Anšan

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Koordinati: 30°00′42″N 52°24′28″E / 30.01167°N 52.40778°E / 30.01167; 52.40778

Lega Anšana v Elamskem kraljestvu

Anšan (perzijsko انشان‎‎, Anšan, elamsko Anzan), sodobni Tall-i Malyan, je bil starodavno iransko mesto. Leži 46 km severno od Širaza na ravnini Beyza/Ramjerd v provinci Fars v gorovju Zagros v jugozahodnem Iranu. V 4. tisočletju pr. n. št. je bil ena od prvih prestolnic Elama, v 7. stoletju pr. št. pa je postal ena od prvih prestolnic Perzije.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Do leta 1973, ko so Anšan poistovetili s Tall-i Malyanom,[1] so zgodovinarji domnevali, da leži nekje v osrednjem delu gorovja Zagros.[2]

Malyan je bil naseljen od 6. tisočletja pr. n. št. V praelamskem obdobju (pozno 4. tisočletje pr. n. št.) je zaradi svojega geografskega položaja na pomembnih trgovskih poteh postal eno od največjih mest v Elamu. V baneškem obdobju (3400-2800 pr. n. št.) je bil s 50 ha površine pet krat večji od Suze.[3]

Pokrajina Merv-Dašt, v kateri leži Anšan, obsega več med seboj povezanih dolin in ravnin. V srednjem do poznem baneškem obdobju (3100-2800 pr. n. št.) je obzidani del Anšana meril 200 ha. K njemu so spadale številne vasi in tabori.[4][5] Obširne raziskave rastlin (Miller 1990) in živali (Zeder 1988, 1991) so pokazale, da so se prebivalci ukvarjali predvsem z intenzivno pridelavo pšenice in ovčerejo. Nekatere obrti, zlasti lončarstvo in izdelava kamnite posode, so bile že zelo zgodaj zbrane v specializiranih vaseh (Alden 1982). V nekaj velikih središčih so bile zbrane tudi druge obrti, v manjšem obsegu tudi obdelovaje bakra (Nicholas 1990).[6]

Elamsko mesto je omenjeno v zgodnjem sumerskem epu Enmekar in gospodar Arate. Stalo naj bi na poti med Urukom in legendarno Arato. V različnih obdobjih je imel Anšan svoje vladarje in dal več dinastij, ki so se po ugledu in vplivu kosale z drugimi uglednimi elamskimi mesti.

Kralj Akadskega kraljestva Maništušu je trdil, da je podjarmil Elam. Pod njegovimi nasledniki je Akadsko kraljestvo oslabelo in Kutik-Inšušinak, guverner Suze in ustanovitelj Avanske dinastije, je razglasil svojo neodvisnost in zasedel Anšan. Kasneje so v Anšanu vladali Gudea Lagaški, novosumerski vladar Šulgi in urski vladar Šu-Sin in v njem domnevno imeli svoje guvernerje. Šu-Sinov naslednik Ibi-Sin je celo vladavino preživel v brezupni bitki za oblast v Anšanu, ki se je nazadnje končala v elamskem izropanju Ura leta 2004 pr. n. št. Elamci so zaplenili kip boginje Meseca Nane in ujeli Ibi-Sina in se vrnili v Anšan. [7] V starobabilonskem obdobju je kralj Gungunum Larški uničenje Anšana datiral v 5. leto svoje vladavine.

Od 15. stoletja pr. n. št. so elamski vladarji v Suzi začeli uporabljati naziv »kralj Anšana in Suze«. V akadskih besedilih je vrstni red mest obraten.[8] Zgleda, da sta bili mesti Anšan in Suza združeni večji del srednjega elamskega obdobja. Zadnji kralj s tem nazivom je bil Šutruk-Nahhunte II., ki je vladal okoli 717-699 pr. n. št.[9]

Zibelka ahemenidske Perzije[uredi | uredi kodo]

Anšan je prišel pod ahemenidsko oblast v 7. stoletju pr. n. št., ko ga je zasedel Teispes (vladal 675–640 pr. n. št.). Teispes se je naslavljal s »kralj mesta Anšan«. Naslednje stoletje je moč Elama upadla in Anšan je postal nepomembno kraljestvo, dokler niso Ahemenidi v 6. stoletju pr. n. št. iz Anšana začeli nekaj osvajalskih pohodov. Anšan je postal jedro perzijskega Ahemenidskega cesarstva. Najslavnejši osvajalec iz Anšana je bil Kir II. Veliki.

