Čuang Ce

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Čuang Ce
Portret
Rojstvo 莊周
cca. 369 pr. n. št.[1]
Song[d]
Smrt cca. 286 pr. n. št.[1]
Državljanstvo Song[d]
Poklic filozof, pisatelj

Čuang Ce (tudi Zhuang Zi), kitajski filozof, 4. stol.[2]. Velja za utmeljitelja daoizma, napisal je pomembno daoistično delo, ki se imenuje po njem, Čuang Ce (Zhuangzi). Njegovo ime pomeni ˝učitelj Čuang˝.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Po izročilu naj bi se rodil okoli leta 370 pr. n. št. in umrl okoli leta 301 pr. n. št. O Čuang Ceju je znanega zelo malo, celo podatek, da je živel v 4.st. pred n. št., ni docela zanesljiv. Rodil se je v mestu Meng v državi Song, ki je danes znana kot provinca Henan. V tem času je na Kitajskem soobstajalo sedem držav, ki so se vojskovala druga z drugo. Preživljal se je s poučevanjem. Znan je bil po svojih idejah in spisih.

Legenda pravi, da je kralj Vej iz države Č'ua slišal zanj in ukazal, da ga pripeljejo na njegov dvor. Hotel ga je postaviti za glavnega ministra, a se je Čuang Ce le nasmehnil in dejal: ˝Pojdite stran, ne silite me....Raje imam, da uživam v svoji svobodni volji.˝

Delo[uredi | uredi kodo]

Glavni vir o Čuang Ceju predstavlja istoimenska knjiga Čuang Ce, ki je imenovana po njem, napisana pa je bila po njegovi smrti. Obsežno delo, znano pod nazivom Čuang Ce, ni v celoti izključno delo filozofa tega imena. Še najbolj zanesljivo lahko to trdimo o prvih sedmih poglavjih, zbranih pod podnaslovom "notranja poglavja", čeprav avtorji niti glede teh ne izključujejo možnosti, da so tudi prva poglavja zapisali njegovi učenci. Res pa ta poglavja vsebujejo piščeve najbolj iskrive in originalne misli. Vsako od teh sedmih poglavji ima naslov, ki povzema obravnavano temo in tudi te naslove pripisujejo glavnemu avtorju.

Vpliv[uredi | uredi kodo]

Čuang Ce je vplival na kitajsko kulturo, saj je vselej veljal za enega največjih pisateljev in mislecev klasičnega obdobja. Njegov pretanjeni, sofisticirani in mistični taoizem je zato prežel vso kitajsko kulturo in njen značaj; za nekatere poznavalce je največji kitajski filozof.

Ko je budizem vstopil na Kitajsko, je nanj vplival stik z daoistično vero in filozofijo.[3] Tedanji prevajalci so budistične svete spise prevajali z daoističnim besednjakom, ker so budizem dojemali kot nekakšno tujo obliko daoizma.[4] V obdobju dinastije Tang, je daoizem vključeval značilne budistične elemente, kot so samostani, vegetarijanstvo, prepoved uživanja opojnih substanc, doktrino praznine ter zbiranje svetih besedil v »trojno urejenost«. Kasnejši daoisti so ponovno poskušali očistiti daoizem budističnih vplivov.

Viri[uredi | uredi kodo]

Jing, D. D., Zi, Z., Zi, L. 1992. Klasiki daoizma. Ljubljana: Slovenska matica Ljubljana.

Zhuangzi. internet. 2014. 22. 11. 2017. Dostopno na naslovu: https://plato.stanford.edu/entries/zhuangzi/

Literatura[uredi | uredi kodo]

Ce, Č. 2000. Kje je Tao in druge zgodbe. Ljubljana: Amalietti & Amalietti.

Zi. Z. 2004. Klasik Dežele južne rože. Ljubljana: Sophia.

Rošker, J. 2005. Iskanje poti : spoznavna teorija v kitajski tradiciji. Del 1, Od protofilozofskih klasikov do neokonfucianstva dinastije Song. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete.

ZI. Z., Ce. Č., Zi. L, 1992. Klasiki daoizma. Ljubljana: Slovenska matica Ljubljana.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 Record #11887919x // katalog BnF
  2. obdobje vojskujočih se držav
  3. Maspero, Henri (1981). Taoism and Chinese Religion. University of Massachusetts. str. 46. ISBN 0870233084. 
  4. Prebish, Charles (1975). Buddhism: A Modern Perspective. Penn State Press. str. 192. ISBN 0271011955.