Ukrajinofobija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Ukrajinofobija, protiukrajinsko razpoloženje ali antiukrajinstvo je sovraštvo do Ukrajincev, ukrajinske kulture, ukrajinskega jezika, Ukrajine kot naroda ali vsega naštetega.[1] Njeno nasprotje je ukrajinofilija.

V sodobnih časih lahko močno prisotnost ukrajinofobije zaznamo na treh geografskih območjih, kjer se razlikuje po svojih koreninah in pojavnosti:

Zgodovinsko gledano je bila ukrajinska kultura zatirana v državah, ki so vključevale ukrajinsko prebivalstvo: Rusko cesarstvo, Sovjetska zveza in zgodovinske Poljske države.

Sodobni znanstveniki opredeljujejo dve vrsti protiukrajinskega razpoloženja. Ena temelji na diskriminaciji Ukrajincev na podlagi njihovega etničnega ali kulturnega izvora, kar je tipična vrsta ksenofobije in rasizma. Druga temelji na konceptualnem zavračanju Ukrajincev kot dejanske etnične skupine, pri čemer se ukrajinska kultura in jezik obravnavata kot "nenaravna" in "umetno oblikovana"; na prelomu 20. stoletja je več avtorjev podprlo trditev, da sta bila ukrajinska identiteta in jezik umetno ustvarjena, da bi spodkopala Rusijo.[3] Ta argument je objavilo več konzervativnih ruskih avtorjev.[1]

Ukrajinofobni stereotipi[uredi | uredi kodo]

Ukrajinofobni stereotipi segajo od zasmehovanja do pripisovanja negativnih lastnosti celotnemu ukrajinskemu narodu.

Ruski imperij[uredi | uredi kodo]

Vzpon in širjenje ukrajinskega samozavedanja v času revolucij leta 1848 je povzročilo protiukrajinsko razpoloženje v nekaterih slojih družbe v Ruskem imperiju. Da bi upočasnili in nadzorovali to gibanje, je bila uporaba ukrajinskega jezika v Ruskem imperiju sprva omejena z uradnimi vladnimi odloki, kot je Valujevska okrožnica (18. julij 1863), pozneje pa je bila z Ems ukazom (18. maja 1876) prepovedana kakršna koli uporaba v tisku (z izjemo ponatisa starih dokumentov). Protiukrajinsko razpoloženje so širile organizacije, kot je »Črna stotinja«, ki so ostro nasprotovale ukrajinski samoodločbi. Nekatere omejitve glede uporabe ukrajinskega jezika so omilili v letih 1905–1907. Po februarski revoluciji leta 1917 so prenehali delovati.

Ruski žandarji leta 1914 pri grobu Tarasa Ševčenka.

Poleg Ems ukaza in Valujevske okrožnice je bilo od 17. stoletja, ko so Rusiji vladali Romanovi, bilo še več drugih protiukrajinskih ediktov. Leta 1720 je Peter Veliki izdal edikt o prepovedi tiskanja knjig v ukrajinskem jeziku, od leta 1729 pa so bili vsi ukazi in navodila samo v ruskem jeziku. Leta 1763 je Katarina Velika izdala odlok o prepovedi predavanj v ukrajinskem jeziku na akademiji Kijev-Mogila. Leta 1769 je Najsvetejša sinoda prepovedala tiskanje in uporabo ukrajinske abecede. Leta 1775 je bila uničena Zaporoška Seč. Leta 1832 se je celoten študij v šolah Desnobrežne Ukrajine začel izvajati izključno v ruščini. Leta 1847 je ruska vlada preganjala vse člane Bratovščine svetega Cirila in Metoda in prepovedala dela Tarasa Ševčenka, Pantelejmona Kuliša, Nikolaja Kostomarova in drugih. Leta 1862 so v Ukrajini zaprli vse brezplačne nedeljske šole za odrasle. Leta 1863 je ruski minister za notranje zadeve Valujev odločil, da maloruski jezik (ukrajinski jezik) nikoli ni obstajal in nikoli ne bi mogel obstajati. V času zime 1863–64 se je na zahodnih regijah Ruskega imperija zgodila januarska vstaja, ki je združila narode nekdanje Poljsko-litovske skupnosti. Naslednje leto, leta 1864, so v »Pravilniku o osnovni šoli« zahtevali, da se vse poučevanje izvaja v ruskem jeziku. Leta 1879 je ruski minister za šolstvo Dimitrij Tolstoj (pozneje ruski minister za notranje zadeve) uradno in odkrito izjavil, da je treba vse ljudi Ruskega imperija rusificirati. V osemdesetih letih 19. stoletja je bilo izdanih več ediktov, ki so prepovedovali izobraževanje v ukrajinščini v zasebnih šolah, gledališke predstave v ukrajinščini, kakršno koli uporabo ukrajinščine v uradnih ustanovah in pri krstu uporabljati ukrajinska imena. Leta 1892 je drugi edikt prepovedal prevajanja iz ruščine v ukrajinščino. Leta 1895 je Glavna uprava za založništvo prepovedala tiskanje otroških knjig v ukrajinščini. Leta 1911 je resolucija, sprejeta na 7. kongresu plemičev v Moskvi, prepovedala uporabo vseh drugih jezikov razen ruščine. Leta 1914 je ruska vlada uradno prepovedala praznovanje 100. obletnice Ševčenkovega rojstnega dne in namestila žandarje na Černeči gori. Istega leta je Nikolaj II. izdal odlok o prepovedi ukrajinskega tiska.

