Kumina
| Kumina | ||||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||||
| Ohranitveno stanje taksona | ||||||||||||||||
|
preživetje zagotovljeno
| ||||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||||
| ||||||||||||||||
| Carum carvi L. |
Kumina (znanstveno ime Carum carvi) je dvoletna rastlina. V prvem letu razvije samo listnato rozeto, v drugem letu pa do meter visoko steblo. Iz cvetov, ki so združeni v kobule, se razvijejo temno rjava srpasta semena.
Pri kuhanju se uporablja seme, ki ima zelo intenziven okus, zato se praviloma uporablja zmleta semena.
Kumina je prastara začimba, poznali so jo že v kameni dobi. Najprej so z njo preganjali bolhe in čarovnice, nato pa so ugotovili, da pomaga pri prebavi. Pospešuje prebavo in se zato uporablja pri pripravi težko prebavljivih jedil (zelje, svinjina,...).
Kumino uporabljamo pri pripravi:
- zelja, ohrovta, rdečega zelja
- svinjine in bravine
- liptavskega sira
- kuminovahih in rženih kruhkov
- nekatere mesne klobase
- slanega peciva
Iz kumine se izdelujejo tudi likerji. Nesladkane vrste se močno ohlajene uporabljajo za digestiv.
Rastišče in razširjenost
[uredi | uredi kodo]
Kumina se pojavlja na travnikih in pašnikih po vsej Sloveniji, od nižinskih do gorskih predelov. Prepozna se po značilnem vonju, ki ga imajo tudi nezreli plodovi. Kot dvoletnica v prvem letu razvije le listno rozeto, cveti in zori šele v drugem letu, običajno julija ali v začetku avgusta. V številnih državah srednje Evrope je zdaj postala redkost.[1]
Sestavine in učinkovine
[uredi | uredi kodo]Vsebuje eterično olje (3-7%). Glavna sestavina, ki olju daje tudi tipični vonj, je karvon (50-60%). Poleg njega so sestavine olja še limonen (30%), dihidrokarvon in mnoge druge. Vsebuje tudi razmeroma veliko maščobnega olja, beljakovin ter nekaj sladkorja.[1]
Učinkovanje in uporaba
[uredi | uredi kodo]Šele v iztekajočem se srednjem veku je postala naša kumina pomembno zdravilo za želodčne, črevesne in žolčne težave. V ljudskem zdravilstvu se je njen čaj uveljavil pri porodih in za izboljšanje dojenja.[1] Kumina se uporablja za lajšanje prebavnih težav, kot so slabost, krči in črevesne motnje, še posebej pri dojenčkih in otrocih. V ljudski medicini je cenjena tudi pri porodnicah, ker zmanjšuje krčevite bolečine ter za spodbujanje tvorbe mleka med dojenjem.[1]
Uporabe v veterini
[uredi | uredi kodo]Kumina ima pri živalih enake učinke kot pri ljudeh, še posebej je koristna pri kolikah, ki nastanejo zaradi spremembe prehrane. Dodana v živalsko hrano lahko poveča apetit. Menijo, da krave, ki jedo seno z dodatkom kumine, proizvajajo več mleka.[1]
Sorodne vrste
[uredi | uredi kodo]
Tudi zamorska kumina, znana kot črnika (Nigella sativa), ni sorodna pravi kumini. Pri nas jo pogosto gojimo kot okrasno rastlino. V orientalskih državah uporabljajo njena semena kot začimbo v kruhu in drugih jedeh. Njeno maščobno olje vsebuje številne nenasičene maščobne kisline in je, podobno kot olje svetlina in boreča, priporočljivo za zdravljenje kožnih težav. [1]
V starih zeliščarskih knjigah je bil kumin (Cuminum cyminum), sorodnik naše kumine, omenjan zaradi svojih zdravilnih lastnosti. Danes pa se kumin največkrat uporablja kot začimba.[1]
Viri:
[uredi | uredi kodo]- Gööck Roland, Gewürze und Krauter von A - Z" (V svetu začimb in dišav), Založba Mladinska knjiga in HP Droga Portorož, Ljubljana, 1979 (COBISS)
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
- Gurman. Društvo dobrih okusov. Arhivirano 2007-09-28 na Wayback Machine.
- Kulinarika.net
| Narodne knjižnice | |
|---|---|
| Drugo | |
