Bazilika v Krki, Avstrija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja

Pogled na cerkev

Geografski položaj v Avstriji
Geografski položaj v Avstriji
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja
Geografski položaj v Avstriji
46°31′23″N 14°10′25″E / 46.5230°N 14.1737°E / 46.5230; 14.1737
Kraj Krka, Avstrija
Verska skupnost rimskokatoliška cerkev
Status dejavna
Funkcionalno stanje cerkev
Splet cerkev
Zgodovina
Posvečena 1200
Arhitektura
Slog romanska arhitektura
Uprava
Cerkvena pokrajina Koroška


Bazilika v Krki (nemško Dom zu Gurk) je cerkev v Krki na avstrijskem Koroškem, ki je središče istoimenske škofije, ustanovljene v 11. stoletju. Zgrajena je bila med letoma 1140 in 1200 v visokoromanskem slogu in je ena najlepših in najpomembnejših verskih zgradb v Evropi iz te dobe.[1] Zato je Avstrija prijavila baziliko v Krki za vpis na Unescov seznam svetovne dediščine že leta 1994[1].

Zgodovina zgradbe[uredi | uredi kodo]

Sveta Ema Krška je kot pokroviteljica posvetila sostolnico, 14. stoletje
Napis gradbenega mojstra?
Ema Krška nadzoruje gradnjo cerkve, zaslon lesene plošče

V predkrščanskih časih je bil na mestu današnje cerkve tempelj keltske konjske boginje Epone. Blok kamna z vgraviranim imenom je bil vstavljen v jugozahodnem stebru ladje. Sumijo, da je bila zgradba v času Rimljanov namenjena rimskemu kultu. Med izkopavanji leta 1926 so našli fragment oltarja. [2]

Frankovski cesar Arnulf Koroški je leta 898 švabskemu plemenitašu Zwentiboldu, predniku svete Eme Krške, podaril Güter v Krki in Metnitztal, tudi dvorec v Krki. To posest je podedovala Ema v prvi polovici 11. stoletja. V Krki je zgradila Janezovo cerkev, ki ji je salzburški nadškof Baldwin leta 1043 dodelil pravico župnije. Istega leta je ustanovila ženski samostan s svojo Marijino cerkvijo. Samostan v Krki je leta 1070 izgubila, ko je papež Aleksander II. nadškofu Gebhardu dal dovoljenje za ustanovitev škofije na Koroškem. S samostanom povezana posest je bila salzburška in leta 1072 je nadškof ustanovil sufragansko škofijo – Krško škofijo, škofijo brez lastne škofije in brez stolničnega kapitlja. Kot prvi je bil za škofa posvečen Günther von Krappfeld.

Krška župnija je iz leta 1162. Ema je Janezovo cerkev preuredila v župnijsko cerkev. Sestavljena je bila iz dvoranske ladje, kvadratnega prezbiterija in okrogle apside ter imela majhnega strešnega jezdeca. Bila je obdana s pokopališčem s kostnico, ki je bilo odstranjeno leta 1842. Cerkev je bila porušena leta 1892.

Gradnja stolnice se je začela okoli leta 1140 pod škofom Romanom I. (1131–1167). Najprej je bila nekje na tem mestu nekdanja samostanska cerkev, še vedno ni točno znano, verjetno pa zahodno od nove zgradbe. Še pred dokončanjem cerkve so leta 1174 prenesli grob svete Eme v obstoječo kripto. Glavni oltar škofovske cerkve je bil posvečen leta 1200. Stolnica in samostanske zgradbe so bile končane pred 1220.

V 13. stoletju je cerkev poškodovalo več požarov. Po popravilih in obnovah je bila nato leta 1287 ponovno posvečena. Okoli leta 1446 je bil v prečni ladji narejen mrežast rebrast obok, leta 1500 pa zvezdast rebrast obok v koru. Nov požar je leta 1525 uničil lesen strop v ladji. Leta 1563 je bila končana skodlasta streha. Leta 1591 je bil zgrajen mrežast rebrast obok v ladji. Ko je bil predstojnik Vizdom (1617–1632), je bila porušena romanska škofijska zgradba, zgrajena kapiteljska dvorana in v baročnem slogu preurejen predstojnikov dvorec. Postavil je tudi baročne oltarje. Značilne baročne stolpne strehe je cerkev dobila leta 1678. Predstojnik Otto Kochler je načrtoval temeljito spremembo stolnice. Dal je preurediti Emin grob v kripti ter zgraditi oltar in prižnico. Leta 1744 je bilo delo prekinjeno zaradi velikih dolgov, ki so jih povzročili njegovi ukazi. Začel je delati kot tesar pri zasnovi cerkve.