Sovjetska zveza[uredi | uredi kodo]

Pod sovjetsko oblastjo v Ukrajini je bila po porazu Ukrajinske ljudske republike sprejeta politika korenizacije in je sprva podpirala ukrajinsko kulturno samozavedanje. Ta politika je bila postopno opuščena leta 1928 in v celoti ukinjena leta 1932 v korist splošne rusifikacije.

Leta 1929 je Mikola Kuliš napisal gledališko predstavo "Myna Mazailo", v kateri je avtor spretno prikazal kulturne razmere v Ukrajini. Znotraj sovjetske vlade naj ne bilo protiukrajinskega razpoloženja, ki je začelo zatirati vse vidike ukrajinske kulture in jezika v nasprotju z ideologijo proletarskega internacionalizma.

Leta 1930 je v Harkovu potekalo Sojenje Zvezi za osvoboditev Ukrajine, po katerem so bili številni nekdanji ukrajinski politiki in njihovi sorodniki deportirani v Srednjo Azijo. Etnično čiščenje proti ukrajinski inteligenci ni bilo nikoli ocenjeno in je slabo dokumentirano.[navedi vir]

V času Sovjetske zveze se je v letih 1932–33 prebivalstvo Ukrajine zmanjšalo zaradi lakote, imenovane gladomor, skupaj s prebivalstvom drugih bližnjih agrarnih območij ZSSR. Po mnenju nekaterih znanstvenikov sta kolektivizacija v Sovjetski zvezi in pomanjkanje industrije primarno prispevala k umrljivosti zaradi lakote (52% presežnih smrti), nekateri dokazi pa kažejo, da je obstajala diskriminacija etničnih Ukrajincev in Nemcev.[7] Glede na članek Centra za raziskave ekonomske politike, ki so ga objavili leta 2021, so bile regije z višjim deležem ukrajinskega prebivalstva težje prizadete.[8]

Številni ugledni Ukrajinci so bili označeni kot nacionalisti ali protirevolucionarji, mnogi pa so bili zatirani in usmrčeni kot sovražniki ljudstva.[9]

Januarja 1944 je imel na zasedanju Politbiroja Centralnega komiteja Komunistične partije (boljševiki) Stalin govor "O protileninskih napakah in nacionalističnih perverzijah v filmski zgodbi Aleksandra Dovženka "Ukrajina v plamenih".[10] Sodobna analiza kaže, da je bil ukrajinski jezik v sovjetski medijski produkciji premalo zastopan.[11]

Ukrajina[uredi | uredi kodo]

V nedeljo, 15. julija 2012, je nacionalna televizijska postaja v Ukrajini First National v svojem informativnem programu "Tedenski pregled" (ukrajinsko Підсумки тижня) prikazala videoposnetek o razvoju protiukrajinskih razpoloženj v Ukrajini.

Karikatura gibanja Vidsič o jezikovnih razmerah v Ukrajini. Prikazuje velikega moškega, ki predstavlja ruski jezik, ki deklici, ki predstavlja ukrajinski jezik, govori, naj ga "neha utesnjevati"

Propagandni članek, ki je bil objavljen na spletnem mestu Kremenčuškega oddelka Komunistične partije Ukrajine, je trdil, da je bila zgodovina, ki je bila objavljena v času sovjetskega režima, prava zgodovina in da so nova zgodovinska dejstva, ki se odkrivajo iz arhivov, napačna.[12] Članek tudi zanika obstoj ukrajinske kulture.

Mikola Levčenko, ukrajinski parlamentarec iz Stranke regij, in namestnik mestnega sveta Donecka pravi, da bi moral biti samo en jezik, ruski. Pravi, da je ukrajinski jezik nepraktičen in se ga je treba izogibati. Levčenko je ukrajinščino imenoval za jezik folklore in anekdot. Vendar pravi, da bo zaradi načela govoril knjižni ukrajinski jezik, ko bo ruski jezik sprejet kot edini državni jezik.[13] Anna German, tiskovna predstavnica iste stranke, je te izjave močno kritizirala.[14]

Mihail Baharev, podpredsednik parlamenta Krimske avtonomne republike (in glavni urednik Krimske Pravde), odkrito pravi, da ukrajinskega jezika ni in da je to jezik neizobraženega dela prebivalstva. Trdi, da so ga izumili Taras Ševčenko in drugi. Verjame tudi, da ukrajinskega naroda ni, da za ukrajinsko državo ni prihodnosti in da je treba ukrajinizacijo ustaviti.[15]

Minister za šolstvo Ukrajine[uredi | uredi kodo]

Nekdanji ukrajinski minister za znanost in izobraževanje Dmitro Tabačnik je v nekaterih delih Ukrajine sprožil proteste, ki so ga označili za protiukrajinca zaradi njegovih izjav o zahodnih Ukrajincih, njegove naklonjenosti ruskemu jeziku in zanikanja Gladomora.[16][17] Tabačnikov pogled na zgodovino Ukrajine vključuje tezo, da zahodni Ukrajinci v resnici niso Ukrajinci. V članku za ruski časnik Izvestia je Tabačnik zapisal: » Galičani (zahodni Ukrajinci) praktično nimajo nič skupnega z ljudmi Velike Ukrajine, ne v mentaliteti, ne v veri, ne v jezikoslovju, ne v političnem prostoru« ... »Imamo različne sovražnike in različne zaveznike. Poleg tega so naši zavezniki in celo bratje njihovi sovražniki, in njihova 'heroja' (Stepan Bandera, Roman Šuhevič) pa sta za nas morilca, izdajalca in podpornika Hitlerjevih krvnikov.[16] Do 17. marca 2010 so štirje regionalni sveti zahodne Ukrajine sprejeli resolucije, ki so pozivali k razrešitvi ministra. Številne civilne in študentske organizacije iz vse države (vključno s Hersonom v južni Ukrajini in Doneckom v vzhodni Ukrajini), avtorji in nekdanji sovjetski disidenti so podpisali peticijo, ki so pozivale k njegovi odstranitvi.[16] Tabačnik je tudi izjavil, da ukrajinski učbeniki zgodovine vsebujejo "preprosto napačne" informacije, in napovedal, da jih namerava ponovno napisati.[18][19]

