bojišča. Koloman, nadškof Ugrin in veliki mojster templjarjev so bili smrtno ranjeni. Kolomanu je uspelo priti preko Pešte do Čazme na Hrvaškem, kjer je zaradi ran umrl. Po bitki Ogrska ni več imela organizirane vojske, ki bi lahko ustavila nadaljnje prodiranje Mongolov, ki so leta 1241/1242 prodrli vse do jadranske obale.

Mongoli so se po zmagi kot običajno ustavili in čakali na novo žetev in šele jeseni nadaljevali z lovom na Bélo IV.,[17] ki je iz Avstrije pobegnil na Hrvaško in začel zbirati vojsko za nadaljevanje vojne z Mongoli.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Carey, Brian Todd, str. 124
  2. Sverdrup, str. 115.
  3. Markó, László (2000), Great Honours of the Hungarian State, Budapest: Magyar Könyvklub, ISBN 963-547-085-1 
  4. Liptai, Ervin (1985), Military History of Hungary, Budapest: Zrínyi Katonai Kiadó, ISBN 963-326-337-9 
  5. Frank McLynn, Genghis Khan: His Conquests, His Empire, His Legacy, (Da Capo Press, 2015), str. 469.
  6. Sverdrup, str. 114-115.
  7. Carey, str. 128.
  8. Sverdrup, str. 115.
  9. McLynn, str. 469.
  10. Sverdrup, str. 115.
  11. Thomas of Spalato. Historia, str. 163.
  12. McLynn, str. 474.
  13. Denis Sinor. The Mongols in the West. Journal of Asian History, 33 (1)(1999): 15.
  14. John France. Perilous Glory: The Rise of Western Military Power, (Yale University Press, 2011), 144.
  15. The Mongol Empire: A Historical Encyclopedia, Vol. II ABC-CLIO, 2017. str. 103.
  16. Vijenac. Džingis, Ogotaj, Kublaj.
  17. Pavičić, Slavko (2009). Hrvatska vojna i ratna povijest, str. 397, Split: Sveučilišna knjižnica u Splitu ISBN 978-953-213-050-8.