Leta 1788 je bil kapitelj preseljen v Celovec, sostolnica pa je postala župnijska cerkev in sostolnica. V požaru leta 1808 so bili uničeni streha in deli škofove kapele. Leta 1850 je cerkev "odkril" pruski kustos Ferdinand von Quast in jo v svoji publikaciji iztrgal pozabi. 1924–1933 so potekala obsežna obnovitvena dela. Druga svetovna vojna ji ni prizadejala škode, le šest zvonov so morali pripeljati za predelavo. Leta 1950 je bila obnovljena baročna notranjost, ki je bila močno okužena z lesenimi škodljivci. Kupola je bila pokrita s pločevino.

Opis[uredi | uredi kodo]

Tloris cerkve (zgoraj) in kripte (spodaj desno)

Cerkev je triladijska bazilika s petpolnim rebrastim obokom, povečanim dvopolnim obokom nad korom, transeptom in tremi enakimi apsidami. Zahodni del stavbe obvladujeta dva stolpa, med katerima je nad notranjim in zunanjim preddverjem v galeriji škofovska kapela. Pod korom in transeptom je kripta. Samostanska poslopja (trakt kapitlja in škofijski dvorec) so blizu, severno od cerkve.

Zunanjost[uredi | uredi kodo]

Stolpi[uredi | uredi kodo]

Severni stolp

Zahodno od vgrajenega kamnitega bloka stoji nekaj 60 metrov visokih stolpov. Na stolpih so ozka romanska obokana okna, ki so delno zazidana, in v predzadnjem nadstropju baročna akustična okna. Čebulna streha je močna in ima lanterno. Zgrajena je bila leta 1678 in leta 1988 ponovno pokrita. Na severnem stolpu je stolpna ura. Številčnica z grbi stolnega kapitlja in predstojnik Ferdinand Litzlhofen (1789–1818) so bili naslikani po požaru 1808.

Glavni portal[uredi | uredi kodo]

Glavni portal
Okno v glavnem portalu

Glavni vhod na zahodu med stolpoma je bil prvotno odprt. Preddverje je bilo končano 1337/38, zaprto z gotskim zidom navzven. Obokane stene vrat se razprostirajo po celotni višini preddverja. Na obeh straneh je ozko okno s krogovičjem. Od leta 1931 so na straneh portala znova izpostavljeni ostanki rimskih arkad (stebri, temelji in kapiteli). Figuralno stekleno okno v sredini nad vrati in stranska okna so še vedno delno iz obdobja gradnje portala. V srednjem oknu so od zgoraj navzdol: Bog Oče, sonce in luna, simboli evangelistov, Marija z detetom in žalosten človek. V stranskih oknih so podobe dvanajstih svetnikov. Od leta 1988 so nova vrata iz brona, nerjavečega jekla in hruškovega lesa Tomasa Hokeja. Nov portal se prilega strukturi gotske fasade. Štirikrilna vrata lahko v celoti ali delno odprejo dve krili.

Nad glavnim portalom je od zunaj mogoče videti dve obokani okni in okroglo okno, ki je nad preddverjem škofove kapele.

Vzdolžna stran[uredi | uredi kodo]

Samsonov timpanon

Zunanje stene stranskih ladij se rahlo vidijo izza stolpov. Z večjimi, drugače rahlo obarvanimi kamnitimi bloki se jasno vidita dve fazi gradnje (cezura 1179–1180 in spremembe), prav tako kot visoko nastavljena okna: po dve pravokotni okni je mogoče videti na zahodni strani, druga okna so večja in si sledijo na večji medsebojni razdalji.

Glavna ladja ima dvokapno streho, obe stranski pa enokapno. Transept in apside so prekriti s črnim skrilavcem.