Rusija[uredi | uredi kodo]

V anketi Levada centra junija 2009 v Rusiji je 75 % ruskih anketirancev spoštovalo Ukrajince kot etnično skupino, 55 % pa jih je bilo negativnih glede Ukrajine kot države. Maja 2009 je bilo 96 % Ukrajincev v anketi Kijevskega mednarodnega sociološkega inštituta pozitivnih glede Rusov kot etnične skupine, 93 % jih je spoštovalo Rusko federacijo in 76 % spoštovalo ruski establišment.[20]

Zdi se, da nekateri ruski mediji poskušajo diskreditirati  Ukrajino.[21][22][23][24][25][26][27][28] Zdi se, da mediji, kot je Komsomolska pravda, poskušajo okrepiti slabe odnose med Ukrajino in Rusijo. Protiukrajinska stališča so obstajala med številnimi ruskimi politiki, kot so nekdanji župan Moskve Jurij Lužkov in vodja Liberalno-demokratske stranke Rusije in podpredsednik ruskega parlamenta Vladimir Žirinovski.[29]

Po podatkih ukrajinskega kulturnega centra Baškortostana imajo Ukrajinci v tej državi kljub veliki prisotnosti v Rusiji manj dostopa do šol v ukrajinskem jeziku in ukrajinskih cerkva kot druge etnične skupine.[30] V Vladivostoku so po besedah vodje oddelka ukrajinske vlade za zadeve ukrajinske diaspore lokalni ruski uradniki prepovedali ukrajinsko nedeljsko šolo, da ne bi "poudarjali nacionalnih vprašanj"[31]

Po besedah predsednika Ukrajinskega svetovnega kongresa leta 2001 so bile vztrajne zahteve za registracijo Ukrajinske pravoslavne cerkve – Kijevskega patriarhata ali Ukrajinske katoliške cerkve ovirane zaradi "posebne diskriminacije" do njih, medtem ko so se druge katoliške, muslimanske in judovske veroizpovedi odrezale veliko bolje.[32] Po podatkih Ukrajinske grškokatoliške cerkve je imela njihova denominacija do leta 2007 samo eno cerkveno stavbo v vsej Rusiji.[33]

Leta 2008 je Nikolaj Smirnov objavil dokumentarec, v katerem trdi, da je Ukrajina del ene cele Rusije, ki so jo razdelile različne zahodne sile, kot je Poljska.[34][35]

Novembra 2010 je Visoko sodišče Rusije preklicalo registracijo ene največjih civilnih skupnosti ukrajinske manjšine, "Zvezne narodno-kulturne avtonomije Ukrajincev v Rusiji " (FNCAUR).[36] Po mnenju avtorja Mihaila Ratušnija se ukrajinski aktivisti v večjem delu Rusije še naprej soočajo z diskriminacijo in fanatizmom.[37]

Po ukrajinskem protestnem gibanju Evromajdan, ruski aneksaciji Krima in sponzoriranju pro-ruskih separatistov v Donbasu leta 2014 se je v ruskih medijih povečala pojavnost ukrajinofobije v ruskih državnih medijih.[38] Po ruski invaziji na Ukrajino leta 2022 se je sovraštvo še stopnjevalo. S strani Vladimirja Putina, Dmitrija Medvedjeva, ostalih visokih uradnikov in vojaških poveljnikov ter državnih medijev je Ukrajina bila obtožena nacizma,[39][40] satanizma,[41][42][43] narkomanstva,[44] pod vprašanje je bila postavljena legitimnost Ukrajine,[45][46] nacionalna identiteta Ukrajincev,[47] demokratično izvoljen politični vrh Ukrajine,[48][49] pojavili so se pozivi k genocidu nad Ukrajinci,[50][51][52] Ukrajinci so bili obtoženi genocida, za katerega ni dokazov,[53] širili so teorije zarote o razvoju bioloških orožij proti Slovanom,[54] uporabi ptic in "bojnih komarjev" kot orožij za širjenje virusov,[55][56] namena uporabe umazane bombe.[57] Ruska državna tiskovna agencija je objavila članek Kaj naj Rusija stori z Ukrajino, ki poziva k uničenju ukrajinske nacionalne identitete, kulture ter države. V okupirani ukrajinskih regijah so ruske sile v več knjižnicah in ustanovah zaplenile ukrajinsko literaturo in arhivsko gradivo ter jo zažgale.[58][59][60][61][62] Od šolskega leta 2023/2024 naprej so okupacijske oblasti iz kurikuluma umaknile ukrajinščino,[63] uvozile ruske učitelje, začele poučevati propagandno verzijo zgodovine, ki zanika ukrajinsko identiteto ter šole napolnile z ruskimi nacionalnimi simboli.[64][65][66][67] Na okupiranih območjih so prav tako prepovedali Ukrajinsko grško-katoliško cerkev[68][69] in oblasti so ljudi pozivale k spremembi svojih priimkov v ruske različice.[70] Ruske oblasti so iz okupiranih območij ugrabile tisoče otrok ter jih razselile po več centrih v Rusiji, spremenile identitete ter dale v rejništvo tujim družinam.[71] Tiskovni predstavnik Kremlja je marca 2024 izjavil, da ne morejo dopustiti obstoja Ukrajine kot države, ker si prizadeva osvoboditi ozemlja, ki jih okupira Rusija.[72]

