Barijev klorid

Barijev klorid
Imena
	Druga imena barijev diklorid
Identifikatorji
Številka CAS	10361-37-2; 10326-27-9 (dihidrat);
3D model (JSmol)	Interaktivna slika;
ChemSpider	23540;
ECHA InfoCard	100.030.704
EC število	233-788-1;
PubChem CID	25204;
RTECS število	CQ8750000 (anhidrid) ; CQ8751000 (dihidrat);
UNII	0VK51DA1T2; EL5GJ3U77E (dihidrat);
UN število	1564
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID7044508 ;
	InChI InChI=1S/Ba.2ClH/h;21H/q+2;;/p-2 Key: WDIHJSXYQDMJHN-UHFFFAOYSA-L; InChI=1/Ba.2ClH/h;21H/q+2;;/p-2 Key: WDIHJSXYQDMJHN-NUQVWONBAL;
	SMILES [Ba+2].[Cl-].[Cl-];
Lastnosti
Kemijska formula	BaCl2
Molska masa	208.23 g/mol (anhidrid) ; 244.26 g/mol (dihidrat)
Videz	bela trdnina
Gostota	3.856 g/cm3 (anhydrous) ; 3.0979 g/cm3 (dihydrate)
Tališče	962 °C (1.764 °F; 1.235 K) (960 °C, dihydrate)
Vrelišče	1.560 °C (2.840 °F; 1.830 K)
Topnost v vodi	31.2 g/100 mL (0 °C) ; 35.8 g/100 mL (20 °C) ; 59.4 g/100 mL (100 °C)
Topnost	topen v metanolu, netopen v etanolu in etil acetatu
Magnetna občutljivost	-72.6·10−6 cm3/mol
Struktura
Kristalna struktura	ortogonalna (anhidrid) ; monoklinska (dihidrat)
Koordinacijska; geometrija	7-9
Termokemija
Std tvorbena; entalpija (ΔfH⦵298)	−858.56 kJ/mol
Nevarnosti
Glavne nevarnosti	strupen ob zaužitju
Varnostni list	NIH BaCl
GHS piktogrami
Opozorilna beseda	Pozor
GHS stavki za nevarnost	H301, H332
GHS stavki za previdnost	P261, P264, P270, P271, P301+310, P304+312, P304+340, P312, P321, P330, P405, P501
NFPA 704 (diamant ognja)	0 3 0
Plamenišče	nevnetljiv
	Smrtni odmerek ali koncentracija (LD, LC):
LD50 (srednji odmerek)	78 mg/kg (podgana, oralno); 50 mg/kg (morski prašiček, oralno)
LDLo (spodnja meja odmerka)	112 mg Ba/kg (kunec, oralno); 59 mg Ba/kg (pes, oralno); 46 mg Ba/kg (miš, oralno)
	NIOSH (ZDA varnostne meje):
PEL (Dopustno)	TWA 0.5 mg/m3
REL (Priporočeno)	TWA 0.5 mg/m3
IDLH (Takojšnja nevarnost)	50 mg/m3
Sorodne snovi
Drugi anioni	barijev fluorid; barijev bromid; barijev jodid
Drugi kationi	berilijev klorid; magnesijev klorid; kalcijev klorid; stroncijev klorid; radijev klorid; svinčev klorid
	Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
	Sklici infopolja

Barijev klorid je anorganska spojina s formulo Ba Cl₂. To je ena izmed najpomembnejših vodotopnih barijevih soli. Podobno kot večina barijevih soli je bele barve, strupena in daje rumenozeleno barvo plamenu. V manjših količinah jo uporabljajo v kemiji in industriji.^[4]

Struktura in lastnosti

BaCl₂ kristalizira v dveh oblikah (je polimorfna). Ena ima kubično fluoritno strukturo, druga pa ortorombsko, podobno kot svinčev klorid. Obe obliki ustrezata preferenci velikega iona Ba²⁺ za koordinacijska števila nad šest.^[5] V fluoritni strukturi je njegovo koordinacijsko število 8,^[6] v ortorombski pa 9.^[7] Ko je slednja podvržena tlakom 7–10 GPa, se pretvori v tretjo, monoklinsko obliko s koordinacijskim številom 10.^[8]

BaCl₂ se v vodni raztopini obnaša kot preprosta sol; v vodi je 1:2 elektrolit, raztopina ima nevtralen pH. S sulfatnim ionom reagira in tvori gosto belo oborino barijevega sulfata.

Ba²⁺ + SO₄²⁻ → BaSO₄

Oksalat sproži podobno reakcijo:

Ba²⁺ + C₂O₄²⁻ → BaC₂O₄

V zmesi z natrijevim hidroksidom da dihidroksid, ki je zmerno topen v vodi.

Sinteza

Industrijsko ga pripravljajo z dvostopenjsko reakcijo iz barita (barijevega sulfata):^[9]

BaSO₄ + 4 C → BaS + 4 CO

Prvi korak zahteva visoke temperature.

BaS + 2 HCl → BaCl₂ + H₂S

Namesto HCl se lahko uporablja klor.^[4]

Načeloma ga lahko dobimo tudi iz barijevega hidroksida ali barijevega karbonata. Ti bazični soli reagirata s klorovodikovo kislino, nastane hidriran barijev klorid.

