Koncentracijsko taborišče Jasenovac

Slika:KZ camp Jasenovac.jpg

Vhod v taborišče

Jasenovac (srbsko Логор Јасеновац / Logor Jasenovac, hrvaško Logor Jasenovac) je bilo koncentracijsko taborišče v istoimenskem mestecu na hrvaškem v času druge svetovne vojne. Taborišče Jasenovac je bilo ustanovljeno v avgustu leta 1941, ko so vanj pripeljali prvi ujetnike iz Sarajeva in razpuščeno aprila leta 1945. Za razliko od ostalih taborišč je bilo to taborišče namenjeno uničevanju predvsem Srbov, ki jih je Ante Pavelić imel za državnega sovražnika številka ena v NDH, čeprav je tu umrlo tudi večje število romov, židov in Slovencev.

Jesenovac je bil kompleks petih večjih in treh manjših taborišč razmetanih v relativni medsebojni bližini v krogu 240 kilometrov ob bregu reke Save. Sistem Koncentracijskega taborišča je oblikoval Vjekoslav Maks Luburić še v času svojega izgnanstva in je bil tudi njegov prvi poveljnik. Prvi upravnik taborišča je bil bivši duhovnik Miroslav Majstorović, kasneje pa ga je nasledil Dinko Šakić. Taborišče so gradili od avgusta leta 1941 do februarja 1942. Večji del taborišča se je nahajal v mestu Jasenovac, okrog sto kilometrov jugovzhodno od Zagreba. Taborišči 1 in 2 sta bili v vaseh Bročica in Krapje, a sta bili kmalu razpuščeni zaradi pogostih poplav. Zaporniki so bili prestavljeni v taborišče Ciglana (Jasenovac 3), ki je bil največje taborišče in je vključeval tudi krematorij. V Donji Gradini na drugi strani reke Save so izvrševali usmrtitve. Taborišče za otroke je bilo v Sisku, žensko taborišče pa v Stari Gradiški jugovzhodno od Jasenovaca, čeprav je bilo nekaj žensk prav tako v Jasenovcu.

Število žrtev ni bilo nikoli natančno določeno. Taboriščni arhiv je bil uničen dvakrat (v začetku 1943 in aprila leta 1945). Državna komisija Hrvaške je pričala na sojenju v Mednarodnem vojnem sodišču v Nürnbergu, da število žrtev variira med 500.000 in 600.000. Sicer je treba upoštevati, da so številke zelo variabilne (Hrvati govorijo o 50.000, Srbi pa gredo v številkah tudi do 700.000). Nekdanja oblast SFRJ nikoli ni dovolila, da bi se raziskalo natančno število vseh žrtev. Verjetno hrani najtočnejše številke muzej holokavsta v ZDA .

Prvi zaporniki, ki so jih pripeljali iz Sarajeva, so v nemogočih razmerah delali v obratih opekarne. Kmalu so dogradili še taborišče Jasenovac II. in železniško povezavo. Tako so se tja kmalu začele valiti kolone srbskega prebivalstva iz z vseh koncev, največ iz Slavonije in Banije, pa tudi Bosne. Taboriščnike so ob prihodu ločili pa spolu, jih pretepali s puškinimi kopiti, nekatere pa kar takoj pobili s lesenimi kiji in sekirami. Poveljnik taborišča je bil zloglasni Miloš Ljubomir iz Ljubuškega v Hercegovini. Ustaši v Jasenovcu niso prenesli v taborišču več kakor tisoč ljudi na dan, zato so jih pobijali največkrat tudi brez kakršnegakoli razloga. Vsak pobeg je plačalo z življenjem 100 Srbov. Nad ustaškimi zverinstvi so se zgražali celo nemški vojaki in oficirji, o njih pa obstaja tudi zajetna dokumentacija. Partizani so osvobodili kraj marca 1945.