Poljska[uredi | uredi kodo]

Poljsko protiukrajinsko razpoloženje sega v čas po drugi svetovni vojni, med katero so številni ukrajinski katoliki sodelovali z nacisti.[73][74] Nekateri, vključno z Johnom Demjanjukom, so delali kot stražarji nacističnih koncentracijskih taborišč ali Trawniki, drugi so zagrešili grozodejstva nad civilisti kot pripadniki Ukrajinske uporniške vojske, mnogi pa so ob nemški zasedbi pobili svoje judovske in poljske sosede. [75]

Konec leta 1995 so za ukrajinsko organizacijo "ZUwP" zahtevali prepoved delovanja[76], ki mu je sledil val protiukrajinskih akcij, ki so izbruhnile med festivalom ukrajinske kulture na Poljskem v obmejnem mestu Przemyśl leta 1995, kjer so grozili udeležencem in je prišlo do številnih vandalskih dejanj. Povečalo se je število grafitov s protiukrajinskimi slogani in urad "Związek Ukraińców w Polsce" je bil zažgan.[77] V nekaterih mestih so protiukrajinski napadi, vandalska dejanja z organiziranim značajem so ciljali na centre ukrajinske kulture, šole, cerkve, spomenike.[78]

Ukrajinofobni in antisemitski avtorji, ki jih je objavljala poljska založba Nortom[79], so bili: Roman Dmowski,[80] Janusz Dobrosz, Jędrzej Giertych, Jan Ludwik Popławski, Maciej Giertych, Stanisław Jastrzębski, Edward Prus.[81][82][81].  Leta 2000 je bil Nortom prisiljen umakniti svojih 12 kontroverznih naslovov s Frankfurtskega knjižnega sejma s strani predstavnika poljskega ministrstva za kulturo Andrzeja Nowakowskega, ki je spregledal poljsko razstavo. Nortom je bil obtožen prodaje protinemških, protiukrajinskih in antisemitskih knjig, zlasti s sledečimi naslovi: "Być czy nie być" Stanisława Bełze, "Polska i Niemcy" Jędrzeja Giertycha in "I tak nie przemogą. Antykościół, antypolonizm, masoneria" njegovega sina Macieja Giertycha. Na podlagi zgornje zahteve se je predsednik poljske delegacije Andrzej Chrzanowski iz Polske Izba Książki odločil kaznovati Nortom tako, da ga v celoti umakne s knjižnega sejma leta 2000.[navedi vir] 

Kanada[uredi | uredi kodo]

Protiukrajinska diskriminacija je bila v Kanadi prisotna od prihoda Ukrajincev v Kanado okoli leta 1891 do poznega 20. stoletja. V nekem smislu je bil to del večjega trenda nativizma v Kanadi v tem obdobju. Toda Ukrajinci so bili zaradi velikega števila, prepoznavnosti (zaradi oblačenja in jezika) in političnega aktivizma izpostavljeni posebni diskriminaciji. Med prvo svetovno vojno je kanadska vlada internirala okoli 8.000 ukrajinskih Kanadčanov kot "sovražnikove tujce" (ker so prišli iz Avstrijskega cesarstva). V medvojnem obdobju je vse ukrajinske kulturne in politične skupine, ne glede na njihovo ideologijo, spremljala Royal Canadian Mounted Police in veliko njihovih voditeljev je bilo deportiranih.[83]

Ta odnos se je po drugi svetovni vojni začel počasi spreminjati, saj je kanadska politika priseljevanja in kulturna politika na splošno prešla iz eksplicitno nativistične v bolj pluralistično. Ukrajinski nacionalisti so bili zdaj videti kot žrtve komunizma in ne kot nevarni prevratniki. Ukrajinci so začeli opravljati visoke funkcije in senator Paul Yuzyk je bil eden prvih zagovornikov politike "večkulturnosti", ki bi končala uradno diskriminacijo in priznala prispevke Kanadčanov, ki niso Angleži in Francozi. Kraljeva komisija za dvojezičnost in dvokulturnost iz šestdesetih let prejšnjega stoletja, ki je bila prvotno ustanovljena le za reševanje francosko-kanadskih zamer, je začela prehod na večkulturnost v Kanadi zaradi želje premierja Pierra Trudeauja po ukrajinskih glasovih v Zahodni Kanadi. V komisiji je bil tudi ukrajinsko-kanadski komisar Jaroslav Rudnyckyj.

Od sprejetja uradne večkulturnosti v skladu s sedemindvajsetim razdelkom "Kanadske listine o pravicah in svoboščinah" leta 1982 so Ukrajinci v Kanadi dobili pravno zaščito pred diskriminacijo. Ukrajinski Kanadčani so imeli visoke funkcije, vključno z generalnim guvernerjem (Ray Hnatyshyn), podpredsednico vlade (Chrystia Freeland), vodjo opozicije (Rona Ambrose) in več premierjev provinc.