Uporaba

Kljub dostopnosti in nizki ceni je uporaba omejena. Industrijsko ga uporabljajo predvsem za čiščenje jedke slanice, v manjši meri pa za proizvodnjo soli za toplotno obdelavo jekla.^[4] Poleg tega barijeve spojine uporabljajo v pirotehniki za svetlobne učinke. Kombinacija barijevega nitrata in polivinilklorida ob gorenju slednjega sprošča barijev klorid, ki obarva plamen zeleno.^[10]

Uporabnost omejuje dejstvo, da je močno strupen, podobno kot ostale vodotopne barijeve soli.^[11] Draži oči, kožo in dihala. Lahko deluje tudi na osrednje živčevje in mišice, kar povzroči srčno aritmijo in paralizo. Izpostavljenost lahko povzroči tudi smrt.

Sklici

↑ Handbook of Chemistry and Physics (71. izd.). Ann Arbor, Michigan: CRC Press. 1990.
↑ ^2,0 ^2,1 ^2,2 NIOSH Pocket Guide to Chemical Hazards. »#0045«. National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).
↑ ^3,0 ^3,1 »Barium (soluble compounds, as Ba)«. Immediately Dangerous to Life and Health Concentrations (IDLH). National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).
↑ ^4,0 ^4,1 ^4,2 Kresse, Robert; Baudis, Ulrich; Jäger, Paul; Riechers, H. Hermann; Wagner, Heinz; Winkler, Jocher; Wolf, Hans Uwe (2007). »Barium and Barium Compounds«. V Ullman, Franz (ur.). Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Wiley-VCH. doi:10.1002/14356007.a03_325.pub2. ISBN 978-3527306732.
↑ Wells, A. F. (1984). Structural Inorganic Chemistry. Oxford: Clarendon Press. ISBN 0-19-855370-6.
↑ Haase, A.; Brauer, G. (1978). »Hydratstufen und Kristallstrukturen von Bariumchlorid«. Z. anorg. allg. Chem. 441: 181–195. doi:10.1002/zaac.19784410120.
↑ Brackett, E. B.; Brackett, T. E.; Sass, R. L. (1963). »The Crystal Structures of Barium Chloride, Barium Bromide, and Barium Iodide«. J. Phys. Chem. 67 (10): 2132. doi:10.1021/j100804a038.
↑ Léger, J. M.; Haines, J.; Atouf, A. (1995). »The Post-Cotunnite Phase in BaCl₂, BaBr₂ and BaI₂ under High Pressure«. J. Appl. Cryst. 28 (4): 416. doi:10.1107/S0021889895001580.
↑ Greenwood, Norman N.; Earnshaw, Alan (1997). Chemistry of the Elements (2. izd.). Butterworth-Heinemann. ISBN 978-0-08-037941-8.
↑ Sabatini, Jesse J.; Poret, Jay C.; Broad, Russell N. (2011). »Boron Carbide as a Barium-Free Green Light Emitter and Burn-Rate Modifier in Pyrotechnics«. Angewandte Chemie International Edition. 50 (20): 4624–4626. doi:10.1002/anie.201007827.
↑ The Merck Index (7. izd.). Rahway, New Jersey: Merck & Co. 1960.

Ta članek o kemiji je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.

[1] Handbook of Chemistry and Physics (71. izd.). Ann Arbor, Michigan: CRC Press. 1990.

[PGCH-2] 2,0 ^2,1 ^2,2 NIOSH Pocket Guide to Chemical Hazards. »#0045«. National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).

[IDLH-3] 3,0 ^3,1 »Barium (soluble compounds, as Ba)«. Immediately Dangerous to Life and Health Concentrations (IDLH). National Institute for Occupational Safety and Health (NIOSH).

[Ullman2005-4] 4,0 ^4,1 ^4,2 Kresse, Robert; Baudis, Ulrich; Jäger, Paul; Riechers, H. Hermann; Wagner, Heinz; Winkler, Jocher; Wolf, Hans Uwe (2007). »Barium and Barium Compounds«. V Ullman, Franz (ur.). Ullmann's Encyclopedia of Industrial Chemistry. Wiley-VCH. doi:10.1002/14356007.a03_325.pub2. ISBN 978-3527306732.

[5] Wells, A. F. (1984). Structural Inorganic Chemistry. Oxford: Clarendon Press. ISBN 0-19-855370-6.

[6] Haase, A.; Brauer, G. (1978). »Hydratstufen und Kristallstrukturen von Bariumchlorid«. Z. anorg. allg. Chem. 441: 181–195. doi:10.1002/zaac.19784410120.

[7] Brackett, E. B.; Brackett, T. E.; Sass, R. L. (1963). »The Crystal Structures of Barium Chloride, Barium Bromide, and Barium Iodide«. J. Phys. Chem. 67 (10): 2132. doi:10.1021/j100804a038.

[8] Léger, J. M.; Haines, J.; Atouf, A. (1995). »The Post-Cotunnite Phase in BaCl₂, BaBr₂ and BaI₂ under High Pressure«. J. Appl. Cryst. 28 (4): 416. doi:10.1107/S0021889895001580.

[9] Greenwood, Norman N.; Earnshaw, Alan (1997). Chemistry of the Elements (2. izd.). Butterworth-Heinemann. ISBN 978-0-08-037941-8.

[SabatiniPoret2011-10] Sabatini, Jesse J.; Poret, Jay C.; Broad, Russell N. (2011). »Boron Carbide as a Barium-Free Green Light Emitter and Burn-Rate Modifier in Pyrotechnics«. Angewandte Chemie International Edition. 50 (20): 4624–4626. doi:10.1002/anie.201007827.

[11] The Merck Index (7. izd.). Rahway, New Jersey: Merck & Co. 1960.

[1]

[3]

[2]

[4]

[5]

[6]

[7]

[8]

[9]

[10]

[11]