Dne 9. oktobra leta 1942 je Vjekoslav Luburić, imenovan tudi "Maks", na svečanosti v Jasenovacu, ki jo je priredil kot proslavo obletnice svoje krvave vladavine v svojem govoru izjavil: "..i tako smo vam mi u ovoj godini ovdje u Jasenovcu poklali i više ljudi nego osmanlisko carstvo za cijelo vreme boravka Turaka u Evropi"

Izgled taborišča

Slika:Koncentracijsko taborišče Jasenovac.jpg

Sistem taborišča Jasenovac v času II. svetovne vojne

Koncentracijsko taborišče Jasenovac je sestavljalo nekaj taborišč, ki so bila narejena v kratkih časovnih presledkih in so bila bolj ali manj oddaljena od mesta Jasenovac. Ustaši so vse prebivalstvo mesta pobili ali preselili, v samo mesto pa namestili stalno ustaško vojaško upravo z vojsko.

Pripravljalna dela za načrtovanje novega taborišča so se začela najkasneje do 24. julija 1941, ko je "Ravnateljstvo melioracionih i regulatornih radova" naročilo les za gradnjo "lesenih barak v Jasenovacu". Prav tako se v virih omenja mesto Jasenovac v zvezi, da so bili prvi ujetniki sem pripeljani v taborišče I., poleg vasi Krapje in v taborišče II., ki se je nahajalo v bližini vasi Bročice. Kot omenjeno, sta bili prvi dve taborišči kmalu razpuščeni zaradi pogostih poplav reke Veliki Strug, ki so onemogočale delo zapornikov in življenje v taboriščih, preživeli zaporniki pa so bili premeščeni v novoustanovljeno Taborišče III. (Logor III.) Ciglana, ki je bil postavljen malo ven iz mesta Jasenovac ob reki Savi in kjer je že obstajal industrijski kompleks. V to največje in po svoji funkciji centralno taborišče, so bili premeščeni tudi ostali deli taborišča: delovna skupina Kožara, ustanovljena leta 1942 s samem mestu Jasenovac, taborišče Stara Gradiška, ki je bilo po velikosti drugo največje, postavljeno znotraj objektov bivše kaznilnice in taboriščne enote Mlaka, Jablanac, Gređani, Bistrica in Feričanci. Ta edinstveni kompleks taborišč, osnovanih po vzoru koncentracijskih taborišč Tretjega Rajha, s službenim imenom "Ustaška obrana Zapovjedničtvo sabirnih logora Jasenovac" , je deloval pod poveljstvom Ustaške nadzorne službe (UNS-om), od tega pa pod "Uredom III Ustaške obrane" (Uprava III. Ustaške obrambe), katere funkcija je bila oblikovanje, organizacija, uprava ter zavarovanje taborišča.

Koncentracijsko taborišče Jasenovac je bil prvi sistematsko zgrajeni taboriščni kompleks na teritoriju NDH, edini, ki je neprekinjeno deloval skozi celo obdobje njenega obstoja, največji po prostoru, ki ga je zavzemal, ter po število ujetnikov, ki so prišli skozen in številu žrtev, ki jih je terjal. To je bilo večnamensko taborišče, predvsem pa taborišče smrti. Bil je poguba za večino ljudi, ki so prišli vanj in tiste, ki se niso ujemali s pravili »rasne čistosti« (kot že omenjeno, največ od tega je bilo Srbov, židov in romov) ter poguba nasprotnikov ustaškemu režimu in za njihove družine, ne glede na nacionalno ali rasno pripadnost. Poleg moških ni izključevalo niti žensk in otrok iz vseh krajev NDH.