Slengovske reference na Ukrajince in ukrajinsko kulturo[uredi | uredi kodo]

Uporaba etničnih žaljivk in stereotipov v zvezi z Ukrajinci v ruskih medijih[84] je ena od razlogov za skrb ukrajinske skupnosti v Rusiji.[85]

Etnične žalitve[uredi | uredi kodo]

  • hohol – izhaja iz izraza za tradicionalno frizuro v kozaškem slogu.[86]
  • salojed – temelji na stereotipu in šali, da je salo priljubljena nacionalna hrana Ukrajincev.
  • Ukr, množina Ukry – Po osamosvojitvi so Ukrajinci po dolgem obdobju polonizacije in rusifikacije začeli obnavljati svojo zgodovino. Rusi so se posmehovali temu državotvornemu zagonu. Ruska šala je, da so Ukrajinci izpeljali ime države Ukrajina iz imena domnevnega starodavnega plemena "Ukri". Posmehljivo imenovan tudi Veliki Ukri, Velikiie Ukry.
  • Ukrop – dobesedno "koper", besedna igra: ukrajinec = ukrop.[87] Žaljivko so si Ukrajinci prilastili med vojno v Donbasu,[88] kasneje pa jo je sprejela stranka UKROP.
  • Szoszon – Na Poljskem, zlasti v vzhodnih delih države, posnemanje ukrajinskega šo, dobesedno "kaj?".[89]

Politične žaljivke in zgodovinski vzdevki[uredi | uredi kodo]

  • Maloross – "Malorus", oživitev imperialnega ruskega imenovanja za Ukrajince iz devetnajstega stoletja, ki danes velja za omalovažujočega do neodvisne ukrajinske narodnosti.

Obstajajo številne ruske žalitve, ki temeljijo na domnevnem nasprotovanju vseh Ukrajincev vsemu ruskemu (ali vsemu sovjetskemu v preteklosti):

  • Mazepinec – privrženec Ivana Mazepe, arhaično.
  • Petljurovec – podpornik Simona Petljure.[90]
  • Banderivec, Banderovec ali Benderovec – privrženec Stepana Bandere.[91] Tudi variante Bandera, Banderlog.
  • Žydobandera ali Žydobanderovec – mešanica Žyda (žida) in privrženca Bandere.
  • Majdaun – mešanica protestnega gibanja Majdan in daun, osebe z Downovim sindromom.[92]
  • Majdanutyj – mešanica Majdana in jebanutyj, »jeban v glavo« (nor).[93]
  • kastruljegolovyj – dobesedno "lonceglavci". Zaničljiv izraz za privržence Evromajdana.[94] Tako imenovani »zakoni o diktaturi« so med drugim prepovedovali uporabo čelad med množičnimi shodi. 19. januarja 2014 so se nekateri udeleženci Evromajdana posmehovali prepovedi tako, da so kot čelade nosili kuhinjsko posodo.[95][96][97][98]
  • svidomit – mešanica ukrajinskega svidomyj, »zavesten, vesten«,[99] in ruskega sodomit.

Drugo[uredi | uredi kodo]

  • mova – rusko posmehljivo slengovsko sklicevanje na ukrajinski jezik ("jezik" je mova v ukrajinščini, jazik v ruščini).[100][101]
  • nezaležnaja – rusko posmehljivo slengovsko sklicevanje na Ukrajino. Izposoja ukrajinskega nezaležna, "neodvisna", z rusko končnico, ki se norčuje iz zgodovinskega ukrajinskega boja za neodvisnost (primerjaj rusko nezavisimaja). Rusi in ruski množični mediji ga včasih pogovorno uporabljajo za izražanje ironičnega, omalovaževalnega odnosa do Ukrajine.[102][101]

Protiukrajinsko razpoloženje v kulturi in medijih[uredi | uredi kodo]

  • Brother 2: brat glavnega junaka ubije člana ukrajinske mafije v Chicagu, medtem ko reče "Vi psice mi boste odgovarjale za Sevastopol!", druge interakcije vključujejo protiukrajinske žaljivke in stereotipe.
  • 72 metrov[103][104]