Timpanon južnega portala

Južna stena stranske ladje ima profilirano bazo in pod streho polkrožno obokan friz. Južni portal izvira iz prve faze (1140/50), izveden v za ta čas starem slogu. Ima trojno stopničasto lice, ravne baze in enostavno profiliran prečnik. Timpanon kaže polovično reliefno figuro Kristus blagoslavlja z odprto knjigo: Ego sum hostium (Jaz sem vrata, Janez 10,9) in napisom. [3] Stranska ladja je zaprta z obokanim frizom. Friza v glavni ladji večinoma ni.

Fasada južne prečne ladje

Zunanja stena transepta ne seže čez steno stranske ladje, ker je bil transept verjetno predviden šele pozneje. Obokan friz stranske ladje je na enaki višini naprej na transept in dodatno okrašen s palmetami in pletenicami . Dve obokani okni sta taki kot na stranski ladji. Nad frizom sta dve visoki vitki obokani okni. Fasada je razdeljena s tremi visokimi okroglimi stebri s kockastimi kapiteli in atiško bazo. V sredini sedi kot zgornji konec, obroč. To se kaže skozi obokana okna. Zgornji rob zatrepa ima tudi obokan friz.

Severna stran je enostavnejša, saj sta bila tukaj prvotni križni hodnik in samostan, ki je bil leta 1637 porušen. Nekdanji portal samostana je zazidan. Majhen prizidek (1775) v bližini stolpa so v preteklosti uporabljali kot kapiteljska vrata, danes so tu razstavljene Emine relikvije. Ostanki stenskega slikarstva so iz prve polovice 13. stoletja, ki je nekoč krasilo stene križnega hodnika. V zidu so odlomki reliefov in napisi iz rimskega obdobja. Preostanek zgradbe kaže neobdelan zid iz marmorju podobnega apnenca, ki je rahlo rdečkaste barve.

Vzhodna stran[uredi | uredi kodo]

Južna stranska apsida

Tri apside na vzhodni strani stojijo pred steno prečne ladje. Ob straneh apside so krožno obokana okna, nad glavno apsido dve majhni okrogli okni.

Apside imajo profilirane podstavke, pilastre s polstebri z bogatimi kapiteli in dvostopenjske slepe arkade. Vsaka apsida ima obokano okno, ki je v glavni apsidi večje, široke in slepe arkade, in je šestkrat prebodeno. Čez to okno je ena od le dveh figuralnih arhitekturnih skulptur na zunanji strani cerkve: visokoromanski (1175) relief kaže leva, ki se bori z baziliskom, simbol boja dobrega proti zlu. Na glavni apsidi so v zgornjem koncu obokan friz, nad njim okrasni trak in šahovnica. Stranski apsidi sta le pol tako široki kot glavna, precej manjši in manj bogato okrašeni.

Notranjost[uredi | uredi kodo]

Zunanje preddverje[uredi | uredi kodo]

Severno zunanje preddverje

Skozi glavni portal se pride v zunanje preddverje (vežo), velik, skoraj kvadraten prostor s sodčkastim obokom. Skoraj v celoti je prekrit s freskami iz leta 1340. Na stranskih stenah so štiri vrste slik, od katerih je najnižja delno uničena, in predstavljajo prizore iz Svetega pisma v obliki Biblije revežev (Biblia pauperum). Severna stena prikazuje prizore iz Stare zaveze, južna in del zahodne pa 26 slik, ki prikazujejo prizore iz Nove zaveze. Na oboku je zvezdno nebo, v sredini pa Jagnje božje (Agnus Die).

Zahodni portal

Zahodni portal je lijakast portal (iz okoli 1200), širok 5,5 m in 7 m visok, skoraj celotna vzhodna stena veže. Zaradi svoje zaščitene lege je med najbolje ohranjenimi romanskimi portali v Avstriji. Portal ima sedemstopenjsko steno in arhivolt, okrašen s preprostimi okraski. Timpanon je gladek, verjetno je bil pobarvan s fresko (zadnje ostanke črnila so odstranili leta 1912). Čez lok so medaljoni z doprsnim kipom Kristusa in apostolov (1340).

Na vratih zahodnega portala so ostanki lesenih reliefov iz zgodnjega 13. stoletja. Izklesane so barvne vitice. Na levem vratnem krilu je Kristus obdan s štirimi evangelisti in angeli, preroki in apostoli. Zgoraj so trije (verjetno prvotno sedem) golobi, simboli sedem darov svetega Duha. Desno vratno krilo prikazuje prizore iz Jezusovega življenja, ki drugo ob drugem tipološko ustrezajo prizorom iz Stare zaveze.