Slika:Ustasaguard.jpg

Ustaški vojak stoji nad trupli pobitih ujetnikov taborišča

Izhodišča

Jasenovac je bilo prvo ustaško taborišče ki je delovalo po nacističnem vzoru. Maks Luburić, ustaški funkcionar zadolžen za delovanje taborišča, je preživel nekaj časa celo v Nemčiji kot gost Gestapa do začetka oktobra 1941. Med tem časom je obiskal več koncentracijskih taborišč, po povratku v NDH pa je izvedel reorganizacijo obstoječih taborišč in ustanovil nova, po zgledu tistih v Nemčiji. Po organizaciji je Jasenovac spominjal na taborišča v Nemčiji, vendar pa so bili umori izvršeni drugače. Enako kot v nacističnih taboriščih so izkoristili delovno vnemo taboriščnika pred likvidacijo. Ustanovljen je bil na mestu, kjer je že prej obstajalo obrtništvo ter industrija. Sistem masovnih umorov v Jasenovcu je je pričel izvajati že jeseni 1941, takoj zatem, ko je pričelo prihajati sem več transportov ljudi. Moški, ženske in otroci so sem prihajali z vozovi, tovornjaki, konjskimi vpregami ali pa so prosto tekli pred naperjenimi puškami ustašev. Masovno pobijanje se je izvrševalo po vsem taborišču. Večina ljudi je bila nameščena na desnem bregu reke Save pod Dubico poleg vasi Gradina. Po forenzičnih raziskavah je bilo preko 300.000 ljudi pobitih prav tukaj. Umori so se izvrševali tudi v gozdu poleg taborišča "Krapje", poleg taborišč "Versaj" in "Uštica", na vsej levi obali pod Jasenovcem do vasi Jablanac in Mlake. Poleg tega je znotraj kompleksa "Trojka" obstajal krematorij, ki je dejansko bil peč za pečenje opeke; ustaši pa so jo spremenili v krematorij po načrtih Hinka Pićilija, tako da so se v njem lahko zažigali taboriščniki. V taborišču so poleg "Pićilijevih" peči obstajala tudi druga mesta, kjer so bili ljudje mučeni in ubiti in so nosili imena "lončara", "granik", "zvonara", "sablasno jezero" itn. V taborišču "Stara Gradiška" so se mučenja in pobijanja izvajala v kleteh stare avstrijske utrdbe, v stolpu trdnjave ter ob bregovih Save. Do kake stopnje je bil razvit sistem ubijanja, priča nek dopis iz glavnega štaba, poslan 27. aprila 1942 vsem ustaškim enotam in ustanovam, v katerem je naročeno da "sabirni i radni logor u Jasenovcu može primiti neograničen broj zatvorenika" (zbirno taborišče v Jasenovcu lahko sprejme neomejeno število zapornikov).

Metode in sredstva za masovno uničevanje

Srbosjek, poseben nož, ki se ga namesti na roko in so ga ustaši uporabljali za hitro klanje ujetnikov v koncentracijskem taborišču Jasenovac. Hrani Holocaust Museum v ZDA

Od leta 1941 do pomladi 1945 se je smrt tukaj pojavljala v mnogoterih oblikah. Ujetnike in vse, ki so končali v Jasenovacu so ustaši klali s posebej oblikovanimi noži ali so jih ubijali s sekirami, macolami ter kladivi, prav tako so jih tudi streljali ali jih obešali na drevesa ali drogove. Nektaeri so bili še živi zažgani v pečeh, mučeni v kaznilnici ali utopljeni v reki Savi. Tukaj so se uporabljale najrazličnejše oblike mučenja – z železnimi predmeti so vlekli lkjudem nohte iz nog in rok, ljudem so zabijali v oči igle, da so ti oslepeli, rezali z njih meso in zatem rane solili. Prav tako so ljudi žive odirali, jim sekali nosove, ušesa in jezike s kleščami za žico in jim zabadalai šila v srce. Hčere so posiljevali pred očmi mater, sinove mučili pred njihovimi očeti. Na splošno rečeno, v uničevalnih taboriščih v Jasenovcu in Stari Gradiški so ustaši izvajali vse, kar si ne bi mogel zamisliti in izvesti niti najbolj bolan um, če upoštevamo s kako brutalnostjo so bili ljudje ubiti. Zaporniki v Jasenovcu niso bili več človeška bitja, temveč objekti na voljo za izživljanje vsake ustaške kaprice. Kot rečeno, celo nacistični generali so bili pretreseni nad temi zločini; tako je general von Horstenau, ki je bil Hitlerjev poslanik v Zagrebu, v svojem dnevniku leta 1942 pričujoče zapisal, da so bila ustaška taborišča v NDH »bistvo gnusa« , oficir, zadolžen za transport delovne sile v Rajh, Arthur Hefner, pa je o Jasenovacu 11. novembra 1942 zapisal: »Koncept taborišč Jasenovac bi bilo treba pravzaprav razumeti kot koncept nekaj taborišč, ki so med sabo oddaljena nekaj kilometrov eden od drugega, sicer pa so zbrana okrog samega mesta Jasenovac. Brez ozira na na javno propagando, je to najstrašnejše taborišče, ki bi se moglo primerjati edinole z Dantejevim »Peklom«.