Čen Šov

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Čen Šov
陳壽
RojstvoDružinsko ime: Čen (陳)
Osebno ime: Šov (壽)
Vljudnostno ime: Čengdzuo (承祚)
233[1]
Nančong, Sečuan
Smrt297 (star 64 let)[1]
Luojang, Henan
Pokliczgodovinar, politik, pisatelj
DržavljanstvoŠu Han
Zahodni Džin
Pomembnejša dela
  • Zapisi treh kraljestev
  • Spomini Džuge Ljanga
  • Življenjepisi slavnih oseb iz province Ji
  • Zapisi starodavnih držav
  • Razprava o birokraciji
  • Razlaganje tabujev
  • Guang Guo Lun
Sorodniki
  • Čen Fu (nečak)
  • Čen Li (nečak)
  • Čen Džje (sorodnik)
Čen Šov
Kitajsko ime
Tradicionalno kitajsko陳壽
Poenostavljeno kitajsko陈寿
Vietnamsko ime
VietnamskoTrần Thọ
Korejsko ime
Hangul
진수
Hanja
陳壽
Japonsko ime
Kandži陳壽
Hiraganaちん じゅ

Čen Šov (kitajsko 陳壽), z vljudnostnim imenom Čengdzuo (承祚), je bil kitajski zgodovinar, ki je ustvarjal v obdobju treh kraljestev in dinastije Džin, * 233 , † 297.[1]

Najbolj znan je po svojem slavnem delu Zapisi treh kraljestev, v katerem je zabeležena zgodovina poznega Vzhodnega Hana in obdobja treh kraljestev. Zapisi treh kraljestev imajo obliko življenjepisov pomembnih osebnosti tistih obdobij. Danes so del kanona Štiriindvajsetih zgodovin Kitajske (Sanguodži).

Zgodovinski viri o Čen Šovovem življenju[uredi | uredi kodo]

Obstajata dve Čen Šovovi biografiji. Prva je v Kronikah Huajanga, ki jih je napisal Čang Ču v 4. stoletju v dinastiji Vzhodni Džin. Druga je v Knjigi Džina, ki so jo napisali Fang Šuanling in drugi v 7. stoletju v obdobju dinastije Tang.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Svojo kariero je začel kot uradnik v državi Šu Han v obdobju treh kraljestev. Ker se ni hotel podrediti vplivnemu dvornemu evnuhu, je bil degradiran in poslan iz prestolnice. Po padcu Šuja leta 263 je Čen Šovova kariera stagnirala, dokler ga ni Džang Hua priporočil vladi Džina. Do smrti zaradi bolezni leta 297 je služboval kot državni uradnik in tajnik Džina in napisal več kot 200 spisov. Približno 30 jih je napisal skupaj s sorodniki, vendar so avtorstvo pripisali njemu.[2]

Zgodnje življenje in kariera v Šu Hanu[uredi | uredi kodo]

Čen Šov je bil rojen v poveljstvu Baši v današnjem Nančongu, Sečuan. Že v mladosti je bil znan kot marljiv, inteligenten, pronicljiv in razgledan človek. Njegov mentor je bil uradnik Šuja Čjao Džov. Pod njegovim mentorstvom je prebral Knjigo dokumentov in tri komentarje Letopisov pomladi in jeseni. Zelo dobro je poznal Zapise Velikega zgodovinarja in Knjigo Hana.[3]

Čen Šov je nato služboval kot uradnik (guange lingši) Šuja, najprej kot tajnik generala garde in zatem kot uradni knjižničar (donguan mišu lang), gospod razpršene konjenice in gospod Rumenih vrat.[4] V zadnjih letih Šuja (okoli 250–260) so se številni uradniki dobrikali Huang Havu, vplivnemu dvornemu evnuhu, da bi pridobili njegovo naklonjenost. Čen Šovova zavrnitev takšnega podložniškega vedenja je seveda vplivala ne njegovo kariero: večkrat so ga degradirali in poslali iz prestolnice.[5]

Kariera v dinastiji Džin[uredi | uredi kodo]

Po padcu Šuja leta 263 je Čen Šovova kariera stagnirala, dokler ga ni Džang Hua priporočil vladi dinastije Džin. Džang Hua je cenil Čen Šovov talent in menil, da si ni zaslužil, da je bil v Šuju degradiran in odpuščen. Čen Šov je bil priporočen kot kandidat za državno službo (šjaolin) in imenovan za pomočnika pisarja (dzuo džudzuo lang) in vršilca dolžnosti prefekta okrožja Jangping. Leta 274 je zbral in sestavil spise Džuge Ljanga, prvega kanclerja Šuja,[6] in jih predložil cesarskemu dvoru Džina. Povišan je bil v pisarja (džudzuo lang) in imenovan za džongdženga poveljstva Baši. Huajang guodži omenja, da je služboval tudi kot kancler markiza Pingjanga.[7]

