Železov(II) oksid

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Železov(II) oksid
Železov(II) oksid
Manganese(II)-oxide-xtal-3D-SF.png
IUPAC-ime železov(II) oksid
Druga imena fero oksid, železov monoksid
Identifikatorji
Številka CAS 1345-25-1
PubChem 14945
ChEBI 50820
SMILES
InChI
ChemSpider 14237
Lastnosti
Molekulska formula FeO
Molekulska masa 71,844 g/mol
Videz črni kristali
Gostota 5,745 g/cm3
Tališče

1377 °C, 1650 K, 2511 °F

Vrelišče

3414 °C, 3687 K, 6177 °F

Topnost (voda) netopen
Topnost netopen v alkalijah in alkoholu,
topen v kislinah
Lomni količnik (nD) 2,23
Nevarnosti
Varnostni list ICSC 0793
EU Index ni uvrščen
Glavne nevarnosti lahko je samovnetljiv
NFPA 704
NFPA 704.svg
0
0
0
 
Sorodne snovi
Drugi anioni železov(II) fluorid, železov(II) sulfid, železov(II) selenid, železov(II) telurid
Drugi kationi manganov(II) oksod, kobaltov(II) oksid
Sorodne snovi železov(III) oksid, železov(II,III) oksid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za
material v standardnem stanju (pri 25 °C, 100 kPa)

Železov(II) oksid ali fero oksid je eden od železovih oksidov s formulo FeO. Njegov mineral se imenuje vustit. Je črn prah in se včasih zamenjuje z rjo, ki je sicer sestavljena iz hidriranega železovega(III) oksida (feri oksida). Železovi(II) oksidi spadajo v družino nestehiometričnih spojin, za katere je značilno pomanjkanje železa. V železovem(II) oksidu se giblje od Fe0,84O do Fe0,95O.[1]

Priprava[uredi | uredi kodo]

FeO se lahko pripravi s termičnim razpadom železovega(II) oksalata:

FeC2O4 → FeO + CO2 + CO

Postopek se mora izvesti v inertni atmosferi, ker sicer nastane železov(III) oksid. Na podoben način se pridobivata tudi manganov(II) oksid in kositrov(II) oksid.[2][3]

Stehiometrični FeO se lahko pripravi s segrevanjem Fe0,95O s kovinskim železom pri 770 °C in 36 kbar.[4]

Reakcije[uredi | uredi kodo]

Železov(II) oksid je pri temperaturah pod 575 °C termodinamsko nestabilen in teži k disproporcionaciji na kovinsko Fe in Fe3O4:[1]

4FeO → Fe + Fe3O4

Zgradba[uredi | uredi kodo]

FeO kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu, v katerem so železovi atomi oktaedrično koordinirani z atomi kisika. Nestehiometrija se pojavi verjetno zaradi enostavne oksidacije Fe(II) v Fe(III), ki učinkovito nadomesti majhen del Fe(II) z dvema tretjinama dela Fe(III). Slednji zasede tetraedrični položaj v gostem skladu oksidne kristalne rešetke.[4]

Pri temperaturah pod 200 K se zgodi manjša sprememba zgradbe, ki spremeni simetrijo romboedra, in snov postane antiferomagnetna.[4]

Nahajališča[uredi | uredi kodo]

FeO sestavlja približno 9 % Zemljinega plašča. V plašču bi lahko bil električno prevoden, s čimer bi se morda lahko pojasnilo motnje v Zemljini rotaciji, ki se ne ujemajo s sprejetimi modeli lastnosti Zemljinega plašča.[5]

Uporaba[uredi | uredi kodo]

Železov(II) oksid se uporablja kot pigment. Njegova uporaba je dovoljena tudi v kozmetiki in nekaterih črnilih za tetoviranje. V akvaristiki se uporablja za filtriranje fosfatov.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements (2. izdaja). Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
  2. H. Lux (1963). Iron (II) Oxide. Handbook of Preparative Inorganic Chemistry (2. izdaja). Academic Press, NY. 1. del, str. 1497.
  3. A. Sutcliffe (1930). Practical Chemistry for Advanced Students. John Murray, London.
  4. 4,0 4,1 4,2 A.F. Wells (1984). Structural Inorganic Chemistry (5 izd.). Oxford: Clarendon Press. COBISS 621359. ISBN 0-19-855370-6. 
  5. Science. Januar 2012.