Peter Puščavnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Da bo članek zadostoval slogovnim smernicam Wikipedije, ga bo treba urediti. Urediti ga je potrebno zaradi naslednjega razloga: pomanjkanje povezav, kategorizacija, IW, .... O tem se lahko pogovorite na pogovorni strani članka in/ali zamenjate oznako z določnejšo. Pomagajte si tudi s Slogovnim in Pravopisnim priročnikom, pri prvih korakih tudi z Uvodom in Vadnico.

Peter Puščavnik kaže križarjem pot v Jeruzalem, francoska iluminacija, nastala okrog leta 1270)

Pierre l'Ermite, Peter the Hermit, Cucu Peter ali Mali Peter, francoski menih in pridigar, eden od vodij prvega križarskega pohoda, * okrog 1050, Amiens, Francija, † 8. julij 1115, Neufmoustier (Liège), Belgija

Po pripovedovanju sodobnikov je bil majhen in grd in je nosil meniško kuto, čeprav nabrž ni bil niti menih niti duhovnik, bil pa je izjemen in prepričljiv govornik. Guibert Nogentski ga je opisal takole:

Bil je, če se ne motim, iz mesta Amiens, in pravili so, da živi kot puščavnik, oblečen kot menih, nekje v Zgornji Galiji. Ko se je odpravil od tam, ne vem čemu, smo ga videli hoditi po mestih in vaseh in pridigati. Obdan je bil z množico ljudi in dobival je ogromno daril in njegovo svetost so tako povzdigovali, da se ne morem spomniti nikogar, ki bi bil deležen večje slave.

Nosil je volneno srajco s kapuco, preko nje pa plašč brez rokavov. Oboje mu je segalo do gležnjev, noge pa je imel bose. Živel je od vina in rib, kruh pa je jedel bolj poredko, če sploh.

Do revežev je bil radodaren in jim razdajal vse, kar je dobil. Spreobračal je prostitutke, jim dajal može in sam poskrbel za njihovo doto. Posegal je v prepire in s svojo avtoriteto dosegal mir in spravo. Karkoli je naredil ali rekel, so imeli za nič manj kot preprokbo in šlo je tako daleč, da so pulili dlako njegove mule in jo hranili kot relikvijo.''

Peter Puščavnik je bil duhovnik v Amiensu in je po zapisih Ane Komnene romal v Jeruzalem že pred letom 1096, vendar takrat ni prišel do cilja, ker so ga na poti zadržali in mučili Turki. Albert Aahenski za njegovo romanje trdi, da je prišel do Jeruzalema in da so ravno njegova videnja v baziliki Svetega groba sprožila prvo križarsko vojno. Podobno trdi tudi Viljem iz Tira. Iz molka sodobnikov in kasnejših nasprotujočih si trditev kronistov lahko sklepamo, da je bilo njegovo romanje v Jeruzalem vprašljivo, njegova videnja pa vsekakor niso bila dovolj tehten razlog za križarsko vojno.

Tudi njegova prisotnost na koncilu v Clermontu, ki ga je sklical papež Urban II novembra 1095, je vprašljiva, res pa je, da je po koncilu začel goreče pridigati za križarski pohod. Osebna izkušnja s prvega romanja v Jeruzalem je njegovi zgovornosti dala dodatni žar.

Kmalu je postal slaven kot prepričljiv pridigar za versko prenovo. Rezultat njegovih pridig je bil Križarski pohod ubogih, ki je bil prvi val prvega križarskega pohoda. Med pohodniki so bili moški, ženske in otroci vseh družbenih stanov. Velika večina je bila revna, slabo oborožena in brez vojaškega znanja. Peter sam je vodil eno od petih skupin romarjev. Na pot so odšli aprila 1096 iz Kölna in prispeli v Bizanc konec avgusta 1096.

V Bizancu so se pridružili skupini Valterja Sans-Avoira, ki se je, poleg Petrove, edina prebila do Bizanca. Cesar je svetoval Petru, naj počaka na prihod vojske plemičev, vendar so bili pohodniki nestrpni in so konec avgusta odpluli čez Bospor v Malo Azijo. Spori v mnogonacionalni vojski med Germani in Italijani, ki jih je vodil Rainald ter Franki, ki jih je vodil Godfrej Burel, so se vedno bolj zaostrovali in Peter se je zato vrnil v Bizanc. Drugi viri trdijo, da je vojska trpela veliko pomanjkanje in da se je Peter vrnil zaradi obnovitve zalog. Kakor koli že, po njegovem odhodu so Turki Seldžuki oktobra 1096 v Nikomediji krščansko vojsko popolnoma uničili.

Peter je celo zimo 1096/1097 ostal v Bizancu in čakal na prihod plemičev. Maja 1097 se je na poti skozi Malo Azijo v Jeruzalem s peščico privržencev pridružil plemiški vojski Godfreja Bujonskega.

Na tem delu poti je Peter igral zelo podrejeno vlogo. Pojavil se je na začetku leta 1098, ko je med obleganjem Antiohije zaradi pomanjkanja poskusil dezertirati. Kljub temu je bil sredi leta 1098 v delegaciji, ki so jo plemiči poslali Kerbogu s ponudbo, naj se vsi spori poravnajo z dvobojem. Leto kasneje se je meseca marca pojavil kot zakladnik miloščine med obleganjem Akke, julija 1099 pa kot organizator procesij pred jeruzalemskim obzidjem, katerim je avgusta 1099 sledila bitka pri Askalonu. Konec istega leta je odšel v Laodikejo in odplul proti Zahodu, potem pa se za njim izgubi vsaka sled. Ohranjen je le zapis, da je leta 1115 umrl kot prior cerkve Svetega groba, ki jo je sam ustanovil.

Po njegovi smrti je nastala legenda, da je Peter pobudnik prvega križarskega pohoda. Govorilo se je, da se mu je med prvim obiskom Jeruzalema pred letom 1096 v cerkvi Svetega groba prikazal Jezus Kristus in mu ukazal, naj pridiga za križarski pohod. Legenda seveda nima nobenih materialnih osnov, čeprav je o njej pisal tudi Viljem iz Tira.

Von Sybel v svoji knjigi Geschichte des ersten Kreuzzuges omenja, da so v taboru ubogih, ki je bil v bližini tabora plemičev, že med prvim pohodom začeli oboževati Petra, tako kot so Lorenci oboževali Gotfrida. V tem oboževanju je seveda Peter postal iniciator pohoda, tako kot je Gotfrid postal ustanovitelj jeruzalemskega kraljestva.

Ta inačica Petrovega življenjepisa je, izgleda, tako stara kot Chanson des chétifs, pesnitev, ki jo je Rajmond Antioški dal spesniti v čast Petru Puščavniku in njegovim pristašem kmalu po letu 1130. Pojavlja se tudi v zapisih Alberta Aahenskega, ki je pisal okrog leta 1130, od njega pa si ga je sposodil Viljem iz Tira.

Legenda o Petru Puščavniku je odličen primer poveličevanja pomena Prvega križarskega pohoda, ki se je začelo že med samim pohodom in se kmalu končalo s pravo sago. Saga ima zelo mikaven začetek – Puščavnikovo videnje v Jeruzalemu – nadaljuje pa se z Viljemom iz Tira, Chanson des chétifs in kasneje Chanson d'Antioche.

[uredi] Viri

• Guibert de Nogent, The Deeds of God Through the Franks, Medieval Sourcebook
• Ana Komnena: Aleksijada X, 8
• Dana C. Munro, "Urban and the Crusaders", Translations and Reprints from the Original Sources of *European History, Vol 1:2, (Philadelphia: University of Pennsylvania, 1895), 20
• The Catholic Encyclopedia, Volume XI, New York 1911.