Na Džang Huajevo priporočilo je Ministrstvo za osebje Čen Šova imenovalo za upravitelja poveljstva Čangguang. Čen Šov je imenovanje zavrnil z obrazložitvijo, da mora skrbeti za svojo ostarelo mater.[8]

Leta 278,[9] preden je general Du Ju sprejel svoje imenovanje za poveljnika vojaških sil Džina v provinci Jing, je Čen Šova priporočil cesarju Vuju in izjavil, da je Čen Šov sposoben služiti kot gospod Rumenih vrat ali gospod razpršene konjenice. Cesar Vu je Du Jujev predlog sprejel in Čen Šova imenoval za revizorja (juši dzišu).[10][11]

Džin Šu omenja, da je Čen Šov po materini smrti vzel dopust in ji izpolnil zadnjo željo, da bi bila pokopana v Luojangu. Za slednje je bil kaznovan in degradiran, ker je pokop v Luojangu in ne v domačem Anhanu v tistem času pomenil kršitev spodobnosti.[12] Huajang guodži dogodke opisuje drugače. Pokojna je bila Čen Šovova mačeha in ne njegova biološka mati, ki ni želela biti pokopana v Anhanu kot njegov oče.[13]

Pozna leta[uredi | uredi kodo]

Knjiga Džina (Džin šu) omenja, da je bil Čen Šov mnogo let po degradaciji imenovan za pomočnika (džongšudzi) prestolonaslednika Sima Juja, vendar te dolžnosti ni sprejel.[14] Umrl je leta 297 zaradi bolezni, star 65 let.[1]

Kronike Huajanga drugače opisujejo dogodke pred Čen Šovovo smrtjo. Čen Šov je bil imenovan za prestolonaslednikovega svetovalca, vendar je bil po njegovi odstavitvi leta 299 prerazporejen na položaj spremljevalca. Njegov položaj ob smrti ni odražal njegovih talentov in dosežkov in mnogo ljudi je menilo, da se mu je zgodila krivica.[15]

Zapisi treh kraljestev[uredi | uredi kodo]

Odlomek Zapisov treh kraljestev z Bu Džijevim življenjepisom
Besedilo iz Zapisov Veja, napisanih okoli leta 297, ki opisuje zgodovino Cao Veja

Nekje v 3. stoletju po letu 280[16] je Čen Šov napisal svoje življenjsko delo Zapisi treh kraljestev (Sanguodži) v 65 zvezkih. Zapisi opisujejo zgodovino poznega Vzhodnega Hana in obdobje treh kraljestev. Besedilo je bilo razdeljeno na tri dele – Knjigo Veja, Knjigo Šuja in Knjigo Vuja in sestavljeno predvsem iz življenjepisov pomembnih oseb iz tistega obdobja.

Čen Šov je za svoje delo prejel priznanje svojih sodobnikov in bil hvaljen kot odličen zgodovinar. Približno v tistem času je pisal zgodovino Veja tudi zgodovinar Šjahov Džjan, ki je potem, ko je prebral Zapise treh kraljestev, uničil vse svoje zapise.

Druga dela[uredi | uredi kodo]

Knjiga Džina omenja, da je Čen Šov v svoji zgodnji karieri v dinastiji Džin zbiral in urejal spise Džuge Ljanga. Zbrano delo se je imenovalo Zbirka kanclerja Šuja Džuge Ljanga (Šu šjang Džuge Ljang dži).[17] Kronike Huajanga omenjajo, da je Džang Hua kasneje predlagal cesarju Vuju, da bi besedilo reorganiziral in sestavil v 24 zvezkih. Ker je takrat tudi Šov Ljang sam raziskoval delo Džuge Ljanga, se je njegovo delo precej razlikovalo od prvotne Čen Šovove različice. Končna različica besedila se je imenovala Spomini Džuga Ljanga (Džuge Liang guši). [18]

Od konca obdobja džjanvu (25–56 n. š.) v Vzhodnem Hanu je več avtorjev napisalo knjigo Življenjepisi slavnih ljudi iz Bašuja (Baš Čidžju Džuan) v desetih zvezkih, ki se Čen Šovu zdela premalo izčrpna in jo je razširil na Življenjepise slavnih ljudi iz province Ji (Jibu čidžju džuan Ji) v desetih zvezkih.[19] Njegovo delo je uradnik Ven Li predstavil cesarju Vuju, ki je Čen Šova pohvalil.[20]