Notranje preddverje[uredi | uredi kodo]

Posebnost krške cerkve je notranja veža iz začetka 13. stoletja. Povezuje zahodni portal in se razteza tri metre v notranjost ladje. Proti stranskima ladjama je omejena z licem. Veža je podpora škofovi kapeli, ki je daljša od zunanje veže. Polstebri imajo različne kapitele. Čez stebre so arkadam podobni loki, ki dajejo preddverju učinek slavolokov.

Glavna ladja[uredi | uredi kodo]

Zvezdastorebrast obok v koru
Pogled v glavno ladjo

Ladja je obokana in ima vitke kvadratne stebre z okroglim obokanimi arkadami. Okna kažejo, kje je bil nekoč raven romanski strop. Okna imajo pobarvane okvirje z grbovnimi ščiti. Sodčasti obok v gotskem slogu je bil zgrajen leta 1591, delo mojstrov graditeljev Leonharda Uttnerja iz Passaua in Steinmetza Philippa Wernerscona iz Celovca. Poslikave na oboku in repne groteske so delo mojstra Kräußla iz Šentvida ob Glini, njegovi so tudi ščiti (predstojnika Grimminga, 1591) in mož v krogu (Kräußl) nad korom.

Stranski ladji sta bili obokani leta 1525. V južni je na zadnji steni dostop do škofove kapele, dve okni osvetljujeta stopnice, na levi strani je dostop do stolpa. V severni čelni steni je vhod na severni stolp.

Kor (prezbiterij)[uredi | uredi kodo]

Kor ima dva oboka in je bil zaradi gradnje transepta povečan za 1,75 metra, saj je pod njim kripta. Cerkev je razdeljena na spodnjo in zgornjo cerkev. Na zunanji strani stranske ladje so stopnice, ki vodijo do kora, v notranjosti pa stopnice vodijo v kripto. Stebri kora sestavljajo kvadrat, temelji so ojačani s pravokotnimi bazami. Kvadratni kor ima zvezdast svod mojstra Hansa (1500) z grbom predstojnika Wilhelma Welzerja von Ebersteina. Osem poslikanih kamnitih reliefov prikazuje poprsja svetnic (Marije, Doroteje, Margarete, Barbare, Katarine, Uršule, Agnes in Apolonije), v spandrilah so slike vitic. Stranske ladje so bile obokane med letoma 1526 in 1549, vsaka s tremi terakotnimi reliefi svetnikov.

Transept (prečna ladja)[uredi | uredi kodo]

Prečna ladja je obokana in enako široka kot ladja in kor. Prehod je skoraj kvadraten, stebri kažejo polstebre z različnimi kapiteli: zahodni geometrijske palmete (pred 1200), vzhodni naturalistično vinsko trto, živali in glave (začetek 13. stoletja). Obok iz leta 1450 je najstarejši v cerkvi. Naslikane vitice na oboku so iz 16. stoletja in jih pripisujejo Antonu Blumenthalu.

Na severni steni je portal zakristije (okoli 1450) s profiliranim podbojem ter ogee z okrasjem in križno rožo, ob straneh so polovični stebri. Tik nad vhodom je majhno obokano okno. Na levi je ohranjen črnozlat oratorij, zgrajen 1678, ko je bil predstojnik Gösel von Thurn. Desno od portala sta marmorni epitaf za škofa Polikarpa, grofa Khuenburga († 1675), in velika freska svetega Krištofa.

Na južni steni so zgoraj štiri obokana okna. Tukaj so tudi freske (okoli 1390), ki so jih odkrili leta 1918 in 1924 in kažejo med drugim ustoličenje sodnika Jezusa in Razodetje. Pri Jezusovih nogah kleči par donatorjev s sedmimi otroki.

Vzhodna stena z apsido je iz leta 1598 s freskami Antona Blumenthala, ki pa so večinoma skrite za baročnim oltarjem. Poleg tega so bile 1926/27 pri obnovi močno prebarvane. Na levi strani so kreposti in vrline ter pravičnost in previdnost, cerkvena očeta Ambrož in Avguštin. V podpornem loku so kipi svetnikov. Na stebrih južno od oltarja je sveta Ema.

