Rjavi pajek samotar
| Rjavi pajek samotar | ||||||||||||||
|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|---|
 | ||||||||||||||
| Znanstvena klasifikacija | ||||||||||||||
| ||||||||||||||
| Loxosceles reclusa Gertsch & Mulaik, 1940 | ||||||||||||||
 Razširjenost po svetu
|
Rjavi pajek samotar (znanstveno ime Loxosceles reclusa) je strupeni pajek iz družine Sicariidae, katerega ugriz lahko povzroči obsežno nekrozo tkiva v območju ugriza. Lahko so rjave, sive ali temno rumene barve, na hrbtni (dorzalni) strani glavoprsja pa navadno poteka črni pas v obliki violine, katere vrat je usmerjen proti zadku. Zaradi tega nosi pajek različne vzdevke, kot sta violinski pajek ali goslarski pajek. Prebiva na vzhodnem območju ZDA do Mehiškega zaliva.
Telesne značilnosti[uredi | uredi kodo]
Glede na to, da vzorec violine nemalokrat ni prisoten in da imajo lahko tudi drugi pajki podobne vzorce (kot npr. družini Pholcidae in Mimetidae), so za prepoznavo tega pajka pomembne oči. Slednje se od drugih pajkov razlikujejo po številu in organizaciji: rjavi pajek samotar in drugi pajki iz istega rodu imajo 6 oči, organiziranih v tri pare (diade), in sicer v enega sredinskega (medianega) in dva obstranska (lateralna), medtem ko imajo drugi pajki 8 oči, urejenih v dve vrsti. Podobno organizacijo oči imajo sicer tudi pajki iz družine Scytodidae, vendar se ti razlikujejo po tem, da imajo značilne vzorce na nogah in trebušni strani, poleg tega pa ima samotar na trebušni strani mehke dlačice, ki nimajo trdih konic.[1] Sklepi so obarvani svetlejše.
V umirjenem drži ima vse noge raztegnjene, v primeru ogroženosti pa potegne sprednji nogi navzad v obrambno držo, stranske noge potegne v pozicijo za hiter in nenaden premik, pedipalpa pa dvigne. Premika se s konstantno hitrostjo z iztegnjenimi nogami in se ustavi le, ko rabi obnoviti interni hidravlični pritisk (tj. ko rabi obnoviti »moč« v nogah). V primeru ogroženosti zbeži stran od nevarnosti, v skrajnem primeru (npr. v zaprtih prostorih) pa nevarnost hitro zaobide in s tem poskuša preprečiti neposreden stik.
[uredi | uredi kodo]
Pajek prebiva v ZDA na območju, ki se razteza od južnega dela srednjega vzhoda do Mehiškega zaliva. Meja območja poteka od jugovzhoda Nebraske skozi južno Iowo, Illinois in Indiano do jugozahoda Ohia. V južnih državah poteka meja od osrednjega dela Teksasa, preko zahodne Georgie do zahoda Virginije.[2][3] V Kaliforniji se kljub domnevnim opažanjem ni naselil.[4] Sorodna vrsta, L. rufescens, prebiva na Havajih.[5]
Pajki gradijo nepravilne mreže (ki pogosto vključujejo zavetje) v skladiščih drv, hlevih, omarah, posteljah, garažah, kleteh in drugih prostorih, ki so suhi in kjer je človeška aktivnost relativno majhna. Prednost dajejo odpadni kartonasti embalaži, saj naj bi bila podobna gnilemu lubju, v katerem živijo v naravi. Odkriti so bili tudi v čevljih, v notrajnosti pisalnih strojev, za mizami in slikami, kupih nerabljenih oblek in blizu virov toplote (npr. radiator), ko je temperatura okolja nižja kot običajno. Do stika s človekom pogosto pride takrat, ko človek zaide v take predele in ko se pajek počuti ogroženo. V nasprotju z drugimi pajki, ki gradijo mreže, ponoči zapustijo svoje mreže in se odpravijo loviti. Pri tem se bolj gibljejo samci, medtem ko se samice zadržujejo v bližini mreže.