Med druga Čen Džovova dela spadajo: Zapisi starodavnih držav (Gu guo dži) v 50 zvezkih,[19][21] Razprava o birokraciji (Guansi lun) v sedmih zvezkih, ki je razpravljala o reformah in uporabila zgodovinske zglede, Razlaga tabujev (Ši ji), Guang Guo Lun[22] in Spomeniki pomembnih uradnikov Cao Veja (Vej mingčen džov).[23]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 1,3 (元康七年，病卒，時年六十五。) Jin Shu vol. 82.
  2. ↑ (凡壽所述作二百餘篇，符、蒞、階各數十篇。二州先達及華夏文士多為作傳，大較如此。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  3. ↑ (少受學於散騎常侍譙周，治《尚書》、《三傳》，銳精《史》、《漢》。聰警敏識，屬文富豔。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  4. ↑ (初應州命，衛將軍主簿，東觀秘書郎，散騎、黃門侍郎。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  5. ↑ (陳壽，字承祚，巴西安漢人也。少好學，師事同郡譙周，仕蜀為觀閣令史。宦人黃皓專弄威權，大臣皆曲意附之，壽獨不為之屈，由是屢被譴黜。) Jin Shu vol. 82.
  6. ↑ Roberts 1991, p. 946.
  7. ↑ (出為平陽侯相。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  8. ↑ (中書監荀勗、令張華深愛之，班固、史遷不足方也。 ... 華表令兼中書郎。而壽《魏志》有失勗意，勗不欲其處內，表為長廣太守。)
  9. ↑ Zizhi Tongjian vol. 80.
  10. ↑ (杜預將之鎮，複薦之於帝，宜補黃散。由是授御史治書。) Jin Shu vol. 82.
  11. ↑ (鎮南將軍杜預表為散騎侍郎，詔曰：「昨適用蜀人壽良具員。且可以為侍御史。」) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  12. ↑ (以母憂去職。母遺言令葬洛陽，壽遵其志。又坐不以母歸葬，竟被貶議。) Jin Shu vol. 82.
  13. ↑ (繼母遺令不附葬。以是見譏。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  14. ↑ (後數歲，起為太子中庶子，未拜。) Jin Shu vol. 82.
  15. ↑ Zizhi Tongjian vol. 83.
  16. ↑ (吳平後，壽乃鳩合三國史，著魏、吳、蜀三書六十五篇，號《三國志》 ... ) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  17. ↑ (撰《蜀相諸葛亮集》，奏之。) Jin Shu vol. 82.
  18. ↑ (華又表令次定《諸葛亮故事》，集為二十四篇。時壽良亦集，故頗不同。復入為著作。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  19. ↑ 19,0 19,1 (壽又撰《古國志》五十篇、《益都耆舊傳》十篇，余文章傳於世。) Jin Shu vol. 82.
  20. ↑ (益部自建武後，蜀郡鄭伯邑、太尉趙彥信，及漢中陳申伯、祝元靈，廣漢王文表，皆以博學洽聞，作《巴蜀耆舊傳》。壽以為不足經遠，乃並巴漢撰為《益部耆舊傳》十篇。散騎常侍文立表呈其《傳》，武帝善之。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  21. ↑ (... 又著《古國志》五十篇；品藻典雅。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  22. ↑ (上《官司論》七篇，依據典故，議所因革。又上《釋諱》、《廣國論》。) Huayang Guozhi vol. 11. 08.
  23. ↑ Wei Zheng; in sod., ur. (1973) [636]. »33: 志第28 經籍二«. 隋書 [Book of Sui]. Beijing: Zhonghua Publishing. str. 973.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Chang Qu. (ok. 4. stoletja). Kronike Huajanga (Huayang Guozhi).
  • Fang Xuanling (ur.) (648). Knjiga Džina (Jin Shu).
  • Pan Mei (ok. 19. stoletja). Sanguozhi Kaozheng (三國志考證; Raziskava Zapisov treh kraljestev).
  • Luo, Guanzhong (2007). Three Kingdoms: A Historical Novel. Zv. IV. Prevod: Roberts, Moss. Beijing: Foreign Languages Press. ISBN 978-7-119-00590-4.
  • Sima, Guang (1084). Dzidži tongdžjan.
  • Zhao Yi (1795). Ershi'er Shi Zhaji (二十二史劄記; Opombe k Štiriindvajsetim zgodovinam).
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Čen_Šov&oldid=6177501«