V glavni apsidi je freska rojstvo in smrt Marije v staronemškem prostoru in oznanjenje in vnebovzetje z ozadjem Krke.

Na desni strani so freske svetega Petra, cerkvena očeta Gregor in Hieronim, ob oknu sta sveti Bernard in Dominik, pa tudi glavne kreposti in vrline. V apsidi je mogoče videti življenje in mučeništvo svetnikov Petra in Pavla, v oboku umor nedolžnih otrok.

Oprema[uredi | uredi kodo]

Glavni oltar (slika iz krške samostanske knjige, 1685)
Notranjost s postnim prtom pred oltarjem

Glavni oltar[uredi | uredi kodo]

Glavni oltar je delo saškega kiparja Michaela Hönela 1625–1632, ki ga je leta 1654 pozlatil Johann Seitlinger. Z višino 16 metrov in širino skoraj devet metrov v celoti zapolnjuje glavno apsido. Ima 72 postavnih kipov in 82 glav angelov. Miza (menza) je z rimskega oltarja in je opremljena s kozmatskim okrasjem (1200), ki je zunaj Italije redko. Stranici sta zgodnjebaročna struktura, razdeljena v tri dele. V spodnjem delu oltarja so poleg mize štirje evangelisti: sveti Matej, sveti Marko, sveti Luka in Janez (od leve proti desni). Obraz Luke ima zelo individualne lastnosti in bi lahko bil avtoportret umetnika. [4] V naslednjem nadstropju so od leve proti desni štirje cerkveni očetje: Ambrož, Gregor, Avguštin in Hieronim. Za njimi stojita v nišah med stebri levo cesar Henrik II., desno grof Viljem Krški. V tretjem nadstropju so skrajno levo sveti Jurij, desno sveti Florijan, v notranjosti med stebri na levi sveti Tomaž Becket, desno papež sveti Leon. Na ogredju sta kipa svete Katarine Sienske in Aleksandre, Barbare in Monike, na vrhu nadangeli Mihael, Gabriel in Rafael ter kipi upanja, vere, poguma in zmernosti. Osrednja struktura se začne z močnim tabernakljem z mize, katerega knjiga prikazuje križanje. Nad njim je vklesana skupina z apostoli. Iz te skupine raste v nebesa devica Marija, obdana z rožnim vencem. Od angelov jo spremlja navzgor sveta Trojica. Več angelov ustvarja glasbo in nosi transparente z lavretanskimi litanijami. Na strani klečita svetnici Kunigunda in Ema, pred njima je darovanje cerkve (bamberške ali krške).

Pred glavnim oltarjem visi postni prt, velik okoli 80 m². Je najstarejši in največji v Avstriji in je nastal leta 1458 po naročilu Konrada iz Brež za predstojnika Johanna Hinderircherja. Skupno ima 99 polj, leva polovica prikazuje prizore iz Stare zaveze, desno iz Nove zaveze.

Stranski oltarji[uredi | uredi kodo]

Stranska oltarja v stranskih apsidah sta tudi delo Michaela Hönela in krškega slikarja Johanna Seitlingerja (1638). Nameni so enaki. Levo je Štefanov oltar, oltarna slika prikazuje kamenjanje svetega Štefana. Predela prikazuje grad Emaus in Lovrenca. Poleg oltarja sta velika kipa svetnikov Martina in Miklavža, v nastavku Vincenc in Lovrenc, v sredini angel z baklo, na dvojnem grebenu samostanski in cerkveni predstojnik. Južni stranski oltar kaže križanje svetega Petra, v ozadju obglavljenje z mečem svetega Pavla. Predela kaže Petra na morju in spreobrnjenje Pavla zunaj Damaska. Kipa sta salzburška patrona Rupert in Virgil. Na oltarni kroni sta Peter in Pavel, v sredini dva angela z Veronikino tančico.

