Pliberška tragedija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Spomenik žrtvam v Pliberku

Pliberška tragedija ali Pliberški pokol (hrvaško Bleiburška tragedija oz. Bleiburški pokolj) je hrvaški naziv za dogodke po koncu druge svetovne vojne, potem ko so Britanci izročili 95.000 civilov in vojakov, ustašev in domobrancev jugoslovanski partizanski vojski. V bistvu ne gre za en sam poboj, temveč za celo vrsto izvensodnih usmrtitev izročencev v sledečih tednih.

Ko se je pokazalo, da je poraz nacistične Nemčije in s tem tudi Neodvisne države Hrvaške neizogiben, je hrvaška vlada ukazala umik svojih oboroženih sil v Avstrijo. Po nemški kapitulaciji se je glavnina hrvaške armade pod generalom Herenčićem vdala britanski vojski blizu avstrijskega mesta Pliberk (nemško Bleiburg) ob meji s Slovenijo. Med njimi je bilo približno 95.000 vojakov in častnikov, poleg tega pa tudi veliko civilnih beguncev.

Dne 15. maja 1945 je britanski general Patrick Scott ukazal izročitev vseh kvizlinških vojakov Jugoslovanski armadi, katere poveljnik je bil Danilo Basta, politični komisar 51. vojvodinske divizije. Poleg vojakov so izročili tudi civiliste. Največ teh ljudi je bilo ubitih v naslednjih tednih.

Le manjši del vojakov in civilistov so pobili v okolici Pliberka; največ jih je umrlo na pohodih skozi Jugoslavijo ter v ujetniških taboriščih. Veliko izročencev je umrlo v pobojih v Kočevskem Rogu.

V hrvaški emigrantski literaturi so za te dogodke uporabljali pojem Križev pot (Križni put, tudi Križni putevi), katerega so po osamosvojitvi tudi uvedli v uradno zgodovinopisje na Hrvaškem. »Bleiburg« je postal simbol in metafora za trpljenje Hrvatov pod komunizmom.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]