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 Andriy Okara. Ukrainophobia is a gnostic problem. "n18texts Okara". Retrieved 7 December 2008.
  2. ↑ James Stuart Olson, Lee Brigance Pappas, Nicholas Charles Pappas, An Ethnohistorical Dictionary of the Russian and Soviet Empires, Greenwood Publishing Group, 1994. ISBN 0-313-27497-5.
  3. ↑ Shkandrij, Myroslav (9. oktober 2001). Russia and Ukraine. ISBN 9780773522343. Pridobljeno 17. junija 2015.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 4,3 4,4 »Що таке українофобія і як її розпізнати – Політичні новини | УНІАН« (v ukrajinščini). unian.ua. Pridobljeno 25. julija 2017.
  5. ↑ »The long war over the Ukrainian language – the Boston Globe«. The Boston Globe.
  6. ↑ »Що таке українофобія і як її розпізнати«. www.unian.ua (v ukrajinščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  7. ↑ Naumenko, Natalya (Marec 2021). »The Political Economy of Famine: The Ukrainian Famine of 1933«. The Journal of Economic History. 81 (1): 156–197. doi:10.1017/S0022050720000625. ISSN 0022-0507.
  8. ↑ Markevich, Andrei; Naumenko, Natalya; Qian, Nancy (29. julij 2021). »The Political-Economic Causes of the Soviet Great Famine, 1932–33« (PDF). Centre for Economic Policy Research. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 14. marca 2022. Pridobljeno 26. novembra 2021 – prek REPEC.
  9. ↑ Basil Dmytryshyn, Moscow and the Ukraine, 1918–1953: A Study of Russian Bolshevik Nationality Policy, Bookman Associates, 1956
  10. ↑ Shapoval, Yu. Гітлер, Сталін і Україна: безжальні стратегії (Hitler, Stalin and Ukraine: merciless strategies). Ukrayinska Pravda. 9 May 2013
  11. ↑ Dovzhenko Film Studios as a mirror of Russification policy in the USSR. Ukrayinska Pravda. 17 July 2013.
  12. ↑ [Vasily V. Shulgin. "Ukrainophiles and us"] (v ruščini). Communist Party of Ukraine. 2004 https://web.archive.org/web/20080306000555/http://kremenchug-kpu.nm.ru/read/Shulygin.htm?i. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 6. marca 2008. {{navedi splet}}: |trans-title= potrebuje |title= or |script-title= (pomoč); Manjkajoč naslov |archiveurl= (pomoč)
  13. ↑ Антон Зікора. »Секретар Донецької міськради Левченко – про мову, Шевченка і сифіліс«. Pridobljeno 17. junija 2015.
  14. ↑ [Hanna Herman considers Mykola Levchenko's statement concerning the Ukrainian language to be provocative]. homin.ca (v ukrajinščini). 8. marec 2007 https://web.archive.org/web/20070928061430/http://www.homin.ca/news_view.php?category=news&news=1189&lang=ua. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. septembra 2007. {{navedi splet}}: |trans-title= potrebuje |title= or |script-title= (pomoč); Manjkajoč naslov |archiveurl= (pomoč)
  15. ↑ Semena, Nikolai (10. oktober 1997). "Объявить Крым зоной интеллектуального бедсвия..." предложил вице-спикер крымского парламента Рефат Чубаров. И жизнь показала, что он не прав... ["Declare Crimea an intellectual disaster zone..." proposed the vice-speaker of the Crimean parliament, Refat Chubarov. And life has shown that he is incorrect...]. Dzerkalo Tyzhnia (v ruščini). 40 (157): 4. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. septembra 2007.
  16. ↑ 16,0 16,1 16,2 https://web.archive.org/web/20100419052542/http://www.kyivpost.com/news/nation/detail/62086/ "Furor over Tabachnyk appointment rising"
  17. ↑ https://web.archive.org/web/20101009062917/http://www.kyivpost.com/news/opinion/op_ed/detail/84817/%22Ukrainian Education Minister Tabachnyk Confirms His Russian Nationalist Credentials"
  18. ↑ [Tabachnyk: Ukrainian and Russian teachers will be teaching history using a joint manual]. ukranews.com (v ukrajinščini). 13. maj 2010 http://ukranews.com/news/18566.---.uk. Pridobljeno 16. julija 2015. {{navedi splet}}: |trans-title= potrebuje |title= or |script-title= (pomoč); Manjkajoč naslov |url= (pomoč)
  19. ↑ Katya Gorchinskaya (18. marec 2010). »Tabachnyk's views are dangerous in classroom«. Kyiv Post.
  20. ↑ »Россияне об Украине, украинцы о России – Левада-Центр«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. junija 2009. Pridobljeno 17. junija 2015.
  21. ↑ Ukraine-Russia tensions are simmering in Crimea, The Washington Post (18 October 2009)
  22. ↑ 56% Of Russians Disrespect Ukraine, Kyiv Post (17 June 2009)
  23. ↑ Russia, Ukraine relationship going sour, say polls, Kyiv Post (2 October 2008)
  24. ↑ Why Ukraine will always be better than Russia, Kyiv Post (12 June 2009)
  25. ↑ Poll: Russians like Ukrainians half as much as the other way round, Kyiv Post (6 November 2009)
  26. ↑ Report mistake, BBC (20 May 2008)
  27. ↑ False Hitler Doll Reports Vex Ukraine, Deutsche Welle (15 May 2008)
  28. ↑ Kremlin-loyal media make Merkel sing to Medvedev's tune, Kyiv Post (20 August 2009)
  29. ↑ The Ukrainian Pravda. Why Cannot Zhirinovsky and Zatulin Wash Their Feet in the Black Sea on the Ukrainian coast? Retrieved 11.20.07
  30. ↑ Open letter to the Comissar of the OSCE from the Union of Ukrainians in the Urals Retrieved 11.20.07
  31. ↑ The Ukrainian Weekly. 2003: The Year in Review. Diaspora Developments: news from East to West.Retrieved 11.20.07
  32. ↑ Regarding the census in Russia and the rights of Ukrainians. Retrieved 11.20.07
  33. ↑ »The first Catholic church in Russia built in the Byzantine style has been blessed«. ugcc.org.ua. 24. oktober 2007. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 22. decembra 2007.
  34. ↑ Smirnov, N. History of Russia, part 57. "Novoe vremya", 2008 na YouTubu
  35. ↑ »waan.ru«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. oktobra 2017. Pridobljeno 17. junija 2015.
  36. ↑ Valentyn Nalyvaichenko (26. januar 2011). »Nalyvaichenko to OSCE: Rights of Ukrainians in Russia systematically violated«. Kyiv Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. januarja 2011.