Oltar križanega[uredi | uredi kodo]

Oltar križanega stoji na koncu ladje pred njenim dvigom. Pieta je bila narejena leta 1740 kot zadnje delo Georga Raphaela Donnerja. Prikazuje Marijo z angeli in je iz 18 ton koroškega svinca. V ozadju stoji lesen križ. Slogovno delo uvrščamo med barok in klasicizem. Tabernakelj je leta 1766 naredil Donnerjev učenec Balthasar Moll v nastajajočem rokokoju. Na miti je relief, ki predstavlja Kristusa v grobu. Kompozicija oltarja je taka, da bi lahko ovirala pogled na glavni oltar. Ob strani od leta 1995 stoji katedra (škofovski prestol) iz belega italijanskega marmorja, delo Wolfganga Strackeja. [5]

Prižnica[uredi | uredi kodo]

Predstavitev zmagoslavja cerkve nad protestantizmom na akustičnem pokrovu
Orgle iz 1781

Prižnico sta 1740/41 zasnovala dunajska gledališka arhitekta Giuseppe in Antonio Bibiena. Prižnica jasno kaže program protireformacije: nad prižnico je sveti Duh. Na akustičnem pokrovu so alegorije Cerkve, vere in upanja, kerub, ki nosi tiaro, medtem ko drugi s sulico satana bruha kače in heretične knjige. Staromoden človek, oblečen v črno z belim ovratnikom, pada v globino. Ograjo prižnice sestavlja šest svinčenih reliefov Georga Raphaela Donnerja: poplačilo dobrote, pridiga na gori, Janez v puščavi, zakonodaja na gori Sinaj, vnebohod Elije, Pavlovo spreobrnjenje pred Damaskom in kaznovanje zla. Na stebru je še svinčev relief dobrega pastirja.

Zvonovi[uredi | uredi kodo]

V obeh stolpih je velik zvon, ki velja za najboljšega v povojnem obdobju. Zvočno je izjemno uglašen, visi posebej v južnem stolpu. Leseno ogrodje, oboki in majhne zvočne luknje prispevajo k dobri akustiki. [6]

Škofova kapela[uredi | uredi kodo]

Vzhodna stena škofove kapele
Izvirni greh

Škofova kapela je v zahodni empori nad notranjo in zunanjo vežo med stolpoma. Zgrajena je bila pod škofom Waltherjem (1200–1213). Je vzdolžen pravokoten prostor, razdeljen z lokom v dva križna oboka. Po požaru je bila kapela 1264 obnovljena in opremljena s freskami v tako imenovanem prehodnem slogu od romanike do gotike.

Jezusova spremenitev

V vzhodni steni je v središču slavolok, ki je prvotno segal do apside. Odstranjen je bil med namestitvijo orgel leta 1779. Levo in desno od njega sta dva triforija s kapiteli na dvojnih stebrih iz leta 1779.

Freske so v vzhodnem delu namenjene Marijinemu poveličanju. Vzhodna stena prikazuje Marijo na stopnici Salomonovega prestola. Na stranskih stenah je rojstvo Marije in oznanjenja. V oboku so bili prizori iz raja, ki so bili leta 1808 uničeni v požaru. Zahodni del je posvečen Kristusovi slavi. Na zidu z okni je mogoče videti preobrazbo na gori Tabor, na stranskih stenah na jugu sprevod Treh kraljev, severno od vhoda Kristusa v Jeruzalemu. V oboku je nebeški Jeruzalem, na vrhu Jagnje božje.

V zahodni steni sta obokani in okrogli okni. Slednje vsebuje stekleno sliko križa iz 1260 do 1270, najstarejši ohranjen avstrijski vitraj.

Kripta[uredi | uredi kodo]

Kripta
Emin grob v kripti

Kripta pod korom in prečna ladja sta bili končani leta 1174 kot prvi del cerkve, kripta je bila verjetno od začetka namenjena čaščenju Eme. Po Hartwagnerju je "največja kripta na nemškem govornem območju". [7] Meri približno 20 x 20 metrov in stoji približno 1,75 m od tal. Vstop je z dveh stopnišč iz zgornje cerkve. 100-stebrno kripto sestavljajo v resnici 96 vitkih stebrov in dva dvojna stebra v sprednjem delu apside. Baze stebrov so okrašene s samorogom, listjem in figuralnim okrasjem, kapiteli pa so preprosti, kockasti, neokrašeni. Je šest pravokotnih stebrov. Nad stebri se pne strm, visok banjast obok.