Arheologija[uredi | uredi kodo]

Arheološko najdišče Anšan meri okoli 200 ha. Naseljeno je bilo od približno 5000 pr. n. št. ali morda že prej. Jedro najdišča je nizek, 4-6 m visok grič s površino 130 ha. Na treh straneh griča so ostanki mestnega obzidja iz poznega baneškega in kaftarskega obdobja, dolgi 5 km. Najdbe v Tall-i Malyanu vsebujejo predvsem glinaste klinopisne tablice, pečatnike in lončenino iz praelamskega in srednjeelamskega obdobja, pomembno za datiranje kronologije regije. Najpomembnejša najdba je zgradba elamskega kralja Hatelutus-Insusinaka, ki je potrdila, da je najdišče resnično Anšan.

Najdišče je prvi raziskoval Fereidoon Tavallali iz Arhheološke službe Irana leta 1961. O raziskavah ni nobenih zapisov ali poročil, čeprav je nekaj artefaktov končalo v muzeju v Perzepolisu. Znanstvena izkopavanja je po predhodnih raziskavah leta 1968 leta 1971 začela skupina arheologov iz University of Pennsylvania in Ohio State University pod vodstvom Williama Sumnerja.[10][11][12][13] Izkopavanja so trajala več sezon do iranske revolucije leta 1978. Kasneje je Tal-i Malyan raziskoval Kamyar Abdi leta 1999.[14] Šesttedensko izkopavanje sta leta 2004 opravila Organizacija za kulturno dediščino Irana in Dartmouth College.[15]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Reiner, Erica (1973). The Location of Anšan. Revue d'Assyriologie 67: 57-62.
  2. ^ Gordon (1967), str. 72, opomba 9. Kermanshah; Mallowan (1969), str. 256. Bakhtiari; Mallowan (1985), str. 401, opomba 1.
  3. ^ D. T. Potts. A Companion to the Archaeology of the Ancient Near East. Volume 94 of Blackwell Companions to the Ancient World. John Wiley & Sons, 2012, str. 743. ISBN 1405189886.
  4. ^ Henry Wright. The Earliest Bronze Age in Southwest Asia (3100-2700 BC).
  5. ^ Alden 1982, Sumner 1986.
  6. ^ Henry Wright. The Earliest Bronze Age in Southwest Asia (3100-2700 BC).
  7. ^ Cambridge History of Iran, str. 26-27.
  8. ^ Birth of the Persian Empire.
  9. ^ Cambridge History of Iran.
  10. ^ William Sumner. Excavations at Tall-i Malyan 1971-72, Iran 12 (1974): 155-180.
  11. ^ William Sumner. Excavations at Tall-i Malyan 1974, Iran 14 (1976): 103-115.
  12. ^ John R. Alden, Jack Martin Balcer. Excavations at Tal-i Malyan 1974, Iran 16 (1978): 79-92.
  13. ^ William Sumner. The Proto-Elamite City Wall at Tal-i Malyan, Iran 23 (1985): 153-161
  14. ^ Kamyar Abdi. Malyan 1999, Iran 39 (2001): 73-98.
  15. ^ John R. Alden in drugi. Fars Archaeology Project 2004: Excavations at Tal-e Malyan, Iran 43 (2005): 39-47.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Ilene M. Nicholas. The Proto-Elamite Settlement at Tuv, Malyan. Excavation Reports Volume 1, University of Pennsylvania Museum Publication, 1991, ISBN 0-934718-86-5.
  • Elizabeth Carter, Ken Deaver. Excavations at Anshan (Tal-E Malyan): The Middle Elamite Period, Malyan Excavation Reports Volume 2, University of Pennsylvania Museum Publication, 1996, ISBN 0-924171-22-7.
  • William M. Sumner. Malyan Excavation Reports III: Early Urban Life in the Land of Anshan, Excavations at Tal-e Malyan in the Highlands of Iran University of Pennsylvania Museum of Archaeology and Anthropology, Monograph 117, 2003, ISBN 978-1-931707-45-9.
  • D. T. Potts. The Archaeology of Elam: Formation and Transformation of an Ancient Iranian State. Cambridge University Press, 1999, ISBN 0-521-56496-4.
  • Matthew W. Stolper. Texts from Tall-i Malyan Vol. 1: Elamite Administrative Texts (1972–74). University of Pennsylvania Museum Publication, 1984, ISBN 0-934718-61-X.
  • William M. Sumner. Tall-i-Malyan and the Chronology of the Kur River Basin. American Journal of Archaeology 77 (3, 1973): str. 288–290
  • William M. Sumner. Malyan Excavation Reports III: Early Urban Life in the Land of Anshan, Excavations at Tal-e Malyan in the Highlands of Iran, 2003.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]