Strupenost[uredi | uredi kodo]
Že po samem imenu (samotar) se lahko sklepa, da je ta vrsta pajka redko agresivna, zato so dejanski ugrizi relativno redki. Pajek bo ugriznil človeka v primeru, če se ga bo dotaknil (zato so pogosti ugrizi na roki) ali kakorkoli drugače pritisnil del telesa, kot npr. pri oblačenju ali obuvanju.[6][7]
Večina ugrizov je nenevarnih brez nekroze. Resnost ugriza je odvisna predvsem od prejete količine toksina in zdravstvenega stanja človeka.[7] Navkljub temu manjše število ugrizov povzroči spekter simptomov, kolektivno znanih pod imenom loksoscelizem. Obstajata dve vrsti slednjega, in sicer kožni (kutani) ter sistemski (viscerokutani) loksoscelizem. Glede na to, da vključuje tudi morebitne poškodbe organov, lahko privede ugriz tudi do smrti; ogrožene skupine so otroci pod 7 let starosti, starejši ljudje in osebe z oslabljenim imunskim sistemom.[8]
Sam ugriz je navadno neboleč, vendar lahko skozi čas nastane rana premera od 5–30 cm. Mesto ugriza postane boleče in srbeče po 2-8 urah, po 12-36 urah pa se bolečina in drugi lokalni znaki še poslabšajo. Pri kožnem loksoscelizmu nastane po nekaj dnevih dermatonekrozna lezija, ki uniči mehko tkivo, celjenje rane pa lahko traja več mesecev in pusti globoke brazgotine. Poškodovano tkivo bo čez čas postalo gangrenozno in na koncu odpadlo stran od zdravega tkiva.[7][9]
Resni sistemski učinki se lahko pojavijo pred tem časom, saj se toksin razširi po telesu v nekaj minutah; lokalno razširjenje je odvisno od mnogih dejavnikov v samem toksinu, kot so hialuronidaza, kolagenaza, proteaze in fosfolipaze. Blažji simptomi vključujejo slabost, bruhanje, mrzlico, izpuščaje ter bolečine mišic in sklepov. Izpuščaji so na sredini rdeče-vijolični, okoli tega pa je prisoten bledi obroč, ki je zamejen z rdečo črto; takemu izgledu pravimo tudi »bikovo oko« (angleško bull′s eye). V hujših primerih lahko pride do hemolize, trombocitopenije (znižana koncentracija trombocitov v krvi), diseminirane intravaskularne koagulacije (DIK) in odpovedi ledvic, na koncu pa lahko nastopi tudi smrt. Za sistemske učinke so dovzetnejši starejši in otroci.[7][10]
Nepravilna diagnoza[uredi | uredi kodo]
Ocenjeno je, da je približno 80 % vseh diagnoz ugrizov rjavega pajka samotarja postavljenih napačno, kar je klinično pomembno, saj onemogoča pravilno zdravljenje resne bolezni.[3] Obstajajo različne okužbe in druge bolezni ter poškodbe, ki povzročajo podobne simptome, kot so okužbe s stafilokoki (npr. MRSA)[6] in streptokoki, kemične opekline, okužbe z glivami, določene vrste raka kože (npr. spinocelularni karcinom) in Lymska borelioza.[3] Obstaja ELISA test, s katerim se lahko dokaže nekrotoksin tega pajka, čeprav trenutno še ni komercialno na razpolago.[3][11] Poleg naštetega predstavljajo problem tudi drugi pajki (npr. rod Phidippus), katerih ugrizi prav tako povzročajo nekrozo.[7]
Zdravljenje[uredi | uredi kodo]
Prva pomoč vključuje aplikacijo ledu na mesto ugriza za zaviranje vnetja ter aloe vere za blaženje bolečine. Po možnosti je priporočljivo ujeti pajka in ga prinesti k zdravniku za natančno razpoznavo.
Trenutno ne obstaja nobeden standardni način zdravljenja tovrstne nekroze, vendar vključuje dvig in imobilizacijo poškodovanega uda, aplikacijo ledu, lokalno zdravljenje rane in preventivo proti morebitnemu pojavu tetanusa. Uporabljene so bile tudi druge terapije z različnimi rezultati, kot so hiperbarični kisik, antihistaminiki (npr. ciproheptadin), dekstran, glukokortikoidi, vazodilatatorji, heparin in električni šoki.[12][13]
Teoretično naj bi bili učinkoviti tudi dapson (zaradi zaviranja polimorfonuklearnih levkocitov in s tem vnetja)[7][14] ter nitroglicerin, ki je vazodilatator (širi krvne žile) in povzroči filtracijo toksina v krvni obtok ter dotok sveže krvi v rano.[15][16] V primeru sekundarne okužbe je potrebno dati antibiotike.[17] Kirurški poseg je neučinkovit (še posebej v začetni fazi) in lahko še poslabša simptome.[7][18] Protistrup (antidot) proti drugim vrstam pajkov iz istega rodu naj bi bil tudi obetaven, vendar je najbolj učinkovit v roku 24 ur. Praktična uporaba je v resnici zaradi nebolečega ugriza in relativno dolgega časovnega roka, po katerem se pokažejo simtpomi, zelo težavna.[19] Učinkoviti naj bi bil tudi hiperbarični kisik.[7]
Glej tudi[uredi | uredi kodo]
Opombe in sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Vetter R.; Shay M.; Bitterman O. (1999). »Identifying and misidentifying the brown recluse spider«. Dermatol. Online J. 5 (2): 7. doi:10.2340/00015555-0082. PMID 10673460.