  37. ↑ Mykhailo Ratushniy (6. maj 2011). »In their 'Russian world,' there is no room for Ukrainians«. Kyiv Post. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 8. maja 2011.
  38. ↑ »Putin wages information war in Ukraine worthy of George Orwell«. web.archive.org. 15. november 2014. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 3. januarja 2015. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  39. ↑ »Clash with Neo-Nazis in Ukraine was inevitable, says Putin«. Tass.com. Tass. 4. november 2022. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  40. ↑ »Ukraine's neo-Nazis hold 7,500 foreigners hostage — Russian Defense Ministry«. Tass.com. Tass. 4. marec 2022. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  41. ↑ Reporter, Rachel Dobkin Weekend (9. december 2023). »Ukraine is "starting point" in war against "Satanism": Russian commander«. Newsweek (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  42. ↑ »Ukraine's authorities outspoken enemies of Orthodox faith — Medvedev«. tass.com. Tass. 2. december 2022. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  43. ↑ »'Satanism': Russian diplomat on Kiev stripping 13 Orthodox priests of citizenship«. tass.com. Tass. 7. januar 2023. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  44. ↑ »Putin says Ukraine run by 'band of drug addicts and neo-Nazis'; urges Ukrainian army to stage coup | Watch News Videos Online«. Global News (v ameriški angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  45. ↑ Marson, James (25. maj 2009). »Breaking News, Analysis, Politics, Blogs, News Photos, Video, Tech Reviews«. Time (v ameriški angleščini). ISSN 0040-781X. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  46. ↑ Ball, Tom (17. december 2023). »Russia's vision for renaming Ukraine includes executing rebels« (v angleščini). ISSN 0140-0460. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  47. ↑ »Putin says Russians and Ukrainians 'practically one people'«. reuters.com. Reuters. 29. avgust 2014. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  48. ↑ »DISINFO: Ukraine is ruled by a Nazi junta«. euvsdisinfo.eu. EUvsDiSiNFO. 26. oktober 2021. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  49. ↑ »Bulgaria: Hard Choice between Weapons for Ukraine and Unity of the Coalition«. European Pravda (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  50. ↑ Borger, Julian (27. maj 2022). »Russia is guilty of inciting genocide in Ukraine, expert report concludes«. The Guardian (v britanski angleščini). ISSN 0261-3077. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  51. ↑ Kachmar, Oleh (27. maj 2022). »An Independent Legal Analysis of the Russian Federation's Breaches of the Genocide Convention in Ukraine and the Duty to Prevent«. New Lines Institute (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  52. ↑ »A Kremlin paper justifies erasing the Ukrainian identity, as Russia is accused of war crimes«. cbc.ca. 5. april 2022. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  53. ↑ Hinton, Alexander (25. februar 2022). »Putin's claims that Ukraine is committing genocide are baseless, but not unprecedented«. The Conversation (v ameriški angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  54. ↑ Wong, Edward (11. marec 2022). »U.S. Fights Bioweapons Disinformation Pushed by Russia and China«. The New York Times (v ameriški angleščini). ISSN 0362-4331. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  55. ↑ Writer, Daniel Villarreal NW- (11. marec 2022). »Russian Conspiracy Theory Says U.S. Training Birds to Spread Bio Weapons«. Newsweek (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  56. ↑ »"Combat mosquitoes" follow "dirty bomb": Russian representative to UN tells more frenzy lies«. Yahoo News (v ameriški angleščini). 28. oktober 2022. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  57. ↑ »Russia, without evidence, says Ukraine making nuclear "dirty bomb"«. reuters.com. Reuters. 6. marec 2022. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  58. ↑ »Ukrainian military: Russia burns Ukrainian books in occupied Luhansk Oblast«. The Kyiv Independent (v angleščini). 5. februar 2023. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  59. ↑ »A Blow to History: Ukrainian Literary Works Destroyed in Recent Incidents«. Katapultu (v nemščini). 17. februar 2023. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  60. ↑ Читомо (25. februar 2023). »Occupants throw away books from the university library in Mariupol«. chytomo.com (v britanski angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  61. ↑ »In Mariupol, the occupiers burned all the books from the library of the church of Petro Mohyla«. National Museum of the Holodomor-Genocide (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  62. ↑ »Russian occupiers launch war on Ukrainian history, burning books and destroying archives«. Euromaidan Press (v ameriški angleščini). 1. april 2022. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  63. ↑ »Russia suppressing Ukrainian language in occupied territories«. Yahoo News (v ameriški angleščini). 17. marec 2023. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  64. ↑ »Russia Accused of Trying to 'Erase' Ukrainian Identity in Occupied Areas«. Time (v angleščini). 9. maj 2023. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  65. ↑ Service, RFE/RL's Ukrainian. »Ukraine Detains Russian Teachers In Occupied Territories As It Recaptures Territory«. RadioFreeEurope/RadioLiberty (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  66. ↑ »THE OCCUPIED. Russianization of Ukrainian Education in the Temporarily Occupied Territories«. Зеркало недели | Дзеркало тижня | Mirror Weekly. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  67. ↑ »Ukraine: children under Russian occupation forced into Russian schooling or face removal to orphanages - new briefing«. www.amnesty.org.uk. Pridobljeno 3. marca 2024.
  68. ↑ »Russia bans Ukrainian Greek Catholic Church, Catholic ministries in occupied region of Ukraine«. National Catholic Reporter (v angleščini). Pridobljeno 17. decembra 2023.
  69. ↑ »Russia bans all Ukrainian Greek Catholic Church activities in occupied Ukraine region«. international.la-croix.com (v angleščini). 11. december 2023. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  70. ↑ »Invaders calling on Melitopol residents to change their Ukrainian surnames to Russian ones«. www.ukrinform.net (v angleščini). 16. november 2023. Pridobljeno 3. marca 2024.
  71. ↑ Klain, Doug; Duss, Matthew; Duss, Matthew; Segers, Grace; Segers, Grace; Varkiani, Adrienne Mahsa; Varkiani, Adrienne Mahsa; Houghtaling, Ellie Quinlan; Houghtaling, Ellie Quinlan (7. december 2022). »Victory Over Russia Is the Only Way to Rescue the Kidnapped Ukrainians«. The New Republic. ISSN 0028-6583. Pridobljeno 17. decembra 2023.
  72. ↑ Times, The Moscow (22. marec 2024). »Kremlin Says Russia in a 'State of War'«. The Moscow Times (v angleščini). Pridobljeno 22. marca 2024.
  73. ↑ Holocaust in Ukraine
  74. ↑ Babi Yar massacre
  75. ↑ »Yad Vashem«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 15. julija 2018. Pridobljeno 3. aprila 2022.
  76. ↑ Karl Cordell and Andrzej Dubczinsky, "Poland and the European Union", p.192
  77. ↑ The last besieged fortress: Peremyshl wracked by Ukrainian-Polish confrontation Petro Tyma. The Ukrainian Weekly, 21 July 1996, No. 29, Vol. LXIV
  78. ↑ Assaults to Ukrainian schools in Poland. Lvivska gazette. 31 October 2006 issue № 27 (27)
  79. ↑ »Antisemitism Worldwide 2000/1 – Poland«. Tel Aviv University, Stephen Roth Institute. 2001. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. aprila 2003.
  80. ↑ Tomash Matrashek (28. april 2010). [Roman Dmowski: Lviv and Ukrainian issues]. ZAXID.NET (v ukrajinščini) http://www.unian.ua/politics/475385-scho-take-ukrajinofobiya-i-yak-jiji-rozpiznati.html. Pridobljeno 17. junija 2015. {{navedi splet}}: |trans-title= potrebuje |title= or |script-title= (pomoč); Manjkajoč naslov |url= (pomoč)
  81. ↑ 81,0 81,1 Rafal Wnuk. »Recent Polish Historiography on Polish-Ukrainian Relations during World War II and its Aftermath« (PDF). Institute for National Remembrance, Lublin. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 17. julija 2015. Pridobljeno 16. julija 2015. {{navedi časopis}}: Sklic journal potrebuje|journal= (pomoč)
  82. ↑ »Ярослав Ісаєвич«. Pridobljeno 17. junija 2015.
  83. ↑ Hewitt, Steve. "Policing the Promised Land: The RCMP and Negative Nation-building in Alberta and Saskatchewan in the Interwar Period", The Prairie West as Promised Land ed. R. Douglas Francis and Chris Kitzan (Calgary: University of Calgary Press, 2007), 318–320.
  84. ↑ »Андрей Моченов, Сергей Никулин. "Хохлы", "пиндосы", "чухонцы" и прочие "бусурмане" в Рунете и российской прессе. 28 июня 2006. MCK«. archive.is. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 5. julija 2002. Pridobljeno 25. julija 2017.
  85. ↑ »Азербайджанская диаспора Санкт-Петербурга требует от властей защиты от ультраправых экстремистов (po«. Pridobljeno 17. junija 2015.
  86. ↑ Laitin, David D. (1998). Identity in Formation: The Russian-speaking Populations in the Near Abroad. Cornell University Press. str. 175. ISBN 9780801484957. khokhol.
  87. ↑ Putin unapologetic, uncompromising on war against Ukraine, Kyiv Post (18 December 2014)
  88. ↑ "Як українці стають «Укропами»", ("How Ukrainian become 'Ukrops'") Radio Liberty, Ukraininan redaction
  89. ↑ Romer, Marcin (29. januar 2008). »"Przeki" i "Szoszoni"«. Kurier Galicyjski. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 28. decembra 2020. Pridobljeno 3. aprila 2022.
  90. ↑ »Vladislav Berdichevskiy, MP of the People's Council of the DPR from the fraction Free Donbass about postponing of elections (VIDEO)«. Novorossia Today. 9. oktober 2015.
  91. ↑ [Banderovets]. lurkmore.to (v ruščini) http://lurkmore.to/%D0%91%D0%B0%D0%BD%D0%B4%D0%B5%D1%80%D0%BE%D0%B2%D0%B5%D1%86. Pridobljeno 18. februarja 2015. {{navedi splet}}: |trans-title= potrebuje |title= or |script-title= (pomoč); Manjkajoč naslov |url= (pomoč)[mrtva povezava]
  92. ↑ Штирлитсс. »Что такое Майдаун – Значение слова "Майдаун"«. Pridobljeno 2. maja 2016.
  93. ↑ »Что такое майданутый – Значение слов "майданутый"«. Pridobljeno 2. maja 2016.
  94. ↑ кастрюлеголовый — Викисловарь
  95. ↑ "People on Euromaidan put on buckets, cooking pots and helmets instead of hats"
  96. ↑ "Cooking pots, buckets and helmets: Headgear of Euromaidan participants"
  97. ↑ "Cooking pot-colander protest actions passed in the regions as well"
  98. ↑ c:File:Spoilt.exile 19.01.2014 (12038537144).jpg
  99. ↑ »Что такое свидомит – Значение слов "свидомит"«. Pridobljeno 2. maja 2016.
  100. ↑ A typical Ukrainophobic article in a popular Russian media site, claiming that "mova" is just a "polonized Russian" (rusko)
  101. ↑ 101,0 101,1 »"Незалежная" Украина против украинской мовы«.
  102. ↑ »Незалежная «в положении»: пустые поезда, злые таксисты и Порошенко со всех экранов«. 12. december 2018.
  103. ↑ »Declaring 'I'm Ukrainian, not Russian', Palance walks out of Russian Film Festival in Hollywood«. ukemonde.com. 11. junij 2004. Pridobljeno 17. junija 2015.
  104. ↑ [Ukrainian writers in opposition to Verka Serduchka and the series "72 meters"] (v ruščini). newdaynews.ru. 27. februar 2007 https://newdaynews.ru/kiev/106380.html. Pridobljeno 17. junija 2015. {{navedi novice}}: |trans-title= potrebuje |title= or |script-title= (pomoč); Manjkajoč naslov |url= (pomoč)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: ukrajinofobija.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Ukrajinofobija&oldid=6207963«