Ob jugovzhodnem stebru je grob svete Eme, ki je bila v kripti pokopana leta 1174. Prvotna neokrašena kamnita krsta je bila sprva drugje, podprta na šestih stebrih, od katerih so trije ohranjeni. Stebri prikazujejo nenavadne vizije: dve ženski in enega moškega. Pod sarkofagom leze ženska, ki prosi za blagoslov otrok. Leta 1721 je dekan Kochler Jochenstein krsto obdal z rdečim marmorjem, da je to prikril. Italijan Antonio Corradini je izdelal marmorni relief Emine smrti in dve stranski marmorni figurici, alegoriji vere in upanja. Omembe vredna je figura vere s svojim zakritim obrazom. Leta 1925 so del marmorne obloge odstranili, tako da so romanski stebri ponovno vidni. Stene nad grobom krasi štukatura. Grob je obdan z rešetko iz kovanega železa. V kotu na stenah visijo votivne table. Oltar gleda na jug in ga je leta 1167 posvetil sveti Tomaž Becket, na severni strani je od 1189 Janez Evangelist. Sem so ju preselili, ko je bil predstojnik Kochler. Stojita na štirih marmornatih stebrih s kockastimi kapiteli. Marijin oltar je v severovzhodnem vogalu in je bil narejen 1766. Ima Marijin kip, ki je bil po legendi v lasti svete Eme, in bil zanjo narejen. Še en oltar je posvečen svetemu Janezu Nepomuku. Od načrtovanega oltarja v apsidi stoji le marmor menza.

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ 1,0 1,1 Cathedral of Gurk UNESCO.
  2. ^ Hartwagner 1995, S. 81.
  3. ^ Van der Kallen, Deuer, 1995, S. 14.
  4. ^ Deuer, van der Kallen 1995, S. 37
  5. ^ Wilhelm Deuer: Der Gurker Dom - ein Kulturdenkmal von europäischem Rang. In: Das goldene Buch von Gurk, S. 41-55 (hier S. 52) Gurk 1998 (ohne ISBN)
  6. ^ Jörg Wernisch: Glockenkunde von Österreich. Journal-Verlag, Lienz 2006, S. 488.
  7. ^ Hartwagner, 1995, S. 88.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Dehio - Die Kunstdenkmäler Österreichs: Kärnten, S. 254-267. Verlag Anton Schroll, Wien 2001, ISBN 3-7031-0712-X
  • Wilhelm Deuer, Wim van der Kallen: Der Dom zu Gurk (Bildband). Domkustodie Salvatorianerkolleg, Gurk 1995, ISBN 3-901557-00-8
  • Wilhelm Deuer, Johannes Grabmayer: „Transromanica - Auf den Spuren der Romanik in Kärnten“ (Reihe „Kulturwanderungen“), S. 149-157, Klagenfurt 2008, Verlag Johannes Heyn; ISBN 978-3-7084-0302-1
  • Siegfried Hartwagner: Der Dom zu Gurk, Verlag Carinthia Klagenfurt-Wien-Frankfurt/Main, Klagenfurt 1963
  • Siegfried Hartwagner: Österreichische Kunstmonographie Band VIII: Kärnten. Der Bezirk St. Veit an der Glan, S. 80-95. Verlag St. Peter, Salzburg 1994, (ohne ISBN)
  • Walburga Litschauer: Gurk. In: Oesterreichisches Musiklexikon. Online-Ausgabe, Wien 2002 ff., ISBN 3-7001-3077-5; Druckausgabe: Band 2, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 2003, ISBN 3-7001-3044-9.
  • Waldemar Posch: Dom zu Gurk (Führer). Domkustodie, Gurk 1991 (10. Aufl.), ohne ISBN
  • Waldemar Posch, Josef Wilfing, Gregor Peda: Dom zu Gurk. Die Fresken der Bischofskapelle in der Westempore. Kunstverlag Peda, Passau 2001, ISBN 3-89643-146-3
  • Othmar Stary, Wim van der Kallen: Das Fastentuch im Dom zu Gurk; Bilder aus der Geschichte Gottes mit dem Menschen. Universitäts-Verlag Carinthia, Klagenfurt 1994, ISBN 3-85378-420-8

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Koordinati: 46°52′30″N 14°17′37″E / 46.87500°N 14.29361°E / 46.87500; 14.29361