Secretum (Petrarka)
- Za zgodovinsko-kriminalno poučni roman zakoncev Monaldi & Sorti glej: Secretum
 | |
| Avtor | Petrarca med 1347 in 1353 |
|---|---|
| Naslov izvirnika | De secreto conflictu curarum mearum |
| Prevajalec | Skrivnostno navzkrižje med mojimi skrbmi |
| Država | Italija |
| Jezik | italijanščina |
| Žanr | dnevnik |
| Založnik | florentinsk menih Tedaldo della Casa |
Datum izida | 1378 in 1379 |
Secretum (De secreto conflictu curarum mearum, prevajamo iz latinščine kot Skrivnost ali Moja skrivnostna knjiga, Moj skrivnostni dnevnik) je trilogija dialogov v latinščini, ki jo je Petrarka napisal nekje od 1347 do 1353, v kateri svojo vero preučuje s pomočjo svetega Avguština in "v prisotnosti gospe Resnice". Secretum je izšel šele nekaj časa po Petrarkini smrti in je bil verjetno namenjen samopreizkusu kot delu, ki ga bodo drugi nekoč objavili in prebrali; za življenja pa je bil neznan celo njegovim prijateljem, razen najzaupnejšim - med katere je štel tudi Boccaccia.
Namen[uredi | uredi kodo]
"Secretum" lahko razumemo kot Petrarkov poskus, da uskladi svoj renesančni humanizem in občudovanje klasičnega sveta s svojo krščansko vero. Še posebej pomembno je njegovo zavračanje ljubezni do časnih stvari ne zato, ker bi bila grešna (znano je namreč, da je ljubil svojega dekleta s platonsko, tj. idealno in duhovno ljubeznijo), temveč zato, ker mu preprečuje, da bi spoznal večno stvarnost. S svojega stališča bolj občuduje antično filozofijo kot sodobno krščansko teologijo. Klasični pisci so tukaj tudi viri avtoritete, ki podpira krščanstvo, in "Secretum" jih pogosteje citira kot sveto pismo.
Tu gre pravzaprav za pesnikov oziroma pisateljev najbolj osebni pogovor samega sebe s svojo vestjo. [1]
Potek[uredi | uredi kodo]
Pogovor začne Avguštin, ki Petrarka graja zaradi neupoštevanja lastne smrtnosti in pomanjkljive vere v njegove usode v posmrtnem življenju, ker se ni popolnoma posvetil Bogu. Petrarka priznava, da je pomanjkljiva pobožnosti vir njegove nesreče. On sam to pripisuje lenobi (latinsko pigritia; italijansko accidia); vendar vztraja pri mnenju, da je ne more premagati.
Dialog se nato preusmeri na vprašanje o navideznem pomanjkanju svobodne volje pri Petrarku in Avguštin mu razloži, da sta prav njegova ljubezen do časnih stvari (natančneje do prelepe Lavre) in iskanje posvetne slave skozi poezijo glavna vzroka, ki "njegovo voljo vežeta v diamantne verige". [2]
Petrarkino vrnitev k praktičnem življenju po katoliški veri v njegovem poznejšem življenju so deloma navdihovale Avguštinove Izpovedi (Confessiones). Tako Petrarka v "Secretum"-u posnema Avguštinov slog samoizpraševanja in ostre samokritičnosti. Misli, izražene v dialogih, so v glavnem povzete po Avguštinu, zlasti o pomenu svobodne volje pri doseganju vere. Drugi pomembni vplivi so Ciceron in drugi predkrščanski misleci. [3]
Osebe[uredi | uredi kodo]
- Petrarka
- Sveti Avguštin – eden od štirih največjih zahodnih cerkvenih učiteljev
- Veritas (=Resnica), ki pa ves čas ne spregovori nobene besede.
- Ciceron in drugi predkrščanski misleci.
[uredi | uredi kodo]
|
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »Breve biografía Francesco Petrarca, Giovanni Boccaccio, Dante Alighieri«. Ajedrez32. 24. julij 2010. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 24. septembra 2020. Pridobljeno 30. decembra 2020.
- ↑ Webster's dictionary definition of adamant Arhivirano June 20, 2010, na Wayback Machine., 1828 and 1913 editions
- ↑ Ezio Raimondi, Leggere come io l'intendo, Mondadori Bruno Scolastica, 2009. ISBN 978-88-424-5038-2
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
- William H. Draper, translator (1911). Petrarch's Secret. Text of Petrarch's Secretum I dialogue in English.