- ↑ Jone, S.C. »Ohio State University Fact Sheet: Brown Recluse Spider«. Pridobljeno 17. aprila 2010.
- ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 Swanson, D.; Vetter, R. (2005). »Bites of brown recluse spiders and suspected necrotic arachnidism«. N. Engl. J. Med. 352 (7): 700–7. doi:10.1056/NEJMra041184. PMID 15716564.
- ↑ Vetter, R. (2009). "Myth of the Brown Recluse: Fact, Fear, and Loathing". Spiders Research; University of California, Riverside. Pridobljeno 17.04.2010
- ↑ Kuwaye, T. »Case Based Pediatrics for Medical Students and Residents«. Pridobljeno 17. aprila 2010.
- ↑ 6,0 6,1 Vetter, R.; Bush, S. (2002). »The diagnosis of brown recluse spider bite is overused for dermonecrotic wounds of uncertain etiology«. Ann. Emerg. Med. 39 (5): 544–6. doi:10.1067/mem.2002.123594. PMID 11973562.
- ↑ 7,0 7,1 7,2 7,3 7,4 7,5 7,6 7,7 Everson, G.W. (1998). "Brown recluse spider". V: Encyclopedia of Toxicology, vol. 1 (str. 194-6); urednik Weller P. idr. San Diego itd.: Academic Press. ISBN 0-12-227221-8
- ↑ Tenn. Boy Ruled Killed by Spider Bite - MSNBC Wire Services - MSNBC.com
- ↑ Wasserman, G.; Anderson, P. (1983). »Loxoscelism and necrotic arachnidism«. J. Toxicol. Clin. Toxicol. 21 (4–5): 451–72. doi:10.3109/15563658308990434. PMID 6381752.
- ↑ Wasserman, G. (2005). »Bites of the brown recluse spider«. N. Engl. J. Med. 352 (19): 2029–30. doi:10.1056/NEJM200505123521922. PMID 15892198.
- ↑ Gomez H.; Krywko D.; Stoecker W. (2002). »A new assay for the detection of Loxosceles species (brown recluse) spider venom«. Ann. Emerg. Med. 39 (5): 469–74. doi:10.1067/mem.2002.122914. PMID 11973553.
- ↑ Maynor, M.L.; in sod. (1997). »Brown recluse spider envenomation: a prospective trial of hyperbaric oxygen therapy«. Acad. Emerg. Med. 4 (3): 184–92. doi:10.1111/j.1553-2712.1997.tb03738.x. PMID 9063544.
- ↑ Maynor M.L.; Abt J.L.; Osborne P.D. (1992). »Brown Recluse Spider Bites: Beneficial Effects of Hyperbaric Oxygen«. J. Hyperbaric Med. 7 (2): 89–102. ISSN 0884-1225. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 27. julija 2011. Pridobljeno 18. aprila 2010.
- ↑ Elston, D.M. s sod. (2005). »Comparison of colchicine, dapsone, triamcinolone, and diphenhydramine therapy for the treatment of brown recluse spider envenomation: a double-blind, controlled study in a rabbit model«. Arch Dermatol 141 (5): 595-7.
- ↑ Burton, K. »The Brown Recluse Spider: Finally stopped in its tracks«. Arhivirano iz spletišča dne 12. junija 2004. Pridobljeno 18. aprila 2010.
- ↑ Lowry, B.; in sod. (2001). »A controlled trial of topical nitroglycerin in a New Zealand white rabbit model of brown recluse spider envenomation«. Ann. Emerg. Med. 37 (2): 161–5. doi:10.1067/mem.2001.113031. PMID 11174233.
- ↑ Anderson, P. (1998). »Missouri brown recluse spider: a review and update«. Mo. Med. 95 (7): 318–22. PMID 9666677.
- ↑ Rees, R.; in sod. (1985). »Brown recluse spider bites. A comparison of early surgical excision versus dapsone and delayed surgical excision«. Ann. Surg. 202 (5): 659–63. PMC 1250983. PMID 4051613.
- ↑ Isbiste G.; Graudins A.; White J.; Warrell D. (2003). »Antivenom treatment in arachnidism«. J. Toxicol. Clin. Toxicol. 41 (3): 291–300. doi:10.1081/CLT-120021114. PMID